fbpx
Potovanja

Kako sem se znašel v Ukrajini?

Google+ Pinterest LinkedIn Tumblr

Rad imam gorsko naravo. Aktiven dopust. Tudi letos sem že izdelal načrt, kako se bom po prepadnih policah spopadel z navpičnimi stenami Brente v Dolomitih. Čez teden ali dva pa presenečenje. V nabiralniku me razveseli pošta Tomaža Gorca. Vabi me, da se mu pridružim pri projektu 20.000 kilometrov z avtom po Evropi. Niti za trenutek se ne obotavljam, Brenta se prav gotovo letos še ne bo podrla.

Budilka začne zvoniti malo čez četrto uro zjutraj. Ni mi povsem jasno, zakaj že moram vstati ob tej nečloveški uri, pa se vseeno ne obotavljam preveč. Zgodnje vstajanje mi je prišlo v navado kmalu, ko sem začel obiskovati srednjo šolo v Ljubljani. Pa vendar se kar nekaj minut sestavljam. Zvečer nisem mogel zaspati, potovalna mrzlica. Dobro, da sem že včeraj vse spakiral. Samo še zobe si umijem, vzamem krtačko in že me pot vodi proti Trebnjem.

S Tomažem sva dogovorjena malo pred šesto uro. Ne zamujam, on pa ima tudi vse že v avtu, tako, da ne izgubljava časa in kmalu nadaljujeva pot proti Ukrajini.

Po avtocesti premiki potekajo hitro. Kratek postanek na črpalki in že sva mimo Blatnega jezera. Madžarske avtoceste so dobro urejene, treba pa je biti zelo pozoren na hitrost. Radarske kontrole se vrstijo ena za drugo. Malo pred madžarsko ukrajinsko mejo ustaviva ob cesti, da malo prepakirava prtljago v prtljažniku. S seboj imava prenosnike in fotoaparate, ne pričakujeva pa kakšnih večjih sitnosti zaradi tega. Pa vendarle. Na madžarski strani morava odpreti prtljažnik, carinik naju hitro izpusti naprej. Pogled na stoječo kolono pred ukrajinskim prehodom nama da vedeti, da tu ne bo šlo tako hitro. Tudi postopek je drugačen. Pri prvi zapornici dobiva kontrolni listek z izpisano registrsko številko najinega avta. V naslednji uri se pomakneva za sto metrov do carinske kontrole. Tam izstopiva iz avtomobila in neseva potrdit potne liste s kontrolnim kuponom do okenca. Zapeljeva mimo, nakar si najino vozilo ogledajo še policisti. Predvsem jih zanima številka šasije pod pokrovom motorja, zadaj sploh ne gledajo. Nadaljujeva do zadnje zapornice. Tam naju ustavi oborožen vojak. Tomaž mu pomoli potne liste in prometno dovoljenje, on pa se z glavo skloni v kabino: Kavi, kavi, money, money! Tomaž zmedeno zmajuje z glavo, čeprav nama je obema jasno, kaj želi od naju. V izogib zapletu mu dava pet evrov in končno sva na drugi strani meje.

Potovanje v Ukrajino

Na prvi črpalki zamenjava Evre v Grivne. Za en evro prejmeva 27,10 ukrajinskih griven. Ceste se drastično poslabšajo. Kraji ob meji so odmaknjeni in začuti se revščina. Po cestah vozijo predvsem vozila starejših letnikov. Pri nas že davno pozabljeni modeli, opaziti je tudi avtomobile višjega cenovnega razreda. Predvsem pa ogromno tovornjakov, tudi kaka konjska vprega se najde vmes. Hiše se ob dolgih ravninah vrstijo ob cesti, od katere jih loči kar široka bankina in obcestni jarek. Skoraj pred vsako hišo tik ob vozišču, ali pa kar na njem, stojijo mizice s peščico lokalno pridelanega sadja in zelenjave. Pri prijazni gospe kupiva kilo marelic, ki si jih privoščiva malo naprej ob cesti.

Približujeva se Karpatom. Ob cesti opaziva veličastno cerkev, zato zapeljeva vstran in fotografirava. Izgleda popolnoma nova. Nikoli nisem bil prav velik ljubitelj cerkva, ta pa se mi res zdi nekaj posebnega. V notranjosti še diši po svežem laku. Nadaljujeva pot in cesta se kmalu začne vzpenjati. Po osmih urah samih polj koruze in sončnic mi gorski svet pričara neko domačnost. V nižjem delu Karpatov prevladuje listnat gozd, višje ga zamenjajo visoke smreke. Nekih izrazitih vrhov ni, vendar me očara menjavanje poraščenih predelov s širnimi travnatimi griči. Cesta se ves čas dviguje in spušča. Ob njej so manjši zaselki, večinoma kmetije, obdane s sveže pokošenimi travniki. Seno je lično zloženo v visoke kope. Cesta je široka in hitra, tudi površina je ravna in gladka, sem in tja od nikoder zija polmetrska jama.

Potovanje - Ukrajina

Spuščava se nazaj proti širnim poljem. Malo naju že priganja čas. Želiva pripeljati do hotela v Lvivu še pred nočjo. Na črpalki po dobrih 800 prevoženih kilometrih dotočiva nekaj nafte. Črpalk je tu res veliko. Skoraj na vsakem kilometru se vrstijo ena za drugo, cene pa nihajo od 17,50 do slabih 21 Griven za liter nafte. Bolj se približujeva Lvivu, hitrejša je cesta, pa tudi prometa je vedno več. Tik pred centrom naju ujame noč. Garmin nama je odpovedal že na Madžarskem, dobro, da imava fotokopije iz Googla. Jutri bo nujno kupiti zemljevid. V centru ustaviva in mlado družino vprašam za pot do hotela. Kmalu mi je jasno, da se bo tu najlažje sporazumeti s kombinacijo slovenščine, angleščine in srbskega jezika. Kako besedo bolj po občutku zavijem celo malo po ukrajinsko. On mi na svojem telefonu označi pot v Google mapah. Naredim posnetek zaslona in nadaljujeva po začrtani poti. Z nekaj ovinkarjenja in mojo kar dobro orientacijo sva v nekaj minutah že pred hotelom. Varnostnik nama pokaže, kam naj parkirava avto, potem pa na hitro znosiva prtljago v sobo. Oba sva kar utrujena od dolge vožnje, še posebej Tomaž, ki je vozil skoraj 1100 kilometrov. Največ mi v tem trenutku pomeni tuš. Kmalu se odpraviva k počitku. Jutri začneva z raziskovanjem tega zanimivega mesta.

2 komentarja

  1. Zanimivo. Zadeva me spominja na moje potovanje čez Albanijo v Makedonijo. Postopki… :D! Malce grozljivo izgleda bencinska črpalka. No, očitno sta napolnila rezervoar s pravim gorivom;). Srečno!

  2. Videti je kar zanimivo. Kako, da je odpovedal Garmin? Je odpovedala naprava ali je odpovedal sistem? Ko sem še pred 9 leti pogosto vozil s tovornjakom po severnem delu Madžarske, je bila siva lisa le na področju Balatona, kjer ni “našel” nobenih cest. V Budimpešti ter po vzhodnih in severnih krajih pa je deloval brezhibno (južneje po Madžarski in Romuniji pa ne vem, ker takrat Garmina še nisem imel) …
    Srečno pot naprej! Pričakujem vajinih novih dogodivščin.

Komentiraj prispevek