Tudi podoba L´viva je ponoči drugačna. Prižgejo se mestne luči. Podnevi s soncem obsijana mesta dobijo novo podobo. Kljub rahli negotovosti zaradi obiska tujega, neznanega kraja, se tu kmalu počutim popolnoma varnega. Če čez dan policistov niti ni bilo mogoče opaziti, se zdaj kar pogosto zapeljejo mimo. Zanimivo je to, da imajo med svojimi kontrolnimi vožnjami ves čas vklopljene utripajoče luči na strehi. Voznika pred seboj tako ustavijo z opozorilnim piskom sirene. Na ulicah prosjačenja nisem opazil, brezdomcev in sumljivih obrazov pa ne vidiš nič več, kot v naših prestolnicah. Vseeno s seboj nosim čimmanj. Telefon običajno pospravim v prednji levi žep kavbojk, v desnega potisnem nekaj denarja in potni list. Rajši bi ga pustil v hotelu, pa sem prebral, da ga v nekaterih klubih zahtevajo ob vstopu.
Ljudje se tako kot podnevi v glavnem zbirajo na mestnih trgih in ulicah s pestro gostinsko ponudbo. V vodičih obljubljenih uličnih artistov je malo. Verjetno bo za to krivo tudi dejstvo, da je danes nedelja. Ustaviva se v vogalu trga pred mestno hišo, kjer se mladi fantje preizkušajo v vrtenju ognjenih palic. Nekateri so pravi mojstri svoje koreografije, spet drugemu pa ena od palic ob uverturi nerodno pade iz roke. Približa se nama par simpatičnih deklet v družbi fanta, ki na hrbtu nosi svetleč reklamni pano enega od lokalnih nočnih klubov. Ena od njiju nama podari dva letaka za prost vstop. Dovoli nama tudi fotografiranje.
Ena od prvih asociacij na besedo Ukrajina so za marsikoga prav gotova lepa dekleta. Eden od najinih ciljev je bilo tudi raziskati ta mit. Lahko rečem, da čez dan na ulici nisem opazil prav nič več lepotic, kot ob običajnem sprehodu po stari Ljubljani. Nekatere sicer res izstopajo, ampak saj veste, vsake oči imajo svojega malarja. Se pa ukrajinska dekleta tudi čez dan rada lepo nadišavijo. Hoja po mestnem jedru je tako mešanica vonjav iz vseh strani. Nič drugače ni zvečer.
Prestaviva se par ulic naprej. V daljavi vidim množico ljudi, zbrano okrog vogala ene od hiš. Sliši se glas kitare in petje. Približava se. Kantavtor kot kaže preigrava lokalne uspešnice, saj kar nekaj ljudi z njim navdušeno prepeva in ploska. Čez nekaj minut se iz sosednje ulice približata dva policista in zabava je kot kaže nepričakovano zaključena. Umetnik se brani in upira, množica se mu pridruži s skandiranjem. Policista to ne zmede, pokliče še dva kolega in šova je brez izgredov nepreklicno konec. Ne vem sicer, ali zaradi pozne nedeljske ure, ali pa komu ni ustrezal njegov posluh.
V mestu je kar nekaj klubov z elektronsko glasbo. Nekateri so odprti vsak dan. Ker pa se tam zabave običajno prično kasneje, se vrneva na trg pred mestno hišo. Presenečena ugotoviva, da se malo pred polnočjo nedeljski večer kot kaže zaključuje. Ljudje počasi odhajajo, nekaj mladine še vztraja in poseda po spomenikih in ob vodnjakih, zato se odpraviva v klub Rafinad, za katerega imava letake.
Na zunaj klub deluje precej uglajeno. Spustiva se po bleščečem stopnišču. Mimo šanka so na levi mize in separeji, desno je vstop na manjše plesišče. Ob steni je klop. DJ vrti komercijalno dance glasbo izpred 10 let, vmes najde tudi kakšen aktualen hit. Čez kako uro je plesišče že kar polno. Plešejo v glavnem dekleta, fantje so ob šanku, nekaj jih nezainteresirano poseda na klopi ob steni. Ritem me premami in zaplešem tudi sam, Tomaž naroča pijačo. Tu so ukrajinska dekleta res postavna, oči imajo iskrive, nekatere se znajo tudi simpatično nasmehniti. Po moji oceni je večina njih zelo mladih. Izgledajo kako leto, največ dve čez mejo polnoletnosti. Mogoče se motim zaradi njihovega dekliškega izgleda. Mislim, da bi pri nas marsikatera že zdavnaj morala biti doma. Nekatere so bile prijazne in so privolile v fotografiranje.
Energija v klubu malo pred tretjo zjutraj očitno upade, plesišče se prazni. Tudi midva imava žuranja dovolj, zato se vrneva v hotel.
Mit o lepoti ukrajinskih deklet torej ostaja. Končno oceno bom tako lahko podal šele ob koncu potovanja.