fbpx
Tag

potovanje

Browsing

Z organizacijo peticije ZA prepoved pirotehnike sem super zaslužil, zato se odpravljam na potovanje okoli sveta.

Ne boste verjeli, koliko odličen posel je bila zame tale peticija. Skoraj nič dela nisem imel z njo, zaslužil pa sem ogromno. Da vam razložim, kako se da zaslužiti velike količine denarja, če organiziraš tako peticijo.

Prva možnost za zaslužek je ta, da prodaš bazo podpisnikov nekemu podjetju, ki bo potem tem ljudem pošiljalo reklamo preko e-maila, po navadni pošti na domači naslov …

Druga možnost je ta, da sam pošiljam reklamo podpisnikom peticije na e-mail in po navadni pošti ter jim ponujam storitve, ki jih nudimo v podjetju.

Kot tretje: s to peticijo sem naredil odlično in brezplačno samopromocijo. Ljudje so me kar sami od sebe začeli klicati, saj bi želeli od mene oziroma mojega podjetja naročiti izdelavo spletne strani, SEO … Ker sem tako super, da sem organiziral tole peticijo proti pirotehniki, so začeli še kupovati mojo knjigo.

Jaz sem pa res genij, da sem se spomnil tega.

Upam, da niste eden tistih, ki res verjame v to, kar sem napisal zgoraj! Sicer, nobene zamere, če ste pomislili na kaj od zgoraj naštetega. Po odzivih na Facebooku in e-mailih, ki jih dobivam, je veliko takih, ki tako mislijo.

Bom kar lepo po vrsti vse razložil!

Prva stvar, ki je morate vedeti, je ta, da je v Sloveniji strogo prepovedano prodajati osebne podatke. Ne vem sicer, kakšne so kazni za to, ampak sem prepričan, da zelo velike.

Tudi, če bi res bil tako neumen, da bi to bazo prodal nekemu podjetju v Sloveniji, je oni po zakonu ne smejo uporabljati.

Glede tega je škoda izgubljati besed. Tudi v sanjah ne bi pomislil, da bi naredil kaj, kar se mi očita, da bom! Mogoče ljubitelji pirotehnike upajo, da bom naredil kakšno tako neumnost.

Naslednji očitek, ki ga dobivam, je ta, da vam bom po e-mailih pošiljal reklamo za storitve, ki jih nudi moje podjetje. Tudi v tem primeru bi kršil zakon, zato mi na misel ne pride, da bi naredil kaj takega. Pa ne samo zato, ker mi to preprečuje zakon! Tudi zato, ker vem, da bi si v tem primeru samo nakopal jezo od vas, izgubil zaupanje in se zagotovo tudi pojavil v kakšnem mediju, kako grdo sem izkoristil to peticijo.

Ljudje mi tudi očitajo, da si s peticijo delam lastno promocijo.

Tisti, ki tako misli, mu predlagam, naj sam naredi nekaj podobnega, kot sem jaz, če misli, da je to tako super promocija in da se od tega da še kaj zaslužiti. Če ima kdo kakšno tako idejo, ki jo jaz podpiram, mu brezplačno pomagam. Želim samo, da gre vse pod vašim imenom.

Zagotavljam vam, da v Sloveniji ni podjetnika, ki bi naredil kaj podobnega, kot sem jaz! Zakaj? Zato, ker vsak pameten podjetnik ve, da bo s tem imel več škode kot koristi. V našem podjetju imamo okoli 500 strank, s katerim delamo. Zagotovo je kakšen lastnik od teh 500 podjetij zagrizen ljubitelj pirotehnike in mu ta moja peticija ne bo niti najmanj všeč. Zagotovo bom zaradi peticije izgubil kakšno obstoječo in tudi potencialno stranko.

Da ne govorim o tem, koliko sovražnikov sem si pridobil s peticijo. Vsaka pametna oseba ve, da sovražnikov ni dobro imeti.

Naj še povem, da sem takoj, ko se je izkazalo, da ima moja spletna stran veliko obiska zaradi peticije, odstranil oglase, da mi ne bi kdo očital, da sem z oglasi kaj zaslužil. Tako da sem zaradi tega zdaj na slabšem, ker nikjer na moji strani ni oglasov. Ampak, nič zato, ker zaslužki s temi oglasi niti niso omembe vredni.

Ko me je klical novinar Slovenskih novic, ki je pripravljal članek o moji peticiji, me je na koncu vprašal, s čim se ukvarjam, da me bo tako na koncu predstavil. Rekel sem mu, naj napiše samo, da sem podjetnik, saj ne želim, da mi kdo očita, da sem dobil brezplačno reklamo za mojo dejavnost na račun peticije. Članek je objavljen v Slovenskih novicah. Če ste v dvomih, ali govorim resnico, lahko novinarja, ki je naveden kot avtor članka, najdete s pomočjo Googla in ga vprašate, če to res drži.

Glede na to, da sem strokovnjak s področja SEO (upam, da mi ne boste tega očitali kot reklamo), sem za svoje delo na tem področju plačan vsaj 30 evrov na uro (redna cena moje svetovalne ure je sicer 70 evrov + ddv). Odkar sem začel s tole peticijo, pa se ukvarjam samo s tem. Odgovoril sem na najmanj 1000 e-mailov in sporočil na Facebooku. Veliko časa mi vzame tudi odgovarjanje na komentarje na Facebooku, Youtubu in nekaj tudi na tej strani. Samo za ta prispevek bom porabil eno uro. Tako da mi ta peticija nikoli ne more prinesti niti približno toliko koristi, kot če bi se v tem času ukvarjal s svojim poslom.

Nikoli nisem imel namena nikjer napisati in jamrati, koliko časa sem porabil za peticijo. To namreč delam zato, ker menim, da delam nekaj dobrega. Ker pa sem bil od vas izzvan, da delam peticijo v lastno korist, sem to preprosto moral napisati.

Tudi finačno me bo tole kar nekaj stalo! Vsaj 500 evrov, mogoče tudi 1000 ali več. Če kdo ne verjame, se lahko oglasi pri meni, pa mu vse pokažem! Tudi glede stroškov ne želim jamrati. Če bo treba, bom za dosego cilja v to vložil še 5000 evrov svojega denarja!

Da ne bom samo jamral, pa naj povem, da imam od te peticije tudi eno, vsaj zame, veliko korist. To je, da dobivam veliko e-mailov, v katerih mi ljudje čestitajo in izražajo podporo. Neznanci me ustavljajo na ulici in mi čestitajo ter podpirajo …

Vse to mi res veliko pomeni! To je zame korist, ki se je z denarjem ne da
ovrednotiti!

Korist imam tudi to, da zaradi te peticije spoznavam istomisleče ljudi.Tudi to je zame nekaj pozitivnega!

Več o vsem tem povem v video posnetku zgoraj. Nekatere stvari je namreč lažje povedati kot napisati.

krupa

Nekateri so srečni, če si kupijo drag avto. Drugi, če si kupijo lepo obleko. Tretji, če zaslužijo veliko denarja. Tako formulo za srečo sem imel dolgo časa tudi jaz. Ko prebereš par knjig, obiščeš nekaj seminarjev in se poglobiš sam vase, ugotoviš, da denar, dragi avtomobili in lepe obleke ne prinašajo sreče.

Meni v zadnjem času, največjo srečo prinašajo moja potovanja. Hvala bogu hodim na potovanja čedalje bolj pogosto in na njih tudi čedalje bolj uživam. Ker smo ljudje mojstri samoprevare, sem sam sebe pošteno vprašal ali v potovanjih res tako uživam, ali je to mogoče kakšna podzavestna samoprevara. Namreč nekateri hodijo na potovanja predvsem zato, da se s tem pohvalijo pred prijatelji in znanci. Ali pa zato, ker niso srečni v življenju in potem vidijo tolažbo v tem.

Mene so potovanja začela zanimati že ko sem bil star 16 let. Že takrat sem bil prepričan, da bom enkrat prepotoval cel svet. Priznam, da sem bil nad potovanji tako zelo navdušen predvsem zaradi tega, ker je takrat redko kdo šel na potovanje. Tisti, ki je pa šel, je bil velik ‘frajer’. Tako, da jez sem začel hoditi na potovanja, da bom bil ‘frajer’. In sem tudi bil. Punce so v tistih časih moje popotniške zgodbe poslušale z odprtimi usti.

Danes sem čisto v devetih nebesih. Namreč jutri grem na zelo zanimivo avanturistično potovanje z zelo dobro družbo. Na pot grem z osebo, ki jo najraje vzamem s seboj na moja potovanja. Če ste pomislil, da je to kakšna luštna, mlada punca, ste se zmotili. Z mano gre Aleks. To je tisti Aleks, ki je z mano potoval že lansko leto. Lansko leto sva bila deset dni v Bosni in Hercegovini, en teden na otoku Pag in par dni na otoku Krku. Aleks je strokovnjak za snemanje video posnetkov z kamero in dronom. Odličen je tudi v montaži filmov. Če ne verjamete, si poglejte njegov video posnetek o Ramskem jezeru, ki si ga lahko pogledate na https://youtu.be/90W-5Z6YTyE. Upam si trditi, da na televiziji nebi naredili nič boljšega.

Včeraj se je dan začel zelo lepo in vse do večera je kazalo, da bo to fantastičen dan.

Trenutno sem na potovanju v Litvi, To je potovanje v okviru mojega projekta 20.000 kilometrov z avtom po Evropi. Včeraj zjutraj sem še bil na polotoku Curonian Spit, kjer je res čudovito. Dan se je začel popolno. Zjutraj sem vstal in sem šel tečt. V teku sem užival, saj sem občudoval lepote Curonian Spita, ki so me napolnile z energijo. Imel sem občutek da bi lahko kar tekel in tekel.

Po končanem teku je sledil zajtrk, nato sem za računalnikom naredil par stvari za službo. Malo po dvanajsti pa sva se z Anjo odpravila v 150 kilometrov oddaljeno mesto Šiauliai. 

Ko sva prispela v mesto sva si šla ogledati Hill of crosses nad katerim sem bil popolnoma navdušen. Da je moje navdušenje bilo upravičeno se lahko prepričaš, če si na koncu tega članka pogledaš video, ki sem ga posnel.

Prav dober občutek sem imel, kaj sem ta dan vse videl in doživel.

Proti večeru sva šla z Anjo v en trgovski center. Jaz sem šel takoj jest, ona pa v shoping. Ko sem sedel v lokalu sem se še vedno super počutil in se veselil še preostanka super dneva.

Ko sem pojedel in plačal sem odšel iz lokala in se po tekočih stopnicah spustil v pritličje. Ko sem stal na stopnicah od zgoraj slišim:”Oprostite, pozabili ste torbico.”. Ko se obrnem vidim natakarico z mojo torbico v kateri sem imel fotoaparat, GoPro, potni list, vozniško dovoljenje in prometno od avta. Takrat sem malo v šoku sprejel zelo neumno odločitev. Do natakarice sem hotel priti kar po tekočih stopnicah v nasprotno smer. Pri teku navzgor mi je spodrsnilo in sem padel na koleno. Malo me je zabolelo ampak sem mislil, da ne bo nič hujšega.

Ko sem prišel v apartma sem opazil, da imam strgane kavbojke in tudi malo krvave. Ko sem slekel hlače sem videl, da je poškodba kar resna. Šele takrat sem se spomnil, kako zelo so ostri robovi tekočih stopnic. Šlo mi je kar na jok. Ne zaradi bolečine ampak zato, ker nisem mogel dojeti, kako sem lahko bil tako neumen.

Kako si lahko človek pokvari dan z eno samo neumno odločitvijo. Pokvaril sem si več dni, ne samo včerajšnjega. Pa ravno sedaj, ko sem na tem zanimivem potovanju.

Ker je koleno kar boleče, sploh ne vem kako bom oblekel hlače. Upam, da imam v avtu trenirko. Če jo nimam, ne vem kako bo. Ostanejo mi samo še kratke hlače, za katere je tukaj na severu malo premrzlo. Ravno danes se odpravljava v Rigo. Že včeraj sem preko Booking.com rezerviral apartma v centru mesta in se veselil, kako bom peš raziskoval stari del Rige. Glede na to, da komaj hodim to najbrž ne bo izvedljivo.

Moj prijatelj Matej pravi, da je vsak dan, ki ga živimo, neponovljiv in da ga moramo maksimalno izkoristiti. Vem, da je to res, ampak vseeno komaj čakam, da mine današnji dan, ker vam da me bo jutri koleno malo manj bolelo in bom lažje hodil.

Kljub vsemu moram biti zadovoljen, da se je končalo tako kot se je. Kaj če natakrica ne bi bila toliko poštena in mi ne bi prinesla pozabljene torbice. Bil bi ob fotoaparat in GoPro, katerih vrednost je blizu 2.000 evrov. Še huje bi verjetno bilo, da bi ostal brez potnega lista, prometnega dovoljenja in vozniškega izpita. Ker sem v Evropski uniji bi domov sicer lahko prišel, če me vmes ne bi ustavila Policija.

Zdajle se sicer počutim slabo, vendar vem, da bo čez dva ali tri dni vse v najlepšem redu.

 

Po tem, ko sva se dobesedno odklopila od raznih naprav na Apo Island ter uživala v preprostih radostih vsakdana, sva se ob sončnem vzhodu odpravila v “civilizacijo” proti otoku Bohol. Tudi to pot nisva ušla suha s čolna ter se nadalje po treh dneh povezala s svetom preko interneta ob šesturnem čakanju na trajekt iz Dumaguete do Tagbilarana (14.85 EUR/osebo). Na izstopni postaji so naju zopet hoteli “nategniti” glede cene prevoza do hotela, vendar je vztrajnost obrodila sadove, zaradi česar sva privarčevala najmanj 5 EUR. Ob prečkanju mostu se je počasi začela v vodi zrcaliti podoba mesta in kmalu izginila na poti proti Panglau do “Hope Homes”, koder sva se udobno nastanila za 15.60 EUR/noč (vključno z dnevnim najemom motornega vozila!). V naslednjih dneh sva se odpravila na vožnjo z motorjem v notranjost otoka, prečkala številna mesteca, postala v Loayu ob reki Loboc in se odpravila na ogled najmanjših primatov na svetu, v “Tarsier Senctuary”. Tukaj se nikakor nisva mogla načuditi za komaj dlan velikim in prisrčnim zvedavim bitjem – Tarsierjem, ki so počivali na vejah, strogo varovani s strani skrbnikov, saj spadajo med ogrožene endemične vrste.

otok Bohol 

Ob skromni vstopnini – 1.06 EUR/osebo, sva si za isti znesek po ogledu privoščila še svež kokos in se odpravila dalje proti Chocolate Hills oz. Čokoladnim gričem. Slednji so znana turistična atrakcija in se razprostirajo na več kot 50 kvadratnih kilometrih s 1.776-imi vrhovi. Apnenčasta osnova gričev je pokrita s travo, ki v sušnem obdobju porjavi in od tod izvira tudi ime gričev, ki so razglašeni za geološki spomenik državnega pomena ter predlagani za uvrstitev na seznam UNESCO svetovne dediščine. Na enega izmed najvišjih gričev je urejen betoniran dovoz s parkiriščem na kraju. Kratek vzpon šteje 214 stopnic do vrha in nagrada je razgled nad številnimi griči, katerim se zdi, da ni konca.

Potovanje po otoku Cebu, naju je vodilo iz glavnega mesta proti severu, do Osloba. Letalska karta iz Puerto Princesa (Palawan) do Cebuja je bila okoli 25 EUR/osebo. Ko sva pristala, je bilo potrebno iti na drugo stran ceste in desno navzgor po stopnicah, koder so čakali taksiji do centra mesta. Za približno 13 km do hotela, koder sva bila nastanjena sva odštela 6.10 EUR/2 osebi. Ker je v Cebuju veliko žeparjev, sva se odločila za nočitev v dobro varovanem “Skypark Pensionne Inc.” hotelu, za kar sva plačala 8 EUR/osebo/nočitev.

Naslednji dan sva se odpravila do južnega potniškega terminala in šla na lokalni avtobus do Osloba (2.81 EUR/osebo). V Oslobu so bili na postaji turistični agenti, ki so nama pomagali najti namestitev v “Luzmin – Bh” za 13.22 EUR/2 osebi/noč. Hotel je nov, ima urejen internetni dostop in topel tuš, kar je redko pri nastanitvah (Filipini). Od centra mesta je oddaljen 2 km, zato je potrebno najeti voznika “tricikla”, kar stane 0.41 EUR/eno smer. Ni potrebno dovolj truda, da ujamete prevoz, le stopite ob cesto in ustavite prvega, kar redko vzame več kot 5 minut! Ah Filipini!

Greš z nami na zanimivo potovanje? Naš cilj bo Ukrajina. Na pot gremo 3. septembra, vračamo pa se 11. septembra.

Da je Ukrajina zanimiva in lepa dežela me je z svojimi potopisnimi predavanji in fotografijami prepričal moj prijatelj Damjan Končnik. Damjan je lastnik turistične agencije Eko potovanja in bo tudi naš vodič na tem potovanju. Ukrajina je ena od Damjanovih najbolj priljubljenih destinacij.

Tole potovanje v Ukrajino bo zagotovo zanimiva avantura. Program potovanja najdete na spletni strani Ukrajina.

Pridruži se nam, ne bo ti žal!

Odhod je zagotovljen.

Potovanja imam rad! Mogoče še najraje taka, ko se usedeš v avto in voziš po stranskih cestah. Pred kratkim sva z prijateljem šla na kratko potovanje po Bosni.

Tokrat sem z vožnjo po brezpotjih malo pretiraval. Šla sva na planino Zelengora (v bližini Sutjeske), kjer se je nama avto ustavil v blatu. Najbližja hiša je bila oddaljena 30 kilometrov. Do civilizacije pa je bilo vsaj 50 kilometrov. Zelengora pa je znana tudi po medvedih,….

Če si kdo želi kakšne podobne avanture, se bo moral z menoj udeležiti kakšnega podobnega potovanja. Res je bilo živčno, vendar je bila narava prekrasna. Sem pa tudi bogatejši za eno izkušnjo.

Zelengora

Vsa moja potovanja so bila zanimiva, polna doživetij, poučna,… Včasih me kdo vpraša, kje mi je bilo najboljše. Ponavadi odgovorim, da ima vsaka dežela svoj čar. Indonezija ima rajske plaže, dobro hrano in prijazne ljudi, Venezuela najlepše naravne lepote, Tanzanija ima Kilimandžaro in živali, Ekvador ognjenike, Pakistan ima lepe gore in najbolj prijazne ljudi, Indija je čisto drugačna zgodba, ki jo moraš doživeti,…

Iran

Poleti 2008 smo se odločili za malo drugačno potovanje. Naš cilj sta bila Turčija in Iran. Ponavadi se moja potovanja začnejo na letališčih, tokrat pa smo šli na pot malo drugače.

Preden smo se odpravili na potovanje, smo šli v investicijo 1.500 evrov in kupili 16 let starega Chrysler Voyager-ja. Avto je bil kljub svoji strarosti zelo udoben in tudi prostoren. Turčija in Iran nista tako blizu, tako da nam je udobnost avtomobila prišla zelo prav. Avto je registriran za sedem oseb, nas pa je bilo pet, kar je pomenilo, da smo imeli dovolj prostora za prtljago.

Iran in Turčija

O tem zanimivem potovanju bom naredil potopisno predavanje na vikendu mojega očeta. Malce bo sicer treba še počakati, da bo malo bolj toplo. Vabljeni pa boste vsi moji prijatelji, poslovni partnerji in tudi vsi tisti, ki se še ne poznamo, vendar vas zanimajo potovanja. Če potopisno predavanje ne želiš zamuditi, se prijavi na e novice (desno zgoraj) in zagotovo dobiš vabilo pravočasno.

Na svoj račun pa bodo prišli tudi vsi ljubitelji cvička.

Iran
Iran – na tržnici v mestu Tabriz

Potopisno predavanje Indonezija

V sredo 7. oktobra bom imel potopisno predavanje v Baru Jama v Stični. Tokrat bo moja tema predavanja Indonezija.

Indonezija je zagotovo ena od boljših destinacij za potovanje. Kar malo žal mi je, da sem Indonezijo obiskal že dvakrat. Ker mi je za moja potovanja ostalo še veliko lepih in zanimivih dežel, zagotovo Indonezije ne bom obiskal še nekaj časa.

Če me kdo vpraša, katero je moje najlubše potovanje, mu odgovorim, da je vsak dežela nekaj posebnega, najlepša in najbolj zanimiva pa je zagotovo Indonezija.

Na potopisnem predavanju vam bom predstavil moje zadnje potovanje v to prelepo in raznoliko deželo. Moje potovanje se je začelo na Baliju. Nato sem odletel na otok Flores, ki je znan po vulkanih, lepih plažah,… Obiskal sem tudi otok Komodo, kjer sem videl orjaške Komodske kuščarje (150 kilogramov). Nato sem šel na otok Java, ki je polen znamenitosti! Vulkani, budistični in hidujski templji, džamije, prijazni ljudje,… Za konec pa sem skočil še na otok Borneo, kjer smo šli v popolno divjino obiskat Orangutane.

Zagotoavljam ti, da bo potopisno potovanje zagotovo zanimivo. Tvoje prisotnosti na potopisnem predavanju bom zelo vesel!

Potopisno predavanje Indonezija, se bo pričelo ob 20:00. Za dodane informacije mi lahko pišeš na tomaz afna gorec.org, me pokličeš na 040 555 666, ali me vprašaš v komentarju tega sporočila.

Iz Tagange smo se opravili proti obmorskem mestu Cartagena. Mesto Cartagena šteje več kot milijon prebivalcev in leži ob obali Karibskega morja.

V starem delu Cartagene smo se namestili v hotel Familar. Sobe sicer niso imele privat kopalnice, vendar je bil hotel glede na ceno dobra izbira.

Naslednji dan smo z ladjo obiskali otočje Rosario, ki šteje priblizno petdeset otokov in je pravi raj sredi Karibskega morja. Ustavili smo se na enem večjem otoku, kjer so imeli akvarij v naravnem okolju. Videli smo delfine, morske pse, želve in še veliko drugih vrst morskih bitij, katerih ne vem imena. Skratka zelo zanimivo!

Če bi na teh otokih imeli elektriko in internet, bi se kar preselil tja!

Na poti nazaj proti Cartageni smo se ustavili na rajski plaži po imenu Playa Blanca. Slika v prispevku z naslovom Kolumbija je odlicna destinacija za potovanje je ravno s te plaže. Žal je bilo za kopanje bolj malo časa.

Naslednji dan smo šli v vas, kjer imajo mini vulkanček. V kraterju vulkana je zdravilno tekoč blato v katerem smo se namakali slabe pol ure. Po namakanju v kraterju smo si šli sprat vulkansko blato v bližnje jezero. Izkušnja je bila zanimiva, koliko pa bo vulkanska kopel vplivala na zdravje pa ne vem.

Zadnji dan v Cartageni je bil tudi zadnji dan ob morju. Odločili smo se, da ga izkoristimo za počitek. Odpravili smo se na sedem kilometrov oddaljeno plažo. Najprej smo se fino najedli škampov, potem smo se pa kopali, brali, zafrkavali,…

Na plaži smo spoznali Italijana, ki se je oženil v Kolumbijo in sedaj pomaga otrokom, ki beračijo in se podajajo v prostitucijo. Pomoči nima nobene. Vse skupaj financira z oddajo svojega stanovanja v Milanu. Res pravi humanitarec.

Cartagena je prijetno mesto. Še posebej mi bo v spominu ostal zadnji dan, tik preden smo se odpravili na nočni avtobus proti Medelinu. Bili smo lačni in smo razmišljali kam bi šli jest. Odločili smo se za najbolj preprosto (in poceni, čeprav to ni bil cilj) varianto. Na enem trgu pred cerkvijo, kjer je bilo kar veliko ljudi, so na ulici pekli pice. Stole so nam postavili kar na pločnik. Ker smo bili žejni smo želeli naročiti še naravni pomarančni sok, pa so nas poslali k sosednji stojnici. Tam nam je gospa srednjih let pripravila odlične naravne sokove za smešno ceno. Potem smo še pojedli pico in si na koncu privoščili še en naravni sok.

Zame je bila to boljša večerja, kot večerja v najbolj elitni restavraciji!

Da je Kolumbija odlična destinacija za potovanje, sem ugotovil že prve dni potovanja. Vsak dan pa sem v to mojo trditev vse bolj prepričan! Kolumbija je res super destinacija za potovanje!

V Bogoto smo prileteli v petek pozno zvečer. Ker sem o Kolumbiji in Bogoti slišal že vse mogoče zgodbice, me je bilo Bogote malo (res čisto malo) strah. Ta strah pa se je popolnoma razblinil naslednji dan, ko smo se malo sprehodili po Bogoti.

kolumbija

Še v soboto popoldan smo se iz Bogote odpravili proti severu v staro kolionialno mestece Vila de Layva. V Vili da Layva se je čas ustavil pred nekaj sto leti. Ulice mesta in glavni trg je tlakovan s kamni, hiše so še iz časa, ko so tu vladali Španci,… Skratka zanimivo in prijetno mestece.

Naslednji dan smo si šli ogledati nekaj znamenitosti okoli Vile de Layve. Najbolj zanimiv je bil obisk farme nojev. Poleg farme nojev smo si ogledali še muzej fosilov, astronomski observatorij iz časov pred Španci in eno staro cerkvico. Muzej fosilov in observatorij nista na nas pustila posebnega vtisa, cerkvica pa je bila zelo zanimiva.

V ponedeljek zgodaj zjutraj smo se z avtobusom odpravili do mesteca San Gil, ki je znan po adrenalinskih športih. Mi smo se najbolj navdušili za rafting. Sprva sicer nismo bili najbolj navdušeni nad blatno rjavo reko, ampak ko smo se z raftom spustili po reki navzdol je bilo super. V San Gilu nismo prespali, ampak smo se zvečer z nočnim avtobusom odpravili proti Santa Marti.

Deset urna vožnja z avtobusom je hitro minila. Santa Marta je pol milijonsko mesto, ki leži ob Karibskem morju. Kolumbija ima sicer večji del obale ob Tihem oceanu, ki je dokaj nedostopno, manjši del pa ob Karibskem morju.

Ker je Santa Marta dokaj nezanimiva, smo se že z avtobusne postaje odpravili proti manjšem ribiškem mestu Taganga, ki je iz Santa Marte oddaljen slabih deset kilometrov.

Prvi dan v Tagangi smo izkoristili za poležavanje na plaži. No tudi potapljali smo se malo! Na plaži smo si vsi privoščili 45 minutno masažo za ceno sedmih evrov. Ni bilo slabo.

Danes pa je bil najbolj zanimiv dan, odkar smo v Kolumbijo. Obiskali smo nacionalni park Tayrona. Nacionalni park je znan po indijanskem ljudstvu Kogi, vendar sem prepričan, da ga večina popotnikov in turistov obišče zaradi čudovitih plaž in lepe narave. Takoj, ko bo mogoče, bom nekaj slik objavil tukaj na blogu.

Dostop do plaž je možen samo peš (cca 1 uro hoje)  ali s konjem. Ravno zato so plaže zelo čiste. Če bi se lahko vsak pripeljal z avtom, bi najbrž bilo kar veliko smeti. Omeniti moram tudi, da smo jedli odlične škampe, za smešno ceno. Sedem evrov skupaj s prilogo riža, pomfrija in solate.

Drugače je Kolumbija zelo varna za potovanje. Mi zaenkrat nismo imeli niti najmanjših problemov. Ljudje so zelo prijazni, problem je le, ker skoraj nihče ne zna niti besedice angleško.

Kolumbija je tudi dokaj poceni dežela. Za prenočišča plačujemo povprečno 7 – 8 evrov na osebo. Hrana je v manj turističnih krajih čisto poceni (2 – 3 evra obrok), kjer je pa bolj turistično, pa je tudi hrana malo dražja (5 – 8 evrov obrok).

Avtobusi so tudi dokaj poceni. Za štiri ure vožnje smo plačali sedem evrov.

V glavnem ni slabo!

Lep pozdrav v Slovenijo!

Malo več kot en dan me loči, do odhoda v Kolumbijo.

Kot vedno, imam tik pred odhodom mešane občutke. Po eni strani se potovanja zelo veselim, po drugi strani pa je doma toliko ljudi in stvari, ki jih bom pogrešal.

Vsekakor pa se potovanja zelo veselim. Lahko rečem, da je veselje večje od domotožja. Vem, da mi bo Kolumbija zelo všeč. Trenutno razmišljam samo o poležavanju na vroči Karibski plaži, pod kokosovimi palami,…  Kolumbija ima veliko znamenitosti, vendar sem trenutno tako utrujen (fizično in psihično), da razmišljam samo o plaži.

Kot vedno, bom tudi tokrat na potovanje vzel cel kup knjig. Berem zelo rad, vendar doma nimam časa, niti nisem dovolj sproščen,…. Na potovanjih pa z veseljem berem in berem. S sabo bom vzel naslednje knjige:

Pocestnica – Benka Pulko (na potovanju mora biti popotniška literatura)
Islam in muslimani v Sloveniji – Ahmet Pašić (zgodovina in Islam me zanima)
Che Guevara – Fidel Castro (prava knjiga, na pravem mestu)
Prepričevanje – Dave Lakhani (ker sem še samski, da bom zanal katero prepričati, da sem jaz najboljša izbira 😉 )

Malo pa me je strah, da bi mi spet kje izgubili prtljago, kot na lanskem potovanju po ZDA in Mehiki. Upam, da nahrbtnik srečno prispe v Bogoto. Seveda isti dan kot jaz.

Preberite tudi članek z naslovom Kolumbija prihajamo.

Kolumbija

Kolumbija je država, katera je že dalj časa na mojem spisku želja, da bi jo obiskal. Vendar se z sopotniki, z katerim ponavadi potujem nismo mogli dogovoriti, da bi jo obiskali. Sestra je rekla, da jo Južna Amerika ne zanima, brat je rekel, da je Kolumbija nevarna,…..

V Južni Ameriki nisem bil že zelo dolgo časa. Sem pa jo obiskal dvakrat. Prvič je bila moj cilj Venezuela, drugič pa Ekvador in Peru. Zadnja leta pa sem potoval predvsem po Aziji.

Kolumbija imam popotniku ponuditi marsikaj zanimivega. Ima sanjske plaže ob Karibskem morju, visoke zasnežene gore, amazonski pragozd, bogato živalstvo, kolonialna mesta,…

Drugače pa je Kolumbija dokaj poceni dežela. Računam, da bomo za 16 dni potovanja po Kolumbiji porabili med 700 in 1000 evri. Letalska vozovnica pa je tudi poceni. Povratna vozovnica iz Milana, preko ZDA v Kolumbijo stane 580 evrov z vsemi taksami.

Če je kdo že bil v Kolumbiji, bi ga z velikim veseljem povabil na kavico, da mi malo pove kaj se splača pogledati, na kaj je treba biti pazljiv,……

Kolumbija prihajamo! Iz Slovenije odrinemo 6.3.2009

Ko sem danes dobil v roke časopis Blogorola, sem najprej pogledal, če so objavili mojo sliko, ki sem jo poslal. Z veseljem sem ugotovil, da so jo. To je že četrtič, mogoče petič.

Čeprav se zavedam, da nisem kakšen posebno dober fotogrgraf, je vseeno dober občutek videti svojo sliko v časopisu.

Sedaj, ko sem postal že malo ‘važen’ je moj naslednji cil, da bo enkrat moja slika objavljena pod Zmagovalec tedna.

maroko

Maroko je zanimiva in lepa dežela. Povrhu vsega pa je še zelo poceni. Mene je enajstdnevno potovanje stalo dobrih 500 evrov. V teh 500 evro so všteti vsi stroški, kot so letalska karta, viza, prenočišča, rent a car, hrana,…

Povratno letalsko karto iz Benetk do Marrakesh-a smo kupili preko MyAir.com in nas je skupaj z taksami stala 120 evrov. Ko smo prispeli v Maroko (Marrakesh), smo že na letališču najeli avto. Za osem dni smo plačali 500 evrov, kar je zneslo 100 evrov na osebo.

Na potovanju nisem pisal dnevnika. Niti opornih točk, da bi lahko doma napisal kaj pametnega. Še dobro, da ima človek s sabo fotoaparat (če ne bi itak vse pozabil). Na potovanju sem naredil približno 200 slik, tukaj pa jih objavljam petnajst najboljših. Upam, da koga prepričajo, da bo začel razmišljati, da bo šel v Maroko.

maroko kamele