Bilo je približno 14 dni pred odhodom na Pale, ko sem spoznala Tomaža.

Dobila sva se v Ljubljani na kavi, ker sem zanj imela predlog za sodelovanje. Po sestanku sva se dogovorila, da se slišiva, nisem pa bila prepričana, kaj lahko zdaj pričakujem.

Že naslednji dan je prišel mail: “Anja, jutri imava s Petro Škarja v Trebnjem seminar o win-win marketingu, prideš?”

Boljšega povoda nisem potrebovala – v enem šusu bolje spoznati Tomaža in še Petro, slišati njene informacije glede izdaje in marketinga knjige, njegove nasvete za marketing na internetu, poleg tega pa priložnost za mreženje in nova znanja – to je to kar zdaj potrebujem, sem si rekla. Nisem se zmotila – bilo je zares super.

V naslednjem tednu me je poklical Tomaž. Povedal mi je, da gre na Pale, ker želi dokončati projekt Jahorina.si. Vprašal me je, če bi šla zraven in mi povedal da se bom zagotovo veliko naučila, ter zagotovil, da mi bo na Palah všeč. Uslugo pa da mu bom enkrat že nekako vrnila. Hja, sem si rekla, zakaj pa nebi izkoristila te enkratne priložnosti.

V petek 30.11., tik pred Halloween-om, in tik pred dnevom spomina na mrtve, sva se s Tomažem torej odpravila na Pale.

Vožnja je trajala toliko časa, da sem po kakšnih sedmih urah nehala šteti ure vožnje. Peljala sva se počasi in Tomaž mi je v teku vožnje povedal veliko o zgodovini Bosne. Nekje okoli enajste ure sem mrknila in se zbudila na Palah, tik zraven novozgrajene pravoslavne cerkve in modernih stanovanjskih blokov. V stanovanje sva odnesla potovalke, potem mi je Tomaž pokazal mojo sobo in v manj kot minuti sem zaspala kot ubita.

Naslednji dan sva si vzela prosto, jaz sem dokončevala svojo knjigo, Tomaž je odgovarjal na e-maile, zvečer pa sva šla pogledat večerni utrip mesta Pale. Tu je namreč polno študentov, zaradi česar je tudi nočno življenje kar živahno: večina lokalov je polnih, mladina se zunaj zabava, iz diskotek pa je slišati glasno glasbo. Skratka, žurerji tu definitivno imajo kaj početi. 😉

Igman - Bosna
Igman – Bosna

Naslednji dan sva bila tudi še bolj na “izi”, potem pa je krenil delovni teden. Naslednje dni sem zgodaj vstajala, da sem zjutraj lahko dokončevala knjigo. Potem sva šla na zajtrk in za tem prvič na Jahorino. Že ko sva se prvič peljala gor, me je absolutno presunilo, kako lepa je ta planina v tem času. Jesenske barve dreves ob cesti – vse od zlatorumene, živordeče, oranžne, zelene, zemeljskorjave in oker, … Ves čas sem imela v mislih, da moram kaj od tega naslikati, ko se vrnem – ukvarjam se namreč tudi s slikanjem.

Občasno sva srečala še kakšno manjšo čredico krav ali konje na poljih, ki so se pasli s svojimi žrebeti, potem pa je tu še čist zrak, … Zares je lepo tukaj.

Ob prvem obisku Jahorine sva šla pogledat razbitine vojaškega radarja, ki ga je med vojno zbombardiral NATO. Nahaja se na vrhu planine Jahorine, več o tem izletu si lahko preberete tukaj: http://www.jahorina.si/radar-na-jahorini/

Naslednji dnevi so bili, kot sem že prej omenila, delavni. Dopoldne sva kmalu krenila na Jahorino, kjer sva bila dogovorjena z lastniki za ogled njihovih apartmajev. Videla sva ogromno apartmajev, nekateri od njih so moderni in vrhunsko opremljeni, nekateri so v starinskem olimpijskem slogu, a zato nič manj lepi – ljudje smo si različni in ni vsem všeč isto. Nekateri bodo uživali v elegantni ostrini modernih linij notranje opreme, drugim bo všeč domačnost odprtega kamina in duh olimpijskih iger, v katerem so opremljeni drugi apartmaji, prav vsak pa lahko tu najde nekaj zase. Tudi cene apartmajev so si različne, a za prav vse apartmaje lahko rečem, da so cenejši kot kjerkoli v naši bližnji okolici (Avstrija, Italija,..). Tako boste za razmeroma nizko ceno lahko cel teden smučali, nastanjeni boste prav tam, kjer vam bo najbolj všeč, poleg tega pa bo ostalo precej budgeta še za kakšno večerjo, kosilo, čaj in karkoli si pač želite privoščiti na zimskem oddihu. Cene tu so zares nizke, sploh če se boste z Jahorine odpravili na večerjo na Pale.

Ko smo ravno pri večerji, pa naj povem, da me je kot veganko (jem izključno hrano rastlinskega izvora) skrbelo, kaj bom sploh lahko jedla v Bosni, ki je znana predvsem in večinoma po “roštilju”. Blagor tistim, ki jim odgovarja vonj pečenega mesa praktično kamorkoli stopijo – tu boste res prišli na svoj račun. Če bi bila omejena na hranjenje zunaj, bi težko tu živela dalj časa, saj pred vsakim obrokom v restavraciji nastopi problem, kako osebju razložiti, zakaj ne ješ mesa. Enostavno jim to ne gre v račun. Težko je tudi razložiti, da siri, smetane in skute ne spadajo v kategorijo “rastlinsko”. Pa mi je vseeno kar dobro uspevalo, sploh, ker sta se Tomaž in gospod Miro oba zelo potrudila, da sta mi pomagala pri komuniciranju z osebjem.

Anja Baš
Anja Baš

Pozitivno presenečena sem bila tudi nad tem, kako zelo so se v restavraciji, kamor smo hodili na večerje, trudili, da so mi pripravili obrok. Težko bi rekla, da vegan v Bosni nima česa jesti, je pa res, da je hranjenje zunaj, če si ne kuhaš sam, omejeno bolj na solate, praženo zelenjavo, krompir, beli riž in krompirušo. V tednu, ko sem bila v Bosni, mi je to odgovarjalo, saj obožujem krompirušo, ki sem se je zares lahko prenajedla. Sicer pa se je treba znajti, sploh, če imaš drugačne prehranske navade, a mislim, da se vse da, če se hoče.

Dnevi hitro minevajo, ko se imaš fino, še hitreje pa, če imaš hkrati še polne roke dela – ko nisem šla s Tomažem na oglede apartmajev, koč in hotelov, sem pisala svojo knjigo. V četrtek sva si zato s Tomažem vzela prost dan in se šla potepat po Bjelašnici. Ves čas sem imela občutek, kot bi bila na Pokljuki – visoke smreke, hladen in čist zrak, tišina okoli mene. V gozdu si vedno napolnim baterije, ustavim svoje vedno razmišljajoče možgane, pomirim duha in spočijem svoje oči. Ustavila sva se na Igmanu pri skakalnici, kjer so leta 1984 udeleženci zimskih OI tekmovali v smučarskih poletih. Povzpela sva se celo na skakalnico in tam naredila selfie. Poseben občutek je bil potem stopiti še na oder za zmagovalce. 🙂

Potem sva se odpeljala na Bjelašnico in si ogledala tamkajšnjo smučarsko ponudbo, ki je prav tako kot Jahorinska zares pestra (škoda, da je Slovenci ne poznamo bolj): velika izbira hotelov, mnogo smučarskih prog, zares impresivna narava – tu smučarji zagotovo uživajo, in ni vrag, da bom poleg Jahorine pozimi s smučarsko opremo obiskala še Bjelašnico.

Pot sva nadaljevala v Sarajevo po podobni poti, kot je opisana tukaj: http://www.jahorina.si/od-jahorine-proti-sarajevu/

Ustavila sva se na razgledni točki na Trebeviću nad Sarajevom, od koder so v dolino speljane tudi bob steze iz časa olimpijskih iger. Ugotavljala sem, kako fino bi bilo, če bi to stezo preuredili za poletno sankanje ali za spuste s kolesom – to bi bilo gotovo nepozabno doživetje za vsakega popotnika, poleg tega pa bi prispevalo tudi k lokalnemu gospodarstvu in razvoju turizma. Ko sem razmišljala o tem, sem se spomnila, da je v teh krajih polno min, kar je zares grozno, saj zaradi tega recimo kolesarjenje ali pohodništvo sploh ne moreta zaživeti. Gozdovi tu okoli so tako lepi, da je resnično škoda, da jih obiskovalec ne more prepešačiti.

Sarajevo - bob steza
Sarajevo – bob steza

Pot sva nadaljevala v Sarajevo, se ustavila na Baščaršiji, kjer sem Tomažu ponosno povedala, da sem jaz, Anja Baš, baš na Baščaršiji. Končno, celo življenje sem si želela to reči. 😉 Potem sva šla na pito, Tomaž si je privoščil zeljanico, jaz pa krompirušo. Kasneje sva šla še na kavo, ki ti jo postrežejo v tradicionalni bakreni džezvici skupaj z ratlukom – mehkim želejem, ki ga žvečiš ob pitju kave.

Sledila je pot domov, naslednji dan pa je bil še zadnji dan na Palah, ki sva ga izkoristila za obisk še nekaj apartmajev.

V soboto zjutraj sva se odpravila nazaj v Slovenijo, spotoma sva se ustavila še v Jajcu, kjer sva si ogledala muzej 2. zasedanja AVNOJ-a in potem šla pogledat še prelepe znamenite slapove tega mesta.

Potem sva pot nadaljevala po prelepi dolini reke Vrbas proti Banja Luki. Cesta se ves čas vije po soteski, tesno ob reki, kasneje pa se dvigne nad njen razširjeni kanjon, in s Tomažem sva se tu ustavila na zares impresivni razgledni točki in čas je bil za selfie.

Pot sva nadaljevala čez Banja Luko, kjer sva se ustavila za sprehod po mestu in kavico s Tomaževo prijateljico Vilmo.

Tomaž je bil tako prijazen, da me je potem peljal celo do Jesenic, čeprav sam živi v Trebnjem, za kar sem mu bila izredno hvaležna, saj bi sicer obtičala v Ljubljani vsaj še celo nedeljo.

Bilo je super potovanje in vidim, da se je v življenju večkrat treba odločati spontano in se podati na potovanja v “neznano”. Potovanja so idealne priložnosti za spoznavanje novih krajev in ljudi, za nova znanja in za to, da se človek odklopi od vsakodnevnih obveznosti in se s tem vsaj malo oddalji od svojih težav. Še vsakič sem s take poti prišla prerojena in na nek način pustila tam del sebe, kamorkoli sem že šla. Vedno sem tudi prinesla kaj novega s seboj. Če ne drugega, baklave za družino 😉

Zelo bom pogrešala Pale, saj so ljudje tam izredno prijazni, narava je zares lepa, poleg tega pa me sedaj neskončno mika doživeti tudi zimsko, zasneženo verzijo tega mesta in seveda preizkusiti smučarske steze Jahorine. Komaj čakam, da se zopet vrnem tja, kar bo, upam, še to sezono.

Jajce - Bosna in Hercegovina
Jajce – Bosna in Hercegovina

Moje življenje se je z vrnitvijo domov vrnilo v ustaljene tirnice. Trenutno dokončujem svojo prvo knjigo o moji izkušnji z bulimijo, ki sem jo prebolela v času najstništva. Zdi se mi, da lahko s tem marsikomu pomagam, saj so te bolezni pogoste in žal se o njih ne govori kaj dosti. Mnogo ljudi se spopada z nizko samopodobo, in ne vejo, kako se povzpeti nad lastne omejitve. Moja bitka je trajala zares dolgo. Želim pa si, da bi ta knjiga pomagala tistim, ki želijo skrajšati svoje bitke. Našla sem namreč tudi nek svoj “recept” za življenje na pozitivni strani enačbe, ki mu zvesto sledim in mi prinaša dobre rezultate. Zato sem se odločila, da delim svojo zgodbo in mogoče navdihnem koga, da spremeni svoj pogled na svet in s tem tudi svoje življenje. Ni se tako težko preleviti “od bedaka do junaka”. Vse je odvisno od tega, kako gledamo nase, koliko smo pripravljeni delati na svoji osebnostni rasti, se sprejemati in odpuščati tako sebi kot drugim.

Sicer pa me tale teden poleg pisanja knjige čakajo še številne vaje s svojo skupino za prihajajoče koncerte v novembru in decembru, poleg tega pa še rišem in se veliko ukvarjam s športom. Dolgčas mi ne bo, to je enkrat ena.

Če želite spremljati moje osebno potovanje, me lahko spremljate na facebooku (www.facebook.com/anjabas) ali na moji osebni strani: www.anjabas.si

Do prihodnjega potovanja pa uživajte v svojih poteh 😉

 

Anja

En komentar na “Nepričakovano popotovanje: Jahorinska pravljica”

  1. Anja, zelo lepo in doživeto napisano, skoraj kot bi bil z vama. Mogoče pa kdaj obiščem tole Jahorino in deželo vsem znanega Vučkota. Na YouTubu pa je že en video ko se s kolesom vozi po bob stezi, pa še Slovenc je GoPro: Matej Drnovsek – Sarajevo Olympic Bobsleigh 7.25.15 – Bike

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*