Klikni na posamezno sliko za povečavo.

Na območju Transilvanije se nahaja hribovje Fagaras, ki je del Karpatov. V smeri sever-jug se preko hribovja razteza znamenita cesta Trans-Fagarasan, ki je odprta le del leta (letos od 1. julija do 30. oktobra), saj je pozimi preveč nevarna zaradi snežnih plazov in krušenja skalnih gmot. Cesta ponuja izjemne razglede tako na poti navzgor kot pri spustu. Na prelaz se vzpenjajo številni kolesarji in motoristi. Navdušena sem bila nad oblikami  in razsežnostjo hribovja, na katerega se vzpenja dolga vijugasta cesta. Vzpon po znameniti cesti privabi ogromno ljudi, presenetljivo pa so prevladovali številni domačini.

Na območju ceste Trans-Fagarasan je ob cesti dovoljeno kampirati. Tega se veliko poslužujejo Romuni, saj pridejo kar cele družine in postavijo šotore, razgrnejo po tleh odeje in zakurijo ogenj. Presenetilo me je, ko sem to videla. Nisem si predstavljala, da znajo Romuni tako uživati. Poleg tega nisem pričakovala, da bo na prelazu toliko ljudi.

Čez prelaz sva šla kar dvakrat in za vikend je bil še toliko bolj obiskan. Na prelazu se nahaja plačljivo parkirišče in veliko stojnic s hrano, ki je večinoma madžarskega izvora. Peš sva se sprehodila do ledeniškega jezera Balea, okoli katerega je nekaj koč. Tukaj se začnejo različne pohodniške poti, ki so zelo dobro označene. Vsaka pot je označena z določenim simbolom in to dovolj pogosto, da res ne moreš zgrešiti poti.

Poglejte si še več lepih slik na Tomaževem Instagram profilu.

Odločila sva se za pot, ki naj bi traja pol ure, vendar sva potrebovala okoli 40 minut. Želela sva priti na višjo točko, da bi lahko spustila dron ter naredila nekaj dobrih posnetkov na ledeniško jezero. Pot je bila precej strma in v zadnjem delu tudi malo bolj zahtevna. Zahtevnost poti pa ni motila Angležov, ki sva jih srečala na poti in vrhu. Bili so popolnoma neprimerno obuti ? v sandalih, ter prav tako neprimerno oblečeni, saj se je na vrhu videlo, da jih zebe, oni pa niso imeli ničesar dolgega za obleči. No, najbolj pomembno je, da so imeli na glavah slamnate klobuke. Neka Angležinja je šla na to pot s palico, saj je precej težko hodila. Tekom vzpona sva jo s Tomažem prehitela in bila sem skoraj 100% prepričana, da ta gospa ne bo prišla na vrh. Ne tako dolgo za nama je prišla gospa na vrh. Kako je šla dol sicer ne vem, gotovo pa tako ravnanje ni ravno pametno in odgovorno.

Transilvanija

Ko sva prišla na vrh, naju je čakalo prijetno presenečenje. Na vrhu je bilo še eno jezero, ki se je pretakalo v drugo jezero. Čakala sva, da se bi meglica dvignila in se bi mogoče pokazalo sonce. Žal nisva imela sreče. Tomažu sem vseeno predlagala, da vseeno spusti dron in posname jezero, ki nisva pričakovala na vrhu. Kmalu je tudi vrh zajela še močnejša meglica, tako da ni imelo več smisla čakati na lepo vreme. Kljub temu je nastalo nekaj dobrih posnetkov na vrhu hriba.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*