Izvir reke Cetine in plavanje v vodi, ki ima 4 stopinje

Mnogi poznajo Hrvaško kot deželo morskih mest, čistega morja in čudovitih plaž, a malo kdo zapelje s poti in se prepusti prostrani neposeljeni pokrajini v osrčju te sredozemske države. S Tomažem sva tokrat storila natanko to – zapeljala sva se skozi slikovito pokrajino, tik ob meji z Bosno, kjer sva se med drugim ustavila pri enem od treh izvirov reke Cetine – najdaljše dalmatinske reke.

Ta popolnoma neobljuden, skoraj skriti kotiček Hrvaške nama je vzel dih že ob prihodu. Živa turkizna barva in kristalno čista voda kot oaza žarita sredi sušnega sredozemskega rastja in skupaj z okoliškim slikovitim gorovjem ustvarjata edinstveno pokrajino, medtem ko skoraj popolna neposeljenost kraja zagotavlja čisti odklop ob zvokih narave. Izvir, ki je označen kot naravni spomenik, je pravzaprav potopljeno globoko kraško brezno. Zanj se govori, da bi naj bil globlji celo od najslavnejšega tovrstnega brezna na svetu – Velike modre luknje ob obali srednjeameriške države Belize.

Pot do izvira zahteva le nekaj korakov v dolino, kjer te z vsakim korakom obdaja več svežine hladnega izvira, ki je pravi mali raj predvsem v vročih dneh, ko ljudje iščemo ohladitev.

Prizor ob prihodu k vodi je neverjeten, saj je težko verjeti, da je voda lahko tako čista in živih barv. Pri zunanjih 34 stopinjah sem najprej samozavestno načrtovala skok v vodo, vendar po nekaj korakih hitro ugotovila, da je že hoja po nizki vodi zaradi njene izjemno nizke temperature pravi izziv. Ščemenje, zategovanje mišic in mravljinci so bili nepogrešljivi spremljevalci pri tej izkušnji, saj ima – po navedbah domačinov – voda le štiri stopinje Celzija. Kar hitro sem ugotovila, da je za plavanje po tem izviru potrebno precej poguma in predvsem fizične odpornosti. Kot alternativo sva si a Tomažem zadala krajše tekmovanje trpežnosti – kdo dlje zdrži do kolen v vodi. Čeprav sem entuziastično trdila, da bom zmagala, so me po nekaj sekundah premagali mravljinci in tako je zmaga pripadla Tomažu. A to je bil le začetek.

Sva se opogumila?

Čeprav sva bila ob izviru nekaj časa edina, se nama je kasneje pridružila skupina domačinov. Nekateri negotovi in odločeni, da se vode ne bodo niti dotaknili, drugi nadpovprečno samozavestni. Kmalu so slednji zaplavali po ledeno mrzli vodi kot da to počnejo dnevno in tako se je začelo tekmovanje! Kakšna popotnika bi bila, če ne bi sprejemala izzivov? Seveda nisva pustila, da se od te male ledene oaze odpraviva s sklonjeno glavo in dejstvom, da nisva niti poskusila. Postala sva “slovenska predstavnika za skok v vodo”, kakor so naju poimenovali domačini in tako je tudi za naju mrzla kopel postala neizbežna. Pravijo, da kjer je volja, tam je pot oziroma po najino: “kjer je tekma, tam je zmaga”. S to miselnostjo sva se odločno podala z vročih 34 stopinj, v osvežilne 4 stopinje. Ta “osvežitev” je sicer kmalu prešla v tresavico in otrplost, vendar se oba strinjava, da je bilo vredno. Zase bi lahko rekla, da me je ta ekstremno hladna voda zasvojila, saj sem kmalu zakorakala v vodo še drugič, tretjič in četrtič pa čeprav nikoli za več kot nekaj sekund. Tomaž se je celo opogumil in v vodo potopil glavo. Naj poudarim, da je ta voda tako mrzla, da se je pred leti zaradi otrplosti v njej utopil slovenski potapljač, ki je raziskoval več kot 130 metrov globoke kotičke tega turkiznega diamanta.

Kako se je Tomaž znašel v ledeno mrzli vodi, si lahko ogledate v spodnjem video posnetku.

Kako do izvira?

Izvir Cetine z imenom Veliko vrilo oziroma Glavaš se nahaja blizu meje z Bosno, 7 kilometrov stran od mesta Vrlika. Za boljšo predstavo o točni lokaciji je ime izvira najbolje napisati v Google maps. Pot do tja je enostavna in predvsem slikovita, saj poteka skozi popolnoma neposeljeno pokrajino, mimo zapuščenih vasic, skozi poraščeno pokrajino in v spremljavi visokih hribov, ki pokrajini dodajo dodaten čar.
Ob prihodu k izviru vas na začetku pozdravi majhna kamnita starohrvaška katoliška cerkvica svetega Spasa s pokopališčem, zgrajena v devetem stoletju. Kljub temu da jo je zob časa že dobro načel, je edinstven ostanek zgodovine, ki si ga je poleg izvira vredno ogledati, saj ima bogato in burno zgodovino. Cerkev je od nekdaj bila predmet spora med pravoslavci in rimokatoličani in je bila zato večkrat napadena z obeh strani.

To pa ni edina cerkev na tem območju, saj tik nad Velikim vrilom, petsto metrov od cerkve svetega Spasa, stoji še ena – modernejša cerkev. Ta je bila zgrajena v sedemdesetih letih devetnajstega stoletja kot nadomestek prvotne prej omenjene cerkve. Poimenovali so jo cerkev svetega Odrešenja in je ena lepših pravoslavnih cerkva v okolici.

Zanimivo je, da je kljub izredni historični in naravni vrednosti območja, to prosto odprto za obisk, poleg tega pa je avto možno zastonj parkirati tik nad izvirom, do katerega vas loči le nekaj metrov dolg spust do vode. Če ti razlogi niso dovolj prepričljivi, da ta kraj obiščete tudi sami, je vredno poudariti, da je ta neokrnjen kos narave med ljudmi zaenkrat še relativno nepoznan, zato ga poleg hribovja, čiste vode, cerkva in na sploh čudovite neposeljene okolice, krasi tudi mir in milina, ki k celotnemu doživetju doda poseben pridih.

5/5 - (2 votes)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.