Iz Tagange smo se opravili proti obmorskem mestu Cartagena. Mesto Cartagena šteje več kot milijon prebivalcev in leži ob obali Karibskega morja.
V starem delu Cartagene smo se namestili v hotel Familar. Sobe sicer niso imele privat kopalnice, vendar je bil hotel glede na ceno dobra izbira.
Naslednji dan smo z ladjo obiskali otočje Rosario, ki šteje priblizno petdeset otokov in je pravi raj sredi Karibskega morja. Ustavili smo se na enem večjem otoku, kjer so imeli akvarij v naravnem okolju. Videli smo delfine, morske pse, želve in še veliko drugih vrst morskih bitij, katerih ne vem imena. Skratka zelo zanimivo!
Če bi na teh otokih imeli elektriko in internet, bi se kar preselil tja!
Na poti nazaj proti Cartageni smo se ustavili na rajski plaži po imenu Playa Blanca. Slika v prispevku z naslovom Kolumbija je odlicna destinacija za potovanje je ravno s te plaže. Žal je bilo za kopanje bolj malo časa.
Naslednji dan smo šli v vas, kjer imajo mini vulkanček. V kraterju vulkana je zdravilno tekoč blato v katerem smo se namakali slabe pol ure. Po namakanju v kraterju smo si šli sprat vulkansko blato v bližnje jezero. Izkušnja je bila zanimiva, koliko pa bo vulkanska kopel vplivala na zdravje pa ne vem.
Zadnji dan v Cartageni je bil tudi zadnji dan ob morju. Odločili smo se, da ga izkoristimo za počitek. Odpravili smo se na sedem kilometrov oddaljeno plažo. Najprej smo se fino najedli škampov, potem smo se pa kopali, brali, zafrkavali,…
Na plaži smo spoznali Italijana, ki se je oženil v Kolumbijo in sedaj pomaga otrokom, ki beračijo in se podajajo v prostitucijo. Pomoči nima nobene. Vse skupaj financira z oddajo svojega stanovanja v Milanu. Res pravi humanitarec.
Cartagena je prijetno mesto. Še posebej mi bo v spominu ostal zadnji dan, tik preden smo se odpravili na nočni avtobus proti Medelinu. Bili smo lačni in smo razmišljali kam bi šli jest. Odločili smo se za najbolj preprosto (in poceni, čeprav to ni bil cilj) varianto. Na enem trgu pred cerkvijo, kjer je bilo kar veliko ljudi, so na ulici pekli pice. Stole so nam postavili kar na pločnik. Ker smo bili žejni smo želeli naročiti še naravni pomarančni sok, pa so nas poslali k sosednji stojnici. Tam nam je gospa srednjih let pripravila odlične naravne sokove za smešno ceno. Potem smo še pojedli pico in si na koncu privoščili še en naravni sok.
Zame je bila to boljša večerja, kot večerja v najbolj elitni restavraciji!