Zgodba George-a in Agni, ki sta nekega dne odločila pustiti za seboj posel in skoraj vse imetje razen dveh 25-litrskih nahrbtnikov, z namenom, da hodita k temu, kar je zanju pomenilo svobodo. Tudi, če to pomeni hoditi brez denarja.

11. septembra 2015 sva pričela svojo pot v mestu Marseille v Franciji. Sprva sva si zadala cilj 3.000 km, kar se je junija 2016 spremenilo v 10.000 km. Vmes sva 4 mesece živela brez denarja. Soočila sva se z mnogimi strahovi, kar je tudi eden izmed glavnih razlogov, zakaj hodiva. Hotela sva tudi naravno odkriti, kako lahko najbolj prispevava temu svetu, brez da se ob tem na pol prekoljeva.

Najina misija je hoditi za svobodo

od strahov, ki jih imamo ljudje med seboj,

strahov pred tem, da bi bili to, kar v resnici smo in

strahov, da bi živeli tako, kot si želimo živeti.

Naj nas strah nikoli več ne ustavi!!

Slišala sva svoj notranji glas, da v resnici sva svobodna, da lahko delava, karkoli si želiva. In odločila sva se hoditi, ne glede na okoliščine, v katerih sva bila še tik preden sva odšla na pot.

V eni noči sva bila pripravljena pustiti vse

Sredi tople julijske noči 2015, medtem ko sva 5 mesecev štopala po Sloveniji in raziskovala partnerske odnose ter se borila nekaj ustvariti, sva se vprašala:

“Kaj bi počela, če denar ne bi obstajal? In če naju za to nihče ne bi plačal?”

Odgovor nama je prišel sam od sebe. Rekla sva, da bi samo hodila, hodila, spoznavala ljudi, se učila od njih in delila z njimi vse, kar že znava.

Bila sva v dolgovih.

Poleg posla s partnerskimi odnosi sva se ukvarjala še z 9 drugimi projekti: razvojem modularne naravne gradnje, šolo življenja, zdravo hitro hrano, iskanjem kmetije za skupnost, zdravimi nedeljskimi kosili, knjigo o zdravi prehrani in postenju, organizacijo porok, prodajo ostankov motoristične opreme iz starega družinskega podjetja, oddajo nepremičnine za turizem.

Ste dobili generalno sliko? Delala sva od jutra do večera. Nisva si vzela časa zase. Živela sva z dobrimi 200 EUR na mesec za oba, kar je šlo za hrano, telefon, elektriko in bencin, vse ostalo sva dala v posel in projekte.

Tisto julijsko noč sva se zavedala, da tako ne gre več naprej. Jaz (govori George) sem imel do takrat že tretji živčni zlom zaradi gledanja v to, kako bova lahko plačala vse davke, sama pa sva brez prihodkov. Vedela sva, da dolg narašča. Porabila sva vse več in več časa za računalnikom, učenjem, kako bi se promovirala, in z iskanjem poti do zaslužka. Čeprav sva delala vse te projekte iz strasti, sva naletavala na zidove. Vlagala sva ogromno energije brez povratka. Bila sva iztrošena.

Kot kontrast temu, kar sva doživljala, pa sva bila med drugimi navdihnjena nad Romarko Miru (Peace Pilgrim), ki je pri svojih 53 letih pričela hoditi brez nahrbtnika, z istimi oblekami, brez vode in hrane. Hodila je, dokler ji nekdo ni ponudil prenočišča in se postila, dokler ji ni bila ponujena hrana. To je bil za naju zadosten navdih, da sva vedela, da je to tisto, kar hočeva. In da se nimava česa zares bati.

Nisva se več podila za denarjem. Pustila sva, da je denar prišel za nama.

10.000 kilometrov peš za svobodo, tudi brez denarja
10.000 kilometrov peš za svobodo, tudi brez denarja

Odločila sva se, da prenehava delati za denar in se soočiva s tem, da začneva hoditi tudi brez denarja. Da začneva delati samo še to, kar naju kliče k svobodi in k tem, da uživava v tem, kar delava. Nekaj, kar naju iz globine, preko celega telesa zapolnjuje z občutkom navdiha. Odkrila sva, da je to edino, kar potrebujeva. Da je to najin notranji kompas.

V tistih petih tednih, ko sva se odločila, da greva na pot proti najinemu notranjemu kompasu (svoboda in užitek), ne glede na karkoli, nama je čudežno začel pritekati denar. Vse, kar je bilo prej zablokirano, je sedaj začelo delovati.

Zaslužila sva več denarja, kot prej v letu in pol. Odplačala sva vse dolgove, si kupila 25-litrska nahrbtnika, jesenski jakni, lahki poletni spalni vreči in pametni telefon, da bi lahko posnela in pofotografirala svoj najbolj drzen podvig v življenju. Povrh vsega nama je ostalo še 1000 EUR, kar sva preračunala, da nama zadostuje za slabih 5 mesecev hrane, ob tem, da spiva ali zunaj ali pa pri ljudeh. Polovico oblačil nama je bilo podarjenih od ljudi.

Navkljub upom staršev, da ne greva, sva bila odločna, da slediva svojemu notranjemu kompasu. Začela sva hoditi.

Čeprav so starši mislili, da sva nora in so do zadnjega dne upali, da ne greva, sva 3. septembra 2015 začela štopati proti štartni točki – Marseille-ju v Franciji. Tam sva začela, da bi lahko pred zimo prispela na jug Španije, kjer so zime tople.

Pred odhodom sva si naredila napisa, da si jih pripneva spredaj in zadaj: “3.000 km peš, Walk Fearless” (hodi brez strahu – ime najinega projekta). Ustvarila sva si tudi spletno stran www.walkfearless.org in Facebook stran Walk Fearless, ki sedaj zajema najino celo izkušnjo in vso modrost notranjega kompasa in neustrašnosti, ki sva jo pričela deliti z ljudmi.

In, ali sva preživela?

Sprva sva hodila v povprečju 35 km na dan. Hodila sva od sončnega vzhoda do večera. V Franciji sva večinoma spala zunaj, samo s spalno vrečo, kar na tleh. Pod njo sva položila veliko plastično vrečo za smeti, da je zadržala vlago. Eno noč sva spala dve uri in v tistih 4 dneh prehodila 150 km. To je bila najtežja fizična preizkušnja.

Hotela sva čim prej priti do Španije, saj francosko nisva govorila. Navkljub osnovam, ki sva se jih naučila, naju niso razumeli. Izgovorjava se je pokazala za problem.

Po enem mesecu sva vstopila v Španijo in 7. novembra pričela hoditi brez denarja.

Nisva vedela, kako bova prišla do hrane. Nadaljevala sva pot in v naravi naletela na kakije, in potem v mestih na tržnice, kjer se zavrže veliko zelenjave in sadja. To naju je opogumilo, da sva začela spraševati tudi v trgovinah s sadjem in zelenjavo ter pekarnah, saj sva videla, da so tudi tam stvari, ki se vržejo stran.

V Barceloni sva prvič pokukala v smetnjake pred trgovinami. Naletela sva na hrano, ki je bila ravnokar zavržena in še popolnoma dobra. To je bilo za naju kot da bi bila otroka, ki sta ravnokar dobila dostop do vsakodnevnih rojstnodnevnih daril.

Vedela sva – preživela bova. Vprašala sva za ostanke hrane tudi v restavracijah, kjer so nama kdaj posebej pripravili obrok, če so bili navdihnjeni nad najino misijo. Ob vsem spraševanju za hrano sva doživela ogromno zavrnitev, kljub temu, da sva spraševala za hrano, ki bi se zavrgla. To naju ni odvrnilo od spraševanja. Poudaril bi rad, da je večina ljudi pripravljena brez vprašaja videti, da so tvoje želje preproste in malenkostne.

Ker ne prelagava odgovornosti za svojo izkušnjo na druge, veva, da bi lahko marsikdaj pristopila drugače. Da bi lahko v trenutkih, ko sva bila zavrnjena, vprašala, kako se ti ljudje počutijo in kaj jih pesti. Videla sva, da niso izgledali ravno veseli. Nisva se postavila v njihove čevlje. Vem, da sem tudi sam kdaj ujet v svojih mislih in ne vidim izven svoje zgodbe, kaj se dogaja pred menoj. Videla sva, da s takim odnosom in naravnanostjo, s katero sva midva prišla do njih, sva dobila tudi tak odziv nazaj.

V vedno več stvareh dojemava zrcalo naju. Praktično vidiva cel svet kot popolno zrcalo tega, kar sva midva znotraj sebe. Tako tudi vidiva dostop, da lahko edino pravo spremembo začneva znotraj sebe in da zunaj v resnici ni sovražnikov.

Ko sva prišla do 3.000 km, sva spala že v 87 domovih ljudi.

Spoznala sva jih preko Couchsurfing spletne strani ali pa sva vprašala ljudi kar na ulici. Povedala sva, da hodiva 10.000 km za svobodo in potem so naju nekateri povabili k sebi domov. Kadar sva spoznala cele družine, nama je to ostalo še posebej vtisnjeno v spomin. Počutila sva se kot del družine in videla, kako hitro lahko najdeš družino tudi izven Slovenije, izven svojega brloga.

Kar bo z nama ostalo za vedno

Največja vrednost najine poti se je pokazala v cenjenju samega sebe, v ljubezni do sebe, v sprejemanju drugih, opuščanju predsodkov, opustitvi ljubosumja, v zavedanju tega, da sva si, navkljub isti viziji in projektu, le različna.

Soočila sva se strahom ostati brez denarja in se utrdila v tem, da vse delava brez pričakovanj po plačilu. Naučila sva se prispevati brez pričakovanj.

Ni bilo vedno lahko. Šla sva že mnogokrat čez občutek sramu glede tega, kar delava. Čez občutek ničvrednosti in globokih dvomov vase. Močno naju je tudi zadelo to, da starši za naju vidijo drugo prihodnost in da težko razumejo zakaj delava, kar delava. Veva, da naju imajo radi in da kontra komentarjev ne dajejo iz zlobe, ampak iz skrbi do naju.

A vseeno je bilo težko. Naučila sva se, da za to, kar delava iz srca, ne potrebujeva odobravanja drugih. Veva, da bi stala za tem, tudi če sva edina na svetu.

Vse skupaj je za naju globoka duhovna pot odkrivanja starih vzorcev iz vzgoje, družbe in negativnih misli, ki sva jih sprejela kot realnost. Povezala sva se s tem, kdo sva kot človeka, ustvarjena in vzdrževana skozi univerzalno silo, ki je ustvarila vse: od živali, do planeta Zemlje, do zvezd. Dojela sva, da okolje ni najin sovražnik.

Glavno spoznanje nama je zrcalo – da ni ničesar zunaj naju. Da so vsa najina čustva in misli projicirana na popolno zrcalo, ki se kaže skozi vse odnose z ljudmi in interakcijo z okoljem.

In kaj potem počneva, če ne delava za denar?

Na poti delava delavnice za to, da ljudje postanejo neustrašni in sledijo poti svoje inspiracije. Da odkrijejo svoj notranji kompas, ki jih bo vodil k temu, da se jim izpolni življenjsko poslanstvo. Delava jih brezplačno. Lotila sva se tudi osebnih transformativnih vaj, kjer se osvobodiš negativnih misli in čustvenih blokad, ki ti onemogočajo, da bi bil ti ti, v polnosti, svoboden, da ustvariš, kar si želiš.

Ljudi tudi učiva, zakaj jim stvari ne uspevajo. Zakaj se nekatere stvari kar in kar ne uresničijo. Sama si vsakodnevno pomagava manifestirati stvari, ljudi, ki jih hočeva spoznati in priložnosti. To počneva z vizualizacijo, kar je uporaba tvoje domišljije in čustev, da si predstavljaš in čutiš to, kar želiš ustvariti. Videla sva videla, da to, kar ne deluje pri tem, velja tudi za kakršenkoli drug način doseganja svojih ciljev. Več o tem si lahko preberete v najinih blogih na spletni strani.

Dala sva si svobodo in postala tesna prijatelja in parterja, ki se podpirata.

Kot sem omenil ljubosumje, ste se mogoče spraševali od kod. Decembra pa sva v Barceloni sama zase podpisala ločitev in ustvarila nov odnos prijateljstva, partnerstva in podpore. Proglasila sva se eden drugemu za svobodna, da svojo ljubezen in vsa čustva deliva svobodno s komerkoli želiva in da si tudi svobodno ustvarjava odnose z drugimi.

To je pripeljalo na plan močne strahove, na prvem mestu ljubosumje, strah pred izgubo. Sam sem ga kot moški odpravil tako, da sem dojel, da če uživa svoj čas z drugimi ljudmi, ne pomeni popolnoma nič o meni. In da, če so ji pomembne druge stvari, da ne pomeni, da sem zaradi tega jaz manj pomemben ali da je karkoli narobe z menoj. Še bolj se je utrdilo spoštovanje eden drugega in to, da si lahko zaupava. Odkrila sva globljo ljubezen, ki jo ima vsak od naju sam do sebe.

Najbolj nama je pomagalo prebroditi vse ovire s tem, da si poveva vse in da je vsak predan, da razrešiva vse, kar bi lahko prišlo med naju. Temu sva predana tudi v drugih svojih odnosih, da imamo vedno pristno, odkrito komunikacijo in gledamo na vse kot priložnost za rast, za nekaj lepega, novega, boljšega. Na tej poti sva prvič srečala izraz “poliamori”, kar za naju pomeni, da brez omejitev, svobodno izražava svoja čustva in s komurkoli ustvariva kakršenkoli odnos si želiva.

Več o najini misiji in strahovih s katerimi se soočava si preberite na najini spletni strani. Posebej pa vas povabiva na najino Facebook stran, kjer skoraj vsak dan objaviva nekaj novega: www.facebook.com/wewalkfearless

Najino sporočilo: Naj vas nihče, vključno z vami, ne ustavi. Vse je možno in karkoli si želite, boste našli pot, da to ustvarite.

Najina pot je v celoti odvisna od prispevkov posameznikov kot ste vi. Do sedaj še nisva imela nobenih sponzorjev.

Zbirava podporo za širjenje sporočilo svobode. Vse donacije ali druga podpora je dobrodošla.

Pred nama je nakup novih čevljev (Agni ima že luknjo v podplatu), toplejših spalnih vreč in dotrajanih oblek. Da imava lahko internet in tako deliva najino izkušnjo in spoznanja na Facebooku in spletni strani, sva odvisna zgolj od donacij.

Do sedaj sva si pot pokrila večinoma iz lastnih sredstev in daril ljudi. Vse najino delo je brezplačno, zato vsaka podpora šteje!

Za donacijo sledi naslednji povezavi: WALK FEARLESS DONACIJA

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*