fbpx
Potovanja

Podkupovanje na moldavskih mejah

Google+ Pinterest LinkedIn Tumblr

Le še nekaj dni potovanja je ostalo, zato sva se odločila pustiti ogled delte Donave za drugič. Že zgodaj zjutraj se odpraviva proti Romuniji, saj pričakujeva gnečo na mejah, prečkati morava tudi Moldavijo. V lokalni trgovini tik pred ukrajinsko moldavsko mejo zapraviva ostanek griven za mrzlo pijačo in sadje.

Prečkanje meja izven Evropske unije je kar malo stresna situacija. Nisva tihotapca, pa vendar imava poln prtljažnik osebnih stvari in tudi tehnične opreme, poleg tega voziva sponzorski avto. Dovolj za vzbujanje dodatne pozornosti. Nič drugače ni tu. Ko naju temeljito pregledajo, naju policist napoti v stavbo na levi strani mejnega prehoda, kjer morava urediti neko dokumentacijo za avto, znesek 10 evrov. Seveda morava zopet preko prehoda, v vmesnem času pa je ravno izmena, tako sva deležna ponovnega pregleda. V slabi uri sva preko mejo in že hitiva naprej. Pokrajina se ne spreminja dosti, je pa včerajšnje deževje ohladilo in očistilo zrak. Jaz zatopljen v navigacijo na telefonu, Tomaž pa v vožnjo, skoraj zgrešiva smer. Po ugotovitvi, da bi morala zaviti desno, zapeljeva preko polne črte, ravno mimo policista. Pisk piščalke in že stojiva ob cesti. Po nekaj bedastih pogledih z obeh strani, malo pregovarjanja v mešanici jezikov in hitri pretvorbi valut se dogovorimo za vzgojno kazen 5 evrov.

Ne voziva se prav dolgo, ko po navodilih navigacije zavijeva v levo in poglej, spet zapornice. Takrat se zaveva, da sploh še nisva v Moldaviji, ampak v tako imenovani Pridnjestrski republiki. Ta pokrajina je leta 1992 v strahu pred združitvijo z Romunijo razglasila neodvisnost. Priznala je ni nobena država, za nadzor razmer pa tam ostajata ruska in ukrajinska vojska. Ob izstopu sva zopet pod drobnogledom. Po izročitvi vse dokumentacije, ki jo premoreva, od naju še vedno zahtevajo deklaracijo za avto. Pa saj sva jo plačala že na vstopu. Uniformiranec je neomajen in vztrajno ponavlja, da en papir manjka. Tomaža odpelje v majhno stražarsko hišico. Tam mu ponuja dve možnosti. Ali naju pošlje nazaj na mejo z Ukrajino, da urediva ¨manjkajoči¨ dokument, ali pa tukaj plačava 20 evrov in naju izpusti. Seveda izbere drugo možnost, tokrat ne prejme nobenega računa ali drugega dokumenta. Odpeljeva naprej in čez slab kilometer sva na moldavski meji. Po utečenem postopku oba na pregled potnih listov, nato še preko ceste na policijo, po plačilu vinjete sva končno v Moldaviji. Čez uro in tri četrt tekoče vožnje sva na meji z Romunijo. Carinik je prijazen in razbremenjena nadaljujeva pot proti mestu Bran.

Kmalu sem zelo presenečen. Cesta je odlična, celo veliko boljša, kot nekatere pri nas. Vozišče je široko, asfalt pa raven in gladek. Malo se mi stoži po kolesu. Obcestni znaki so novi, opozorila za omejitve hitrosti so tudi na samem vozišču. Uredili so tudi počivališča. Slabša je stranska cesta, na katero zavijeva kasneje. Po njej se vzpneva na deželo. Na vrhu ustaviva in fotografirava. Prizori so neverjetni. Spodaj se na pokošeni zlato-rumeni pšenici pasejo konji. Stik polja z nebom ločujejo visoka stebla koruze, nad katerimi po modrini plujejo beli puhasti oblački. Vse počasi a vztrajno nakazuje prihod gora.

Po vseh peripetijah z oblastmi in dolgi vožnji si ob cesti privoščiva krajši postanek s poznim kosilom. Nič ne komplicirava in naročiva dunajski zrezek s pomfrijem in solato. V mesto Bran ob vznožju Transilvanskih Alp prispeva že v temi. Poiščeva hotel z rezervirano sobo, sledi zaslužen počitek.

Komentiraj prispevek