fbpx
Potovanja

Presenečenja širnih ukrajinskih polj

Google+ Pinterest LinkedIn Tumblr

Ponedeljek sva preživela zakopana vsak v svoje delo. Brezžična povezava je boljša znotraj hotela, zato sva ostala kar v sobi. Človek ima na krajših potovanjih občutek, da je treba noro hiteti in v čimkrajšem času kar največ videti. Tega občutka sem se hitro znebil. Mogoče je pa ravno to draž, da še kdaj obiščem to deželo. Še v naši mali deželici ne poznam vseh zanimivih skritih kotičkov. Pozno popoldne sva se vseeno odpravila do mesta. Največ pozornosti je pritegnila skupina mladih godalistov, ki so virtuozno preigravali znane svetovne uspešnice. V hotel sva se tokrat vrnila prej in naredila še načrt za naslednji dan.

V torkovo jutro vstopiva ob pol sedmih. Jajca na oko s slanino oziroma jajčna omleta. Ti dve možnosti sta nama na voljo v tem skromnem, a simpatičnem hotelu. Noben od naju ni preveč izbirčen, tu pa se mi porcije zdijo res skromne. Čez krožnik, na katerem ležita pečeni jajci z dvema drobnima rezinama šunke, opazujem mimoidoče ljudi. Nekateri se ustavijo, čakajoč avtobus ali tramvaj. Večina je vitkih. Verjetno ima življenjski standard Ukrajincev vpliv tudi na porcije. Mogoče bo v Kijevu drugače. Ob tem mi pridejo v spomin ogromni dunajski zrezki v nekaterih domačih gostilnah, ki kar visijo čez rob krožnika. Verjetno se res prenažiramo.

Ukrajina

Po zajtrku vzameva vse potrebno za današnji izlet in nekaj minut kasneje se že prebijava skozi gnečo po mestnih ulicah. Prometni režim tukaj je boljši, kot bi pričakoval, čeprav se v nekaterih križiščih soočava s situacijo, ko imaš občutek, da ne velja noben znan prometni predpis. V nekaterih krožiščih so pravila obrnjena, talnih označb pa ni, zato je potrebno malo improvizacije. Za nama čakata dva policista v svoji Ladi Samari. Malo se nasmehnem in si mislim, tadva naju niti ujela ne bi.

Pri zadnjih hišah cesta zapelje med neskončna žitna polja. Dolge ravnine se dvigajo in spuščajo. Cesta je za ukrajinske razmere še kar solidna. Kot po pravilu zelo široka, pri robovih jo od bankine ločijo asfaltne gube, posledica vožnje neštetih večtonskih tovornjakov. Ob udobni vožnji v novem avtu hitrost kmalu naraste preko sto kilometrov na uro. Samo trenutek nepozornosti in udarna jama naju opozori, da bo treba bolj počasi.

Na enem od cestnih prevojev ustaviva ob cesti in fotografirava. Po prašni makadamski stranski cesti počasi stopiclja starejši možakar. Ustavi se v bližini najinega avta. Očitno čaka avtobus ali kak drug prevoz. Prijazno ga pozdraviva in mu ponudiva prevoz. Odprem mu vrata in s škrbastim nasmehom se usede na zadnji sedež najine Škode. Pokažem mu kamero in ga vprašam, če dovoli, da ga posnamem. Pomaha z bančno kartico in pravi, da gre v 20 kilometrov oddaljeni Zolochiv dvignit penzijo. Vsak konec meseca prejme 1100 ukrajinskih griven, kar znese približno 40 evrov. Star je 62 let, ima dve hčerki in sina, ki študira na fakulteti za računalništvo. Do mesta, kjer sva ga pobrala, mora 3 kilometre peš po prašni makadamski cesti. Odloživa ga pri odcepu ceste za Zolochiv. Ponuja nama denar. Ponudbo seveda odkloniva. Seževa mu v roko in mu zaželiva srečno pot. On nama vrne nasmeh in se odpravi čez cesto proti mestu.

Danes imava tudi logistično manj težav. Ne vem kako, da se nisem prej tega spomnil. Googlove mape sem preko hotelske povezave naložil na svoj telefon, tako, da imava navigacijo tudi brez interneta. Brez težav se pripeljeva do mesta Ternopil, ki leži ob umetnem jezeru, po katerem vozijo izletniške ladje. Najina ideja obvoziti jezero se kmalu izkaže za slabo izbiro. Cesta je namreč tako slaba, da je potrebno voziti v prvi prestavi, jame pa skoraj pol metra globoke. Na širšem delu zato obrneva, medtem zagledam ob obali pomol. Na njej nekaj mladih fantov poizkuša srečo z ribiškimi palicami. Pogled na motno zeleno vodo nama takoj ubije upanje po kopanju. Vrneva se nazaj proti glavni cesti. Mesto naju ni prepričalo, poleg tega se imava namen ustaviti še na treh mestih, zato se kar hitro odpraviva naprej do naslednje postaje.

Potovanje v Ukrajino

Spet sva med neskončnimi polji žita in sončnic. Tega tukaj res ne zmanjka. Ravno, ko me Tomaž vpraša, koliko imava še do mesta Pochayiv, se pred nama na obzorju pokaže osupljiv prizor. Zlate kupole samostana Pochayiv Lavra rastejo kot ogromne gobe iz tal. Bolj kot se približujeva, vedno večji so. Ob vznožju hriba parkirava ob cesti. Po navodilih vodiča Lonely Planet si, kljub hudi vročini, nadaneva dolge hlače in se odpraviva v hrib. Samostan je bil stoletja duhovno in ideološko središče različnih ortodoksnih denominacij v zahodni Ukrajini. Sva redka turista, veliko več je romarjev iz vseh koncev. Samostan je drugi največji takoj za Kijevsko Pechersko Lavro. Ogled in fotografiranje nama vzame skoraj uro časa. Sam čez samostansko obzidje v daljavi nad mestom opazim podoben objekt. Kupole se na daleč svetijo v pripekajočem soncu. Narediva ovinek s poti in se odpraviva še tja.

Od vožnje in vročine sva že malo zdelana, pa še lakota se je naselila v najine želodce. Ustaviva se v bližnjem mestu Kremenets, kjer naju obcestna tabla napoti 100 metrov višje, kjer si privoščiva kosilo. Sita se lažje odpraviva po s kamnom tlakovani cesti na hrib nad mestom. Tam stojijo ostanki slikovite trdnjave, ki je Mongolom kar nekajkrat ostala trn v peti, osvojili pa so jo ukrajinski Kozaki v 17. stoletju. Nekaj delov grajskega zidu in eden od stolpov še stojijo, vse ostalo ni kljubovalo zobu časa. S hriba je čudovit razgled na mesto.

Zadnji postanek narediva v mestu Lutsk, ki leži 150 kilometrov severovzhodno od L´viva. Tam naju preseneti izjemen grad. Vstopiva skozi grajska vrata in se radovedno razgledujeva po grajskem dvorišču, kjer je razstavljene nekaj lepo ohranjene opreme in orožja. Povzpneva se tudi na grajsko obzidje. Obisk kmalu zaključiva, saj grad ob sedmih zvečer zapirajo.

Med vožnjo nazaj proti hotelu naju ujame dežna ploha. Tu je ozračje od vročine megleno že zgodaj dopoldne. Ni bilo hujšega in dve uri kasneje sva po kvalitetno preživetem dnevu spet ˝doma˝.

Komentiraj prispevek