fbpx
Author

Peter Markič

Browsing

V mestu Bran v Romuniji sva nastanjena v res prijetnem hotelu. Pravzaprav gre bolj za večjo stanovanjsko hišo s sobami. V pritličju se nahajata še velika dnevna soba in jedilnica. Hiša stoji na posesti lastnikov, obkrožena je s travnikom in smrekovim gozdom. Na vrtu za hišo stoji velik žar, napeli so tudi mrežo za odbojko. Zelo domače se počutim tu. Zajtrk je precej obilnejši, kot sva navajena iz Ukrajine.

Po zajtrku ne izgubljava preveč časa, spakirava in se odpraviva proti gradu, ki je glavna znamenitost tega mesta. To mesto je šolski primer, kako prodajati dobre zgodbe. Turistov se tu kar tare, vse pa je podrejeno zgodbi o grofu Drakuli. Pa še na kratko nekaj o tem:

Vlad 3. ali Vlad Tepeš je bil knez dežele Vlaške, ki se je pod okriljem papeža boril proti Turkom. Znan je bil tudi kot Vlad Nabodalec, saj je svoje žrtve nabadal na kole in jih pustil umirati pred svojim gradom. S temi krutimi dejanji je pri ljudstvu in sovražnikih vzbujal strah in ugled neusmiljenega vojskovodje. Ime Dracula izhaja iz izraza ˝dracul˝, ki pomeni zmaja. Ime je prevzel njegov oče po sprejetju med viteze reda zmajev. Proti Vladu se je obrnilo ljudstvo samo, saj so imeli dovolj vseh oblik mučenja in izkoriščanja. Po nekaj letih ječe je še enkrat stopil na prestol, vendar je svojo pot končal nekaj mesecev kasneje v bitki s Turki. V zgodovini gradu Vlad Tepeš niti nima vidnejše vloge, nikoli ni živel tu, je pa nekajkrat prečkal sotesko. Upodobitev lika vampirskega grofa Drakule irskega avtorja Brama Stokerja in spretnost trgovcev sta povzročili pravi bum.

Le še nekaj dni potovanja je ostalo, zato sva se odločila pustiti ogled delte Donave za drugič. Že zgodaj zjutraj se odpraviva proti Romuniji, saj pričakujeva gnečo na mejah, prečkati morava tudi Moldavijo. V lokalni trgovini tik pred ukrajinsko moldavsko mejo zapraviva ostanek griven za mrzlo pijačo in sadje.

Prečkanje meja izven Evropske unije je kar malo stresna situacija. Nisva tihotapca, pa vendar imava poln prtljažnik osebnih stvari in tudi tehnične opreme, poleg tega voziva sponzorski avto. Dovolj za vzbujanje dodatne pozornosti. Nič drugače ni tu. Ko naju temeljito pregledajo, naju policist napoti v stavbo na levi strani mejnega prehoda, kjer morava urediti neko dokumentacijo za avto, znesek 10 evrov. Seveda morava zopet preko prehoda, v vmesnem času pa je ravno izmena, tako sva deležna ponovnega pregleda. V slabi uri sva preko mejo in že hitiva naprej. Pokrajina se ne spreminja dosti, je pa včerajšnje deževje ohladilo in očistilo zrak. Jaz zatopljen v navigacijo na telefonu, Tomaž pa v vožnjo, skoraj zgrešiva smer. Po ugotovitvi, da bi morala zaviti desno, zapeljeva preko polne črte, ravno mimo policista. Pisk piščalke in že stojiva ob cesti. Po nekaj bedastih pogledih z obeh strani, malo pregovarjanja v mešanici jezikov in hitri pretvorbi valut se dogovorimo za vzgojno kazen 5 evrov.

V Odesso sva prispela pozno popoldne. Plaža je od hotela oddaljena le dobrih 5 minut hoje. Razganja me od firbca, končno sva ob morju. Že dolgo se ga nisem tako veselil. Kar nekaj let sem namreč svoj dopust preživljal v gorah. Torbe samo vržem zraven postelje, potem pa hitro pod tuš in na obalo. Spustiva se po dolgih stopnicah in že stojiva na cesti, ki je rezervirana za kolesarje in pešce. Mimo drvijo še mulci na svojih segwayih. Ne vem, če že obstaja slovenski izraz za to, gre pa za tiste samostoječe skiroje. Hodiva proti plaži Arcadia, kjer so na enem kupu številni klubi, bari in kavarne. Z leve odmeva bučna glasba iz enega od številnih zunanjih fitnesov. Za trenutek se ustaviva in preveriva formo lokalnih imetnic oprijetih hlač. Nadaljujeva mimo turških ponudnikov kebaba in se usedeva nasproti v prijetnem lokalu, kjer naju prepričajo lepe fotografije boršča in šašlika. Ko napolniva želodce, v bližnjem klubu preverim glasbeno ponudbo. Utrujena od dolge vožnje se vrneva v hotel in zaspiva kot ubita.

Naslednje jutro po zajtrku v nahrbtnik spakiram brisačo in veliko plastenko radenske ter se odpravim malo raziskovat. Tomaž ostane v hotelu in opravlja službene obveznosti. Spustim se do obale in nadaljujem proti severu. Hodim po lično tlakovanem pločniku s pogledom na plažo malo nižje. Mivkasta plaža mi nikoli ni bila preveč všeč, upam na kakšen peščen del, kjer se bom lahko osvežil. Zavijem dol s poti in nadaljujem bos po vroči mešanici mivke in zdrobljenih školjčnih lupin. Ustavi med skalna pregrada, za katero se pod strmimi pečinami razprostira kratek peščeni odsek. Super, tole bo zame. Zlezem nazaj na cesto in nadaljujem naprej, kjer na desni opazim manjši kamp. Na sredi kampa stoji plezalna stena, za njo pa igrišče za odbojko in manjši prostor za piknike. Prave recepcije ni, na vhodu stoji lesena hišica s šankom. Malo se naredim Francoza in mirno zakorakam mimo proti šotorom na robu pečine. Po strmi poti se spustim proti vodi in že stojim na plaži. Hitro vržem s sebe nahrbtnik in skok v vodo.

Zapuščava prestolnico in zopet reževa vroč ukrajinski zrak na avtocesti proti Odessi. Veselim se Črnega morja, že zaradi same spremembe okolja, pa še kopati se bo dalo, upam. Vmes pa naju čaka še en postanek.

Mesto Pervomaysk leži približno na pol poti med Kijevom in Odesso. Nekaj kilometrov prej z glavne ceste proti levi zavije makadamska in prav nič ne razkriva, kaj se nahaja na koncu. Na območju Pervomayska je imela Sovjetska zveza 10 raketnih izstrelišč, po celotni Ukrajini pa kar 176. Raketna baza Pervomaysk je bila zgrajena leta 1959 in je bila ena najpomembnejših za sovjetske oborožene sile. Delovala je do leta 1997, kasneje so jo spremenili v muzej, odprt za javnost. Vse ostale baze so bile porušene in zasute z zemljo.

Obisk jedrske elektrarne v Černobilu in mesta duhov Pripjat je name naredil tako močan vtis, da sem bil prepričan, da bom v Ukrajini težko doživel še kaj podobnega.

Po dopoldanskem pisanju člankov in odgovarjanju na pošto sva se zopet odpeljala proti centru Kijeva. Po Celovški seveda. Ker naju je včeraj ujela noč, nama je ogled Kijev Pečerske Lavre, znane tudi kot samostan podzemnih jam, ostal za danes. Kijev Pečerska Lavra je zgodovinski samostan pravoslavnih kristjanov. Po njem se imenuje predel Kijeva, kjer na dveh gričih s pogledom na Dnjeper stoji več cerkva, zvonikov z zlatimi kupolami in ostalih cerkvenih objektov. Je del Unescove svetovne dediščine in je bil imenovan za eno od 7 čudes Ukrajine. Je najbolj sveti kraj ortodoksnih pravoslavnih kristjanov vzhodne Evrope, v katakombah pod njim pa v sarkofagih leži več kot 100 trupel menihov.

Narediva kratek obhod po dosegljivih objektih in pot naju pripelje pred okence, kjer lahko kupiš vstopnico za ogled podzemnih jam. Ena skupina ravno odhaja, zato vzameva vstopnici in pohitiva za njimi. Prvi del ogleda vodi starejša ženska. Na nekaj mestih se ustavi. Razlaga v Ukrajinščini, tako, da jo ne razumeva skoraj nič, verjetno pa govori o zgodovini samostana. Privede nas pred cerkev malo nižje, kjer vodenje prevzame menih srednjih let. Tistim, ki kažejo preveč kože, razdeli preprosta zelena ogrinjala. Meni kratke hlače segajo ravno čez kolena, zato sem oproščen dodatnega oblačenja. Ob vstopnici smo prejeli vsak svojo svečo. Le te nam prižgejo tik pred vhodom v podzemni rov ter pokažejo, da je pravilna drža sveče v levi roki, ki jo oblikujemo v skledo.

Obdobja konca aprila in začetka maja 1986 se marsikdo od nas dobro spominja. Nisem še dopolnil 5 let, vem pa, da so nam takrat v vrtcu prepovedali igranje na travi, saj naj bi bila ta najbolj kontaminirana zaradi jedrske nesreče v nuklearni elektrarni Černobil, ki se je zgodila 26. aprila tega leta.

Območje v bližini mest Černobil in Pripjat, kjer je kontaminacija še danes precej visoka, velja za prepovedano. 2600 kvadratnih kilometrov prostranih gozdov in travnikov je ograjenih z bodečo žico, vsi vstopi pa zastraženi z vojsko in policijo. Ogled je možen samo v organizaciji agencije. No, vsaj za nas navadne smrtnike. Iz Kijeva tja vsak dan odpelje nekaj kombijev. Rezervacija in predplačilo sta potrebna nekaj dni prej zaradi urejanja dokumentov in dovoljenj, ki jih potrebuješ za vstop.

Na zborno mesto se odpraviva kar z avtom. V neposredni bližini ustaviva na plačljivem parkirišču. 2 evra za cel dan je zastonj, pa še ena skrb je manj, saj je tam ves čas prisoten redar. V kiosku na postaji kupiva nekaj pekarskih dobrot za malico. Ob pločniku malo naprej že stojijo trije kombiji agencije. Poiščeva vodiča Johnnyja in ta preveri najine potne liste. Kasneje nam med vožnjo razloži vsa pravila obnašanja v coni, eno izmed najpomembnejših je, da ne izgubiš potnega lista. Kombiji so klimatizirani, kar res pride prav v tej vročini. S seboj imava tudi komplete dolgih oblačil, kar je prav tako zahtevano za nemoten ogled. Vmes si ogledamo dokumentarni film o nesreči. Ob ogledu me začnejo prevzemati močni občutki. Začenjam se zavedati teže in pomena tega dogodka, ki bi se lahko za ves svet končal še veliko huje.

V uri in pol stojimo pred prvo kontrolo. Spet pregled potnih listov in po nekaj minutah vstopimo v 30 kilometrski obroč območja. Prvi postanek je v mestu Černobil pri betonski plošči, ki ponazarja območje visoke kontaminacije. V ploščo so privite kovinske posodice za sveče. Vsaka od njih ponazarja eno od številnih vasi, katerih prebivalci so bili evakuirani v dneh po nesreči. V mestu je tudi hotel, če se slučajno odločite za večdnevni ogled. Ogledamo si še muzej na prostem, kjer so razstavljena daljinsko vodena vozila, s katerimi so odstranjevali radioaktivne odpadke s strehe reaktorja.

Premagovanje razdalj med večjimi mesti v Ukrajini pomeni ure in ure vožnje med neskončnimi polji. Pokrajina tu res ne prepriča. Vsaj mene ne, Gorenjca izpod Kriške gore, s pogledom na visoke vršace Julijskih Alp. Ukrajinske avtoceste so podobne našim, imajo pa kar nekaj posebnosti. Odbojne ograje na nekaterih odsekih ni, prav tako je dovoljeno polkrožno obračanje vsakih nekaj kilometrov. V bližini mest ni popolnoma nič čudnega, če se na odstavnem pasu ustaviš za nakup marelic, breskev ali zelenjave. Ponudniki tam parkirajo svoje utrujene Lade, prednje postavijo mizo ali pa kar vedra s sadjem. Preseneti me celo prehod za pešce. Kljub vsemu mi čas v neznanem okolju kar hitro mineva. Tomaž pripoveduje zanimive zgodbe s svojih potovanj po različnih deželah sveta. Vmes rečeva tudi kakšno moško in že se spuščava po dolgem klancu. Na obzorju se iz vročinskih meglic kažejo visoke stavbe.

Kijev je prestolnica Ukrajine. Ima skoraj 3 milijone prebivalcev, zaradi zadnjega begunskega vala verjetno še veliko več. Staro mestno jedro z glavnimi znamenitostmi leži na zahodni strani reke Dnjeper. Najin hotel je od centra mesta oddaljen kakih 10 kilometrov. Pozno popoldne zloživa stvari v sobo in preveriva internetno povezavo. Tomažu povzroča nekaj težav, zato se s prenosnikom preseli na kavč pri recepciji, kjer je boljši sprejem. Zvečer sva v mestu zmenjena z Anžetom, Kranjčanom, ki v Ukrajini živi že 14 let. Sem ga je pripeljala službena priložnost, nato se je zaljubil, si ustvaril družino in ostal. Predlaga nama, da za prevoz v mesto uporabiva metro ali taksi, zaradi gneče in del na cesti. Vseeno poskusiva z avtom. Ubereva kar najkrajši predlog Googla in prej kot v 15 minutah sva na dogovorjenem mestu. “Še hitreje, kot po Celovški do centra Ljubljane”, se pošalim. V bližnjem lokalu naročimo boršč. Anže pove, da je glavna tegoba Ukrajine korupcija. Povprečna plača v Kijevu znaša približno 300 evrov. Da nama tudi nekaj namigov, kaj si ogledati.

Ponedeljek sva preživela zakopana vsak v svoje delo. Brezžična povezava je boljša znotraj hotela, zato sva ostala kar v sobi. Človek ima na krajših potovanjih občutek, da je treba noro hiteti in v čimkrajšem času kar največ videti. Tega občutka sem se hitro znebil. Mogoče je pa ravno to draž, da še kdaj obiščem to deželo. Še v naši mali deželici ne poznam vseh zanimivih skritih kotičkov. Pozno popoldne sva se vseeno odpravila do mesta. Največ pozornosti je pritegnila skupina mladih godalistov, ki so virtuozno preigravali znane svetovne uspešnice. V hotel sva se tokrat vrnila prej in naredila še načrt za naslednji dan.

V torkovo jutro vstopiva ob pol sedmih. Jajca na oko s slanino oziroma jajčna omleta. Ti dve možnosti sta nama na voljo v tem skromnem, a simpatičnem hotelu. Noben od naju ni preveč izbirčen, tu pa se mi porcije zdijo res skromne. Čez krožnik, na katerem ležita pečeni jajci z dvema drobnima rezinama šunke, opazujem mimoidoče ljudi. Nekateri se ustavijo, čakajoč avtobus ali tramvaj. Večina je vitkih. Verjetno ima življenjski standard Ukrajincev vpliv tudi na porcije. Mogoče bo v Kijevu drugače. Ob tem mi pridejo v spomin ogromni dunajski zrezki v nekaterih domačih gostilnah, ki kar visijo čez rob krožnika. Verjetno se res prenažiramo.

Ukrajina

Po zajtrku vzameva vse potrebno za današnji izlet in nekaj minut kasneje se že prebijava skozi gnečo po mestnih ulicah. Prometni režim tukaj je boljši, kot bi pričakoval, čeprav se v nekaterih križiščih soočava s situacijo, ko imaš občutek, da ne velja noben znan prometni predpis. V nekaterih krožiščih so pravila obrnjena, talnih označb pa ni, zato je potrebno malo improvizacije. Za nama čakata dva policista v svoji Ladi Samari. Malo se nasmehnem in si mislim, tadva naju niti ujela ne bi.

Tudi podoba L´viva je ponoči drugačna. Prižgejo se mestne luči. Podnevi s soncem obsijana mesta dobijo novo podobo. Kljub rahli negotovosti zaradi obiska tujega, neznanega kraja, se tu kmalu počutim popolnoma varnega. Če čez dan policistov niti ni bilo mogoče opaziti, se zdaj kar pogosto zapeljejo mimo. Zanimivo je to, da imajo med svojimi kontrolnimi vožnjami ves čas vklopljene utripajoče luči na strehi. Voznika pred seboj tako ustavijo z opozorilnim piskom sirene. Na ulicah prosjačenja nisem opazil, brezdomcev in sumljivih obrazov pa ne vidiš nič več, kot v naših prestolnicah. Vseeno s seboj nosim čimmanj. Telefon običajno pospravim v prednji levi žep kavbojk, v desnega potisnem nekaj denarja in potni list. Rajši bi ga pustil v hotelu, pa sem prebral, da ga v nekaterih klubih zahtevajo ob vstopu.

Ljudje se tako kot podnevi v glavnem zbirajo na mestnih trgih in ulicah s pestro gostinsko ponudbo. V vodičih obljubljenih uličnih artistov je malo. Verjetno bo za to krivo tudi dejstvo, da je danes nedelja. Ustaviva se v vogalu trga pred mestno hišo, kjer se mladi fantje preizkušajo v vrtenju ognjenih palic. Nekateri so pravi mojstri svoje koreografije, spet drugemu pa ena od palic ob uverturi nerodno pade iz roke. Približa se nama par simpatičnih deklet v družbi fanta, ki na hrbtu nosi svetleč reklamni pano enega od lokalnih nočnih klubov. Ena od njiju nama podari dva letaka za prost vstop. Dovoli nama tudi fotografiranje.

Ena od prvih asociacij na besedo Ukrajina so za marsikoga prav gotova lepa dekleta. Eden od najinih ciljev je bilo tudi raziskati ta mit. Lahko rečem, da čez dan na ulici nisem opazil prav nič več lepotic, kot ob običajnem sprehodu po stari Ljubljani. Nekatere sicer res izstopajo, ampak saj veste, vsake oči imajo svojega malarja. Se pa ukrajinska dekleta tudi čez dan rada lepo nadišavijo. Hoja po mestnem jedru je tako mešanica vonjav iz vseh strani. Nič drugače ni zvečer.

Zbudiva se malo pred osmo uro. V sobi je postalo kar naenkrat vroče, saj leži na vzhodni strani hotela. Za zajtrk nama v hotelski kavarni postrežejo malo žemljico z maslom in medom ter čaj, kasneje prinesejo še dve jajci na oko, brez kruha. Tega naročiva dodatno in mlada natakarica nama prinese košarico s štirimi kosi, bolj velikosti našega prepečenca. Preostanek dopoldneva nameniva vsak svojemu delu. Tomaž odgovarja na pošto, sam pa pišem dnevnik in urejam včerajšnje fotografije. Po dvanajsti uri se odpraviva na ogled mesta.

L’viv je ukrajinsko mesto z zahodnim pridihom, dobiš pa občutek, da se je koledar za kako desetletje premaknil nazaj. Celotne površine so tlakovane. Vožnja po podlagi iz kamnitih kock ustvarja svojevrsten hrup. Nedelji primerno je na ulicah veliko število ljudi. Težko je ločiti turiste od domačinov. Občutek imam, da nas ni prav veliko, najbrž pa se motim, saj to kulturno središče zahodne Ukrajine beleži največji porast števila turistov v Evropi.

Rad imam gorsko naravo. Aktiven dopust. Tudi letos sem že izdelal načrt, kako se bom po prepadnih policah spopadel z navpičnimi stenami Brente v Dolomitih. Čez teden ali dva pa presenečenje. V nabiralniku me razveseli pošta Tomaža Gorca. Vabi me, da se mu pridružim pri projektu 20.000 kilometrov z avtom po Evropi. Niti za trenutek se ne obotavljam, Brenta se prav gotovo letos še ne bo podrla.

Budilka začne zvoniti malo čez četrto uro zjutraj. Ni mi povsem jasno, zakaj že moram vstati ob tej nečloveški uri, pa se vseeno ne obotavljam preveč. Zgodnje vstajanje mi je prišlo v navado kmalu, ko sem začel obiskovati srednjo šolo v Ljubljani. Pa vendar se kar nekaj minut sestavljam. Zvečer nisem mogel zaspati, potovalna mrzlica. Dobro, da sem že včeraj vse spakiral. Samo še zobe si umijem, vzamem krtačko in že me pot vodi proti Trebnjem.

S Tomažem sva dogovorjena malo pred šesto uro. Ne zamujam, on pa ima tudi vse že v avtu, tako, da ne izgubljava časa in kmalu nadaljujeva pot proti Ukrajini.

Po avtocesti premiki potekajo hitro. Kratek postanek na črpalki in že sva mimo Blatnega jezera. Madžarske avtoceste so dobro urejene, treba pa je biti zelo pozoren na hitrost. Radarske kontrole se vrstijo ena za drugo. Malo pred madžarsko ukrajinsko mejo ustaviva ob cesti, da malo prepakirava prtljago v prtljažniku. S seboj imava prenosnike in fotoaparate, ne pričakujeva pa kakšnih večjih sitnosti zaradi tega. Pa vendarle. Na madžarski strani morava odpreti prtljažnik, carinik naju hitro izpusti naprej. Pogled na stoječo kolono pred ukrajinskim prehodom nama da vedeti, da tu ne bo šlo tako hitro. Tudi postopek je drugačen. Pri prvi zapornici dobiva kontrolni listek z izpisano registrsko številko najinega avta. V naslednji uri se pomakneva za sto metrov do carinske kontrole. Tam izstopiva iz avtomobila in neseva potrdit potne liste s kontrolnim kuponom do okenca. Zapeljeva mimo, nakar si najino vozilo ogledajo še policisti. Predvsem jih zanima številka šasije pod pokrovom motorja, zadaj sploh ne gledajo. Nadaljujeva do zadnje zapornice. Tam naju ustavi oborožen vojak. Tomaž mu pomoli potne liste in prometno dovoljenje, on pa se z glavo skloni v kabino: Kavi, kavi, money, money! Tomaž zmedeno zmajuje z glavo, čeprav nama je obema jasno, kaj želi od naju. V izogib zapletu mu dava pet evrov in končno sva na drugi strani meje.

 

Prvič sem za Zahodne Julijske Alpe slišal, ko sem bil še premlad, da bi se spopadel z njihovimi stenami in vrhovi. Je pa tja v tistih časih večkrat pot zanesla mojega očeta, prav tako strastnega gornika in alpinista. Ljubezen do tega širnega privlačnega sveta je, kot kaže, dedna.

Zahodne Julijske Alpe so del Vzhodnih Alp. Na severu in zahodu jih od Karnijskih Alp loči reka Bela, ki izvira severozahodno od kraja Žabnice pri Trbižu. Naprej teče proti zahodu po Kanalski dolini skozi Tabljo, kjer zavije na Jug v Železno dolino proti Klužam. Iz nje proti vzhodu v osrčje Zahodnih Julijcev vodijo doline Dunja, Reklanica in Rezija. Na vzhodu se strmo spuščajo v Rabeljsko dolino, imenovano tudi Jezerska dolina, po kateri proti severu teče potok Ziljica.

Za Zahodne Julijske Alpe je značilno, da nimajo predgorij. Strme stene rastejo naravnost kvišku iz globokih dolin, zato so tudi dostopi do njihovih vrhov zahtevne ture. Večino njih štejemo med zavarovane plezalne poti ali ferate.
Ko sem se pred leti tudi sam začel vse pogosteje zatekati k romantiki skalnatega sveta, so se mi v spomin prikradla imena vrhov. Viš, Montaž, Strma Peč. Nekaj tako skrivnostnega in privlačnega je v teh imenih. Tudi mene je premamilo.
Neko poletno avgustovsko soboto sem se odločil. Moj cilj je bil v dveh dneh prečiti celoten greben Poliških Špikov. Priprava opreme za tako pot je pri meni postala že rutina. Vse stvari so na svojih mestih, zato samo odpiram vrata omar in predalov ter vse skupaj odlagam na posteljo. Na hitro pripravim še hrano in pijačo, ki bo morala zadostovati za dva naporna dneva. Na koncu vse skupaj čimbolj preudarno zložim v nahrbtnik. Zadrga na vrhu se s težavo zapre. V kapo nahrbtnika zložim še nekaj drobnarij, pograbim še čevlje in se odpravim.

julijske alpe
Cesta me v slabi uri in pol pripelje v slikovito vasico Valbruna, Ovčja vas po slovensko, nad katero se zaključi na makadamskem parkirišču v dolini Zajzeri. Pozno popoldne je že, sonce je že zašlo za strmo severno steno Montaža, ki se bohoti nad mano. Začnem s kar dobrim tempom, saj ne želim, da me še pred bivakom ujame noč. Zaradi zahtevnosti ture sem se odločil, da prihranim čas s spanjem v bivaku Stuparich, ki leži na skalnem pomolu pod steno. Bivak dosežem v slabih dveh urah. Nahrbtnik odložim na enega izmed pogradov, vzamem iz njega vrečko s hrano in si privoščim večerjo pred bivakom. Čez nekaj minut se mi izpod stene pridruži italijanski kolega. V rokah drži plastenki, ki jih malo višje napolnil z ledeniško vodo. Kot pravi Italijan seveda zelo slabo govori angleško. V kombinaciji mojega skromnega znanja italijanskih besed, nekaj pantomime in začudenih pogledov, se kljub temu uspeva uskladiti, kam je kdo namenjen. Na telefonu mu pokažem nekaj albumov s fotografijami slovenskih gora, ki sem jih posnel na svojih potepanjih, potem pa se kmalu odpraviva k počitku.