Bosna in Hercegovina – ljubezen na prvi pogled, poznanstvo in grižljaj

“Bosna ti bo všeč, boš videla, super je” – sem vedno poslušala svoje prijatelje, ki so se navdušeni vračali od tam. Vedno sem o njej imela nekakšen predsodek v smislu – že verjamem, da je “fajn”, ampak tako posebno pa spet ne more biti ali pač? Vedela sem, da Bosna in Hercegovina še danes trpi posledice vojne in si predstavljala, da morda ravno zaradi tega tam vlada neko melanholično vzdušje, polno vdanosti v usodo. Naj vam povem svojo zgodbo o spoznavanju in doživljanju Bosne.

S Tomažem, ki je tudi lastnik podjetja, v okviru katerega sva se odpravila na raziskovanje Bosne in Hercegovine, sva proti Palam, kjer sva bila tudi ves čas obiska situirana, potovala proti večeru, tako da sem pot do tja v veliki meri prespala, vendar sem prvi pozitiven vtis doživela že, ko so me zbudili, da se ustavimo za večerjo. Pri vseh mojih opisih potovanj boste vsekakor vedno deležni kulinaričnih odlomkov, saj sem velik gurman in obožujem dobro hrano, sploh na potovanjih, ko lahko spoznavam nove jedi in okuse. Izbrala sem zelenjavno čorbo s telečjim mesom, ki je bila naravnost odlična in takrat sem začutila, da bova z Bosno dobri prijateljici 🙂 Prav tako sem ob prijazni in zgovorni postrežbi natakarja že takoj dojela, da pripovedi o prijaznosti Bosancev niso le mit.

Pale so luštno, dokaj razvito mestece v dolini pod Jahorino, ki hitro raste, saj se tam veliko gradi, imajo tudi fakultete in veliko možnosti za dober turizem, ki so žal še precej neizkoriščene, ampak upam, da se bo to v bližnji prihodnosti spremenilo. Ko sem sedela v kavarnicah, sem videla, da se tu skoraj vsi ljudje med sabo poznajo in med sabo gojijo prijateljske odnose. Tomaž tu pozna zelo prijetnega starejšega možakarja Mira, ki je bil nekdaj predsednik smučarske zveze Bosna in ga ljudje na Palah poznajo in spoštujejo. Kamorkoli smo prišli, naju je predstavil lastnikom lokalov, restavracij, hotelov – kmalu so naju številni ljudje že poznali in počutila sva se kot stara znanca mesta. Tako da sem ga sama poimenovala kar “cappo di banda”, saj Miro vse “zrihta” in ima stvari na Palah pod kontrolo. Zelo prijeten in domač občutek, že samo zaradi takšnega sprejema, so se mi Pale v Bosni vtisnile na visoko mesto v mojem srcu (pa brez zamere, ostali kraji v državi Bosna in Hercegovina ste še vseeno prekrasni :). Gospod Miro naju je vsak dan počastil s svojo družbo in kot pravi bosanski gentleman skrbel zame na vse pretege – odpiral vrata, odmaknil stol, nalival pijačo, zasipal s komplimenti. Sem se šalila, da mi po takšnem ravnanju z mano noben slovenski fant ne bo več všeč 🙂 Da ne govorim o tem, da mi je en večer prinesel rože in na dan, ko sva odšla, darilo za rojstni dan – blazino, da bom lahko v avtu spala, in gorki list, zeliščno žganje, ki sva ga skupaj vsak večer spila za zdravje. Obema s Tomažem nama je podaril tudi dresa s štartno številko z olimpijskih iger leta 1984, kar me je povsem presenetilo in navdušilo, saj je to res edinstveno darilo, ki ga verjetno ne moreš dobiti ravno na vsakem vogalu. Ljudje kot je Miro, so potovanje po BIH zame naredili še posebej enkratno in nepozabno.

Bosna in Hercegovina, zlasti pa Pale in njihova okolica, premorejo čudovito naravo in krasne ljudi, ki so ti na vsakem koraku pripravljeni pomagati, te povabiti domov in ti skuhati kavo. Prav neverjetni so, se mi je zdelo, da komaj čakajo, da se mimo pripelje in ustavi kakšen turist, da jim popestri in polepša dan. Ko se pojaviš na njihovih vratih, nihče ne pomisli “ja, kaj pa ta hoče”, ampak jim je nekako povsem normalno, da te odprtih rok sprejmejo. S to svojo gostoljubno karakteristiko so me Bosanci povsem očarali.

Prva dva dni sva s Tomažem posvetila ogledu Jahorine, ki je pozimi še nisem videla, ampak me je v svoji poletni zeleni preobleki navdušila, saj je narava tam naokoli prečudovita. Presenetili so me tamkajšnji apartmaji in hoteli, saj so vsi, ki sem si jih ogledala, super urejeni in na visokem nivoju kvalitete, po seveda dosti nižjih cenah, kot smo jih vajeni pri nas. Da ne govorim, da so vsi lastniki dobrovoljni in nasmejani ljudje, z veseljem pokažejo voje nastanitve, od enega sem v dar prejela tudi majico z napisom “Jahorina”, tako da res dobiš občutek, da bi naredili vse za dobro počutje obiskovalcev. Na smučiščih imajo urejene tudi sodobne sedežnice za 6 oseb, tako da res skrbijo, da ostajajo v koraku s časom.

BiH
V bližini izvira reke Miljacke – Bosna in Hercegovina

Na samem vrhu Jahorine, še kar nekaj vožnje po makadamski cesti naprej od smučarskega središča, se nahajajo razbitine bunkerja z vojaškim radarjem iz časa vojne. Neverjeten občutek se je sprehajati med kupom razstreljenih sten, po tleh gledati predmete, ki so tam še od časa vojne, in si predstavljati, kako grozno je moralo biti v tistem času ravno tu, na teh mestih, kjer je danes vse tako spokojno in tiho. V teh predelih je znano da je po terenu, tako kot drugje v državi Bosna in Hercegovina, še vedno veliko zemeljskih min, tako da je hoja izven poti lahko tudi nevarno doživetje, pred leti je slovenski jadralni padalec s padalom pristal na pobočjih Jahorine, ravno na mini in je po samo srečnem naključju eksplozijo preživel, vendar je ostal brez obeh nog. Je pa neopisljiva izkušnja, ko si tam in stopaš po poteh in razmišljaš, kaj se lahko zgodi, če te zanese predaleč od poti – adrenalin deluje “na polno”. Pod zemljo razstreljenih bunkerjev se še vedno vijejo rovi, ki so služili za pobeg vojakov – ker so te razbitine zapuščene, ni notri nobene elektrike in razsvetljave in ko se spuščaš v podzemni hlad le z lučko od telefona, čutiš mravljince po vsem hrbtu, vendar se ti na potovanjih ravno takšna doživetja najbolj vtisnejo v spomin.

Ko se pelješ po cesti od Jahorine do Sarajeva, je v bližini ob razbitinah neke stavbe, čudovita razgledna točka s prekrasnim pogledom na prestolnico. Mi je kar žal videti za turizem tako pomembne točke neurejene in zapuščene, po drugi strani pa ravno to, da tam ni nikogar in da je še vedno tako kot je bilo 20 let nazaj daje tem krajem poseben, mističen pečat. Nato si s Tomažem ogledava še zapuščeno bob stezo iz časa Olimpijskih iger, ki so se v Sarajevu in v okolici odvijale leta 1984. Kakšen projekt je ena takšna bob steza in kako žalosten pa hkrati veličasten prizor jo je videti propadati. Tukaj tudi prvič srečam angleško govoreče turiste, kar mi da vedeti, da Bosna postaja vse bolj zanimiva destinacija za popotnike z vsega sveta.

Dan sva zaključila v Sarajevu na Baščaršiji, ki je kraj z živahnim utripom, saj se po njem kar tre turistov z vsega sveta, željnih bosanskih dobrot. Da niti ne govorim o božanskem mesnem bureku in zeljanici, ki sva si jih s Tomažem tu privoščila za večerjo – na Baščaršiji človek pač ne more biti na dieti 🙂 Za sladico pa sva skočila še na pravo bosansko kavo v džezvici in slastno baklavo. Ah, zame kot ljubiteljico dobre hrane, so to prava nebesa.

Burek - Baščaršija - Bosna in Hercegovina
Burek na Baščaršiji – Bosna in Hercegovina

Naslednji dan sva se odpravila raziskovat bližnje izvire potokov in jame v kateri izvira Mokranjska Miljacka. Ne morem se načuditi koliko naravne lepote premore Bosna in Hercegovina, nikoli si je nisem predstavljala tako zelene in gozdnate, ter hribovite, kot dejansko v resnici je. Pot do jame, ki sva jo želela videti, je bila pravi podvig, saj cesta večji del ni asfaltirana in pelje čez redko poseljeni okraj, poleg tega pa nikjer ni nobene table, ki bi nakazovala, če si se namenil v pravo smer, zato se je bilo potrebno večkrat ustaviti pri kakšnem domačinu, da naju je lahko napotil v pravo smer. Meni je to nekaj najboljšega, saj na ta način, ko sprašuješ domačine za pot, spoznaš kup zanimivih ljudi. Na poti do te jame sva se ustavila na domačiji, kjer sva videla, da zunaj pečejo odojka in ko naju je lastnik zagledal, je previdno pristopical k nama, v največji vročini je hodil bos v nogavicah, malo za njim je prišel še njegov kuža in nekaj za tem še njegov konj – zelo zabaven prizor. Jamo sva našla v drugem poskusu, ko naju je tja usmeril gospod, ki je lastnik posesti, prek katere se do jame tudi pride. Prijazno, kot vsi ljudje tam, nama je odprl vrata ograde in ponudil, da parkirava pred njegovo hišo, ter naju napotil proti jami. Neverjetno je, kakšna je bila temperaturna razlika pred vhodom v jamo – zunaj krepko preko 30 stopinj Celzija, ko pa si se približal vhodu v jamo, je bil občutek, kot da je okolica polna klimatskih naprav, brez dolgih rokavov je človeka prav zazeblo. Da, tudi to je Bosna in Hercegovina …

Na žalost sva ugotovila, da je vhod v jamo povsem neprehodno zaprt, in se vrnila do lastnika posestva. Povabil naju je na kavo in kozarček domače rakije – obožujem spoznavati ljudi na njihovem domu, poslušati njihove zgodbe in okušati njihove domače dobrote. Razložil nama je, da je jama zaprta zato, ker je polna občutljivih eko-organizmov, ki jih niso našli nikjer drugje po svetu in je neprehodna brez posebne opreme, saj je skoraj v celoti zalita z reko in tako primerna samo za izkušene jamarje. Ko smo sedeli pred domačijo, sem se ozirala okoli sebe in razmišljala, kako neverjetno me ti kraji spominjajo na moje otroštvo, na življenje dvajset let nazaj, zdelo se je, kot da se je tu čas res malce ustavil. Nihče ni v paniki, v stresnem hitenju, živijo vsak dan posebej in ne poznajo problemov današnje globalizacije. Nikakor ni tam vse rožnato, živijo zelo preprosto življenje, večino hrane si pridelajo sami na vrtu, ker ali za višek hrane nimajo denarja ali pa so preveč oddaljeni od mest in trgovin, ter nemobilni, da bi se lahko vsakič ko kaj potrebujejo po to peljali. Pa vendar sem se vprašala, je to res slabše življenje kot naše? Je živeti v miru, sožitju z naravo, stran od sodobnih problemov, res tako nazadnjaško? Je imeti čas zase in za svoje prijatelje, imeti čas za stisk roke, nasmeh in prijazno besedo mimoidočemu znancu kaj slabega? Vedno bolj se mi je zdelo, da ti ljudje, kljub revščini in težkih preizkušnjah, ki so jih zaznamovale, živijo nekako bolj smiselno in polno življenje.

Bosna in Hercegovina
Rakijo ti ponudijo čisto povsod – Bosna in Hercegovina

Zvečer sva se odpravila še proti izviru Careve vode, kjer sva za pot ponovno morala spraševati mimoidoče, saj oznak za večino naravnih znamenitosti ni še nikjer. Naletela sva na gospoda, ki se je ponudil, da se z nama odpelje proti vrhu izvira in nama pokaže pot. Gospod po imenu Slavko se je ravno odpravljal k svoji materi, ki živi v bližini izvira in pot do tja dobro pozna. Povedal nama je malo o življenju na Palah, o tem, kako je služil vojsko v družbi slovenskih vojakov, ki so bili njegovi najboljši prijatelji. Ko sva ga odložila, naju je povabil k sebi domov na kavo, če se bova še kaj gibala v teh koncih. Tako sva naslednji dan načrtovala tako, da se bova po dnevnem obisku izvira Miljacke vrnila še k gospodu Slavku domov na obisk. Izvir Miljacke je prekrasen, majhen, hladen potoček, ki se vije po strugi polni skal poraščenih z mahom, ustvarja pravo pravljično idilo. Bosna in Hercegovina je res prelepa. Srečala sva nekaj domačinov, ki so se v potočku hladili in na vrhu izvira našla tudi piknik prostor, ki je brezplačno na voljo vsakomur, le da se mora prej najavit.

Nato sva se odpravila proti domu gospoda Slavka, ki naju je bil iskreno vesel, ker verjetno ni bil prepričan, če lahko pričakuje da se bova vrnila. Z ženo sta naju toplo sprejela, postregla z močno domačo kavo in temno rdečim domačim sokom, ki je bil tako božansko dober, da ga nisem mogla prehvalit. Povedala sta mi da ga je gospa danes skuhala iz majhnih črnih divjih češenj, ki rastejo na posestvu Slavkove mame in nas v isti sapi povabila, da se skupaj odpravimo zobat te češnje. Seveda sva s Tomažev vedno “za akcijo” ko se gre za odkrivanje novih zanimivosti in sva se z veseljem strinjala. Posestvo Slavkove mame je veliko, obsega ogromen travnik, ki služi tudi kot pašnik za ovce, velik vrt in en kup sadnih dreves. Divje češnje so bile slastne in so nam zaradi močne temne barve obarvale ustnice kot borovnice. Sladkali smo se s češnjami in klepetali o Slavkovi mami, o tem kako imajo tu kvalitetno sadje in zelenjavo, saj vse raste v neokrnjeni naravi, ne uporablja se nobenih škropiv in škodljivih kemikalij. Slavko mi na tleh v travi pokaže številne cvetove materine dušice (timijana) in poprove mete, ki so zrastli povsem naravno – takoj pomislim, kako bi moja mami, ki rada sama izdeluje domačo naravno kozmetiko, uživala tukaj z mano, kako bi nabirale zdrava, naravna zelišča in jih potem predelovale v pomlajevalne kremice in čajčke. Prekrasna izkušnja je bil tale izlet “med divje češnje” in ko se odpraviva domov, nama Slavko obema nameni krepak, ljubeč objem, da mi požene solze v oči ko se odpravim proti avtu od iskrenega veselja, da sva si vzela čas in ga prišla obiskat, ter pokazala zanimanje za njegovo življenje. Kasneje sva po naključju med iskanjem neke poti naletela na Slavkovo sorodnico, ki nama je povedala, da mu je pred leti umrla 6-letna hčerka, ker je padla v kotel z vrelo vodo, kjer je kuhal domače žganje. Zaboli me pri srcu, ko pomislim s kako težkimi življenjskimi zgodbami se morajo spoprijemat nekateri ljudje. Pa kljub temu ni izgubil volje v življenje in je poln veselja do življenja in močne volje.

Zvečer sva se odpravila na večerjo na Palah, kjer sem prvič (ja vem, kako je to možno?) poskusila mučkalico in se že ne vem koliko krat zaljubila v bosansko hrano – kako je to dobro! Pa malo kajmaka, ki se slastno raztopi v omaki, ah? 🙂 Da ne govorim o dimljeni vešalici in čevapčičih, pa njihovih čorbah – skratka, da ne bom pretiravala z mojim hvalospevom hrani – hrana je na vsakem koraku božanska in mislim da se bo za vsakega nekaj našlo.

Obiskala sva tudi Višegrad, ki je znan po Mostu na Drini, ki ga je dal zgraditi Mehmed Paša Sokolović, po pripovedih janičar, ki so ga Turki odpeljali da je služil zanje in je kasneje zrasel v vplivnega moža. O zgodbi pripoveduje tudi z Nobelovo nagrado nagrajena knjiga Iva Andrića, Most na Drini. Most ki se razteza čez turkizno zeleno Drino je čudovit prizor. Prav tako Andrićgrad oz Kamengrad, arhitekturni projekt na bližnjem polotoku na reki, posvečen Ivu Andriću, financiran s strani slavnega srbskega režiserja Emirja Kusturice, ki je investiral tudi v projekt Drvengrada v Srbiji tik ob meji z državo Bosna in Hercegovina. Ogledala sva si tudi tega in reči moram da je Drvengrad res luštno naselje, zgrajeno povsem iz lesa, videti je kot pravljična dežela polna prikupnih lesenih hišk, v katerih se lahko tudi prenoči. Ko sva bila na srbski strani sva si z muzejskim vlakom ogledala še Šargansko osmico, železniško progo ki pelje v obliki osmice, od kjer tudi ime in je nekdaj vodila peljala na relaciji Užice-Višegrad-Sarajevo. Železnica pelje skozi visoka pobočja in nudi prelepe razglede na okolico in velja za eno najlepših železniških prog. Da ne pozabim omeniti še poti iz Pal do Višegrada – peljala sva se po makadamski cesti, ki je v času pred vojno prav tako bila proga ozkotirnega vlaka. Pot je čudovita, saj se ves čas vije ob reki s prečudovito naravo in vodi skozi številne tunele, po katerih je včasih vozil vlak in so tako ozki, da se dva avta ne moreta srečati – res super doživetje.

Zadnji dan obiska države Bosna in Hercegovina sva izkoristila za obisk Mostarja, ki se mi je zdelo prekrasno mesto, vendar sem sklenila da ga želim obiskati ponovno enkrat jeseni ali spomladi, saj je bilo popolnoma natrpano turistov in v dnevih ko sva ga obiskala, baje tudi najbolj vroče mesto v Evropi s 43 stopinjami Celzija. Mesto se ponaša s čudovito arhitekturo mediteranskih vplivov in ponuja prekrasen razgled na okoliške stavbe in reko Neretvo. Ulice so polne uličnih prodajalcev, ki popestrijo mestni vrvež s svojimi pisanimi izdelki. Po Mostarju se odpraviva v muslimansko mestece ki se razprostira pod mogočno trdnjavo, imenovano  Počitelj, ki me je z vizualnega vidika od vseh na poti najbolj očaralo. Z vrha trdnjave se odpira pogled na umetelno džamijo, na lične kamnite hišice in na prekrasno Neretvo. Po uličicah so prodajalke poleg spominčkov ponujale majhne zavojčke osvežilnega lokalno pridelanega sadja, ki so super osvežitev za tako pasje vroče dni. Res prekrasno mestece, vredno ogleda. Ustavila sva se še v Međugorju, ter se nato odpravila osvežit do slapov Kravica, ki so naju prijetno presenetili, saj so precej večji kot sva pričakovala in polni ljudi, ki so v tej vročini iskali ohladitev.

Na poti proti domu sva se na kratko ustavila še v Jajcu, ki premore krasen slap in je pomembno zgodovinsko središče, saj je tam potekalo zasedanje AVNOJ-a, kjer je tako rekoč nastala Jugoslavija. Pogledala sva si tudi Drvar, kjer se je zgodil desant, ko so v vojni želeli ujeti Tita, ki se je skrival v bunkerju pred jamo, ki sem si ga tudi ogledala. Kako fascinantno mi je hoditi po poteh, kjer so se dogajale tako pomembne zgodovinske drame – ko veš da stojiš na mestu, kjer so nekoč lahko stopali le izbrani.

Skratka – čeprav sem pred potjo v Bosno verjela da mi bo tam všeč, si nisem niti v sanjah predstavljala da se mi bo tako zelo prikupila, da se mi bo taka močno zasidrala v srce. Polna sem dobrih in nepozabnih vtisov in že kujem načrte kdaj se bom ponovno vrnila.

Preberi si še naslednje članke na temo Bosna in Hercegovina:

Znamenitosti v Bosni in Hercegovini

Izlet v Sarajevo

Bil sem turistični vodič po Bosni in Hercegovini

V Balkisu se boste počutili kot v pravljici

 

8 komentarjev

  1. Tako blizu, pa jo marsikdo ne pozna. Poceni in odlična hrana, prijazni ljudje. Ni, da ni. Lepa pokrajina, kot pri nas. Toplo priporočam. Tu boste spoznali toplino in pristnost ljudi, ki znajo cenit življenje. Počutili se boste kot doma, še več, kot kralj. Super…
    Nataša

  2. Kot sem že napisal,sem radoveden , saj sem bil šofer avtobusa in sem kar nekaj let vozil za KOMPAS Jugoslavija in sem tako res spoznal celo Evropo in seveda tudi BOSNO bil pa sem tudi na O I leta 1984 od samega začetka pa vse do konca in res nam je bilo prijetno lepo sedaj pa obujam spomine na vse to . HVALA Frenk

  3. Res je Bosna nekaj drugačnega, še vedno prijetno divjega in izvirnega. Dežela, kjer je meja med lepoto in grozota, ljubeznijo in sovraštvom tako tenka, da je včasih zabrisana in nevidna. Ljudje prijazni in prostodušni, vse za tujce bi naredili, sebi najslabši. Čudna mešanica, v kateri se še mi rojeni v teh nepredvidljivih krajih počutimo negotove.
    Mogoče je še najbolji opis Bosne in Bosancev napisal Meša Selimović:
    http://www.prometej.ba/clanak/mesa-selimovic/mesa-selimovic-kakvi-smo-ljudi-mi-bosanci-359

    1. Točno tako kot ste napisali. Za nas tujce vedno prijazna. No, le policisti niso do nas najbolj prijazni. vedno ti bo našel nekaj, da mu daš 10 evrov,.. Etično sovraštvo pa žal ostaja tudi med mladimi. Saj ne more biti drugače, če jih starši tako učijo.
      Jaz kot tujec se nikoli ne počutim negotov, še manj v kakšnem strahu,.. Vedno sem zelo lepo sprejet. Kljub temu, da sem prepotoval že pol sveta, mi je Bosna in Hercegovina še vedno destinacija številka ena in mislim, da bo to tudi ostala.
      Najlepša hvala za komentar in link.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja