Spoznala sem njega. Starejšega z izkušnjami, zdel se mi je zelo zanimiv. Znal je nekako pristopiti k ženski na prav način. Dvorjenje mu je bilo dobro poznano. Imela sem občutek, da sem zanj središče vesolja, najbolj pomembna in edina. Ko sem bivšemu partnerju povedala, da se videvam z nekom, sem videla žalost v njegovih očeh. Kaj več ni zmogel. Ohranil je treznost, hladnost kot vedno. Zaradi najine hčerke Nike sva ohranila dobre odnose.
Z novim partnerjem sva se spoznala na delovnem mestu, vendar ni bil moj sodelavec, le zunanji izvajalec. Prvič sva se srečala na hodniku v avli našega podjetja. Čakala sem na dokumente, ki mi jih je predal, da sem lahko zaključila obračun za določen mesec. Videla sem njegovo utrujenost na obrazu po napornem delavniku. Povedal mi je, da je na Nizozemskem živel kar nekaj let. Mogoče je bil problem v moji naivnosti, saj nisem dvomila v njegove besede. Laži nisem poznala. Najina zveza je hitro napredovala, zanosila sem in kmalu smo živeli skupaj kot družina. Poročni dan je bil dokaj hladen, vreme pa je nihalo iz ene skrajnosti v drugo. Simbolika najine zveze. Malo sonca, vetra, snežnih ploh, v zakonu pa dramatika, z veliko šokantnih čustev. Romantike poročne noči ni bilo, prav tako ne veselja. Ko je zaspal, sem se v hotelski postelji počutila prazno, izropano lepih čustev, ki bi jih kot nevesta bila deležna. Po poroki se je vse spremenilo. Domov je prihajal pozno, vinjen. Pogovori med nama niso potekali, kot bi morali. Za njega je bila vse to igra. Po porodu ni izkazoval potrebne podpore ne meni ne hčerki. Bilo mu je samoumevno, da sem za njega skrbela in poleg tega imela z njim še toliko skrbi. On v najino vezo ni prispeval ničesar. Samo jemal mi je. Materialno, čustveno. Igral se je z mojimi čustvi, se z mano in hčerkama postavljal naokrog pred svojimi sorodniki. Ko pa smo bili doma, se je do nas obnašal ignorantsko, grobo, nevzdržno. Zaupanje vanj je vedno bolj kopnelo. Življenje je postalo splet bizarnih dogodkov.
Najina hčerka Barbara je mirno spala v postelji. Nika pa je bila pri svojem očetu, saj je bila sobota. Na začetku se je želel samo pogovarjati. Hotel je, da mu še dam nekaj hrane iz hladilnika. Bil je res pijan, njegove oči so bile rdeče. Jezik mu je opletal, ni več govoril razločno. Ko si je rezal salame, mi je bilo slabo, saj sem videla, kako nemirne roke ima. Iznenada je zagrabil nož in začel mahati z njim. Začel me je zmerjati, da sem jaz vsega kriva, da imam grozne starše, da ga hočemo nadzorovati. Rekel je, da nas vse sovraži. Omenil je Niko in mojega bivšega partnerja, da nas bo vse poklal kot prašiče. Besede so bile grozne. Videla sem, kako mi je velik rdeč nož prislonil na vrat. Hladno rezilo se mi je dotikalo gole kože. Videla sem sovraštvo v očeh, njegove rjave oči so od besa čisto potemnele. Priznam, da me je bilo strah. Bala sem se za svoje življenje in življenje Barbare. Vedela sem, da mi v tej zagati ne more nihče pomagati. Sama sebi sem prigovarjala: ‘Razmišljaj, Mateja, razmišljaj.’ Na vsak način sem ga hotela pomiriti. Ob vsem tem me je pričelo še močno zebsti, da sem drgetala. Po hrbtu sem čutila, da me je v trenutku oblil mrzel pot. Srce mi je bilo, da sem s težavo govorila. Imela sem suha usta, pa vendar sem zbrala moč, da sem mu rekla, naj se umiri: ‘Pojdi počivat, utrujen si.’ Ko sem mu rekla, da ga imam rada, mi je odmaknil nož z vrata. Še vedno ga je držal v desni roki. Prijel me je za roko, me potisnil proti vratom kuhinje in zahteval, da vzamem Barbaro iz postelje. Tokrat nisem ugovarjala. Naredila sem, kot je želel. Še vedno sem čutila rezilo na mojem hrbtu. Nežno sem vzela Barbaro iz postelje in po tihem prosila, da se ne zbudi. Rekel mi je, da se naj uležem v posteljo in dam Barbaro na sredino. Želel je, da zaspimo kot prava družina. Ko je ležal v postelji, je nož še vedno bil v njegovi roki. Z nožem v roki me je objel in mislim, da kar kmalu zaspal. Njegov prijem je popuščal, zato nisem imela težav, ko sem nož odložila na tla. Odrinila sem njegovo roko, ki je počivala na mojem pasu. Težko sem prenašala njegov dotik. Nato sem prijela Barbaro in čisto po tiho sva zapustili spalnico. Vrata sem samo priprla, da se ne bi zbudil. Slišala sem njegovo glasno smrčanje, ki mi je krhalo živce. Z Barbaro sva to noč spali v Nikini postelji. Nikakor se nisem mogla pogreti, čeprav sem bila dovolj pokrita. Domnevala sem, da so živci. Enostavno nisem vedela, če si bom lahko opomogla od šoka.
Vlogo za ločitev sem predala odvetniku. Zdaj razumem bolje kot takrat, v kakšni stiski so številne ženske, ki se ločujejo od nasilnih mož, ali pa so ti alkoholiki. Če nisi lastnik nepremičnine, se stvari lahko hudo zaplete. Ne moreš se umakniti na varno, si v miru sestaviti razbitega življenja. Mož o ločitvi ni hotel nič slišati. Policijski zapisniki so bili zgovorni, da je govor o nasilnežu. Ne samo do mene, tudi do drugih ljudi. Gostilniški pretepi, vožnja pod vplivom alkohola, prometna nesreča s pobegom. Da o spolnih deliktih ne izgubljam časa. Njegov kriminalni dosje se je večal, ni pa bilo nič tako oprijemljivega, da bi ga lahko poslali na hladno. Papir je prenesel vse, ampak, a bo to preneslo tudi moje srce? Njegove besede so vedno bolj spominjale na grožnje. Čeprav sem po naravi dokaj stabilna oseba, pa lahko na tem mestu priznam, da ko je človek konstantno pod pritiskom groženj in žaljivk, se njegova samozavest lahko zamaje. Vedela sem, da bi me zasledoval, kljub prepovedi približevanja ga to ne bi ustavilo. Vedel je, kje so doma moji starši, sorodniki. Lahko bi mi škodoval na tisoče načinov. Prisiljena sem bila opustiti tožbo za ločitev, saj sem vedela, da trenutno nimam izbire.
Ko sem mu pripravljala mizo za obrok, je ves čas povzročal kraval, me zmerjal in poniževal. Mislila sem, da če bom tiho in mu ne bom ugovarjala, da bo nemara odnehal. Bil je trmast, kot vedno ni odnehal. Iskal je težave. Rekel mi ni nič novega, razen to, da me sovraži, da sovraži moje starše. Naveličano sem zavzdihnila, sita njegovih neutemeljenih obtožb. Tokrat je šel še dlje. Prepir se je pričel v kuhinji. Na uho mi je zašepetal, da greva ven in po hribu navzdol, do ribnika. Tam bi želel imeti z mano spolni odnos. Seveda nisem privolila. Zunaj je bila tema kot v rogu, kraj ni bil osvetljen, blizu ni bilo nikogar. Vedela sem, da bo zopet grob, kot je bilo v njegovi navadi. Pomislila sem, da bi me posilil in morda še zadavil, ali pa me odvrgel v ribnik, kot nekaj, česar se je treba znebiti. Zbala sem se za sebe. V meni se je prižgal alarm za preživetje, ker sem opazila, da ne bo odnehal. Nepričakovano me je zagrabil za vrat in vlekel za lase. Ker se me je lotil fizično, sem v kuhinji prijela prvo ponev, ki mi je prišla pod roke in ga z njo krepko po glavi. Izgubil je moč nad mano in pognala sem se skozi kuhinjo in jedilnico. Hiša je na srečo imela dvojna zunanja vrata. Stala sem pri zadnjih vratih hiše. V nervozi se mi je zataknil ključ. Ko sem končno odklenila, sem stekla do lastnikov.
Tisto noč mi je želel odpeljati Barbi. Skupaj z Niko sva mu jo vzeli iz naročja. Ko je videl, da nima možnosti, je pred policijo pobegnil.
O svoji preteklosti ni rad govoril, rad je živel po svojih pravilih. Odmaknjeno od svoje družine si je dovolil početi prav vse. Zvestoba ni bila njegova vrlina, prav tako pa je zatajil svojo hčerko. Kasneje se je izvedelo, da je na Nizozemskem imel tudi sina. Njegova temačna preteklost se razkrije v kovčku. Sledila mu je kot senca, ne glede na to, kje se je nahajal. Vsebina kovčka je bila raznolika, slike, rabljena ura, kovanci … Kovček mi je razkrival vedno več informacij, mi odgovarjal na moja že zdavnaj zastavljena vprašanja. Hkrati pa se je v meni porajalo vedno več novih vprašanj. Uradno pismo v nizozemščini mi je vzbujalo strah in radovednost. Razgrnila sem ga na mizi in si pomagala z aplikacijo prevajalnika. Zapisala sem si vse slovenske besede, jim poizkušala spisati celoto. Šlo naj bi nekako takole, da ga na Nizozemskem iščejo zaradi obveznega prestajanja zaporne kazni. Nato je bila opisana zgodba, za katero je bil obsojen. Postalo mi je vroče, moje roke so postale potne. Kaznovan je bil za POSILSTVO. Opisano je bilo, da je imel neko žensko zaprto na skednju. Zadeva je trajala nekaj dni, predno je ubogi revi uspelo pobegniti. Stemnilo se mi je pred očmi. Omenjeni so forenzični dokazi … Pred očmi sem videla spodnje perilo, ki so ga takrat strpali v plastično vrečko, medtem ko sem dojila Barbaro … Šlo mi je na bruhanje. Besede, ki jih je govoril, so bile grozne, zmerljivke, vse je dobilo obliko resnice. To ni več človek, ali si sploh še zasluži, da hodi po svetu? S kakšnim človekom imam hčerko. Spraševala sem se, kakšen strah je občutila ženska. Mož pa ni razmišljal o vesti, ker je ni imel. Je pa razmišljal samo o tem, kako si bo rešil rit. Njegove grožnje so se stopnjevale. Ponavljal je, da bo Barbaro odpeljal v tujino, če bi se še poizkušala ločiti. Ko mi je uspelo za kratek čas oditi, ga tudi prepoved približevanja ni ustavila. Spremljal me je na vsakem koraku. Njegova domišljija ni poznala meja. V posodo za gorivo avtomobila mi je nalil sladko pijačo. Bil je potreben obisk pri mehaniku. Nato je polil avtomobil z gnojnico in ob mojem čiščenju užival. Bolj kot me je poniževal, bolj je moja duša rasla. Zaradi družinskih sporov se je moja prvorojenka odločila, da gre živet k atiju. Travmatičen dogodek pa je mož pospremil z besedami, da tako ali tako nisem dobra mama. Nikoli mu ni bilo dovolj. Bolj kot je bilo moje telo na preizkušnji, bolj je bila glasna moja dušna moč. Zdelo se je, da je neuničljiva. Premetavali so jo valovi oceana, potopiti je niso mogli. Dvignila sem se nad vse. Enostavno sem morala. Vlekla me je skrb za hčerki. Enostavno samo to … Ta ljubezen do njiju.
Zaradi narave dela smo se preselili v Maribor. Sprva smo delali na mariborski tržnici. Kasneje pa se je po mojem prigovarjanju mož odločil, da bi bilo bolje, če se zaposli v tujini. Za uveljavljeno firmo je odšel delat v Nemčijo. V enem izmed prostih vikendov je v hotelu, kjer so s sodelavci bivali, prišlo do pretepa. Zaradi izgredov so ga priprli. Ker so ugotovili, da bi moral na prestajanje kazni na Nizozemsko, so ga izročili v zapor te države.
Kljub oddaljenosti še vedno s pomočjo pisem in telefona poizkuša manipulirati z mano. Ločitev, ki je vložena že tretjič, se vleče. Tokrat sem vedela, da se je razmerje moči hitro obrnilo na mojo stran. V njegovem glasu je bilo začutiti moledovanje, hotel je manipulirati skozi usmiljenje. V sebi sem bila prazna, brez čustev. Pred očmi so se mi vrteli prizori njegovega nasilja do mene, drugih žensk, arogantnega obnašanja, zatajitev Barbare … Vse in še več. Niti najmanjša trohica usmiljenja mu ni bila namenjena. Odvetnica mi je dala novo energijo, da se bom končno lahko rešila obupnega zakona. Po razvezi pa nastane nova dilema. Se vrniti v rodno mesto ali ostati?