fbpx
Potovanja

V palači korupcije

Google+ Pinterest LinkedIn Tumblr

Obisk jedrske elektrarne v Černobilu in mesta duhov Pripjat je name naredil tako močan vtis, da sem bil prepričan, da bom v Ukrajini težko doživel še kaj podobnega.

Po dopoldanskem pisanju člankov in odgovarjanju na pošto sva se zopet odpeljala proti centru Kijeva. Po Celovški seveda. Ker naju je včeraj ujela noč, nama je ogled Kijev Pečerske Lavre, znane tudi kot samostan podzemnih jam, ostal za danes. Kijev Pečerska Lavra je zgodovinski samostan pravoslavnih kristjanov. Po njem se imenuje predel Kijeva, kjer na dveh gričih s pogledom na Dnjeper stoji več cerkva, zvonikov z zlatimi kupolami in ostalih cerkvenih objektov. Je del Unescove svetovne dediščine in je bil imenovan za eno od 7 čudes Ukrajine. Je najbolj sveti kraj ortodoksnih pravoslavnih kristjanov vzhodne Evrope, v katakombah pod njim pa v sarkofagih leži več kot 100 trupel menihov.

Narediva kratek obhod po dosegljivih objektih in pot naju pripelje pred okence, kjer lahko kupiš vstopnico za ogled podzemnih jam. Ena skupina ravno odhaja, zato vzameva vstopnici in pohitiva za njimi. Prvi del ogleda vodi starejša ženska. Na nekaj mestih se ustavi. Razlaga v Ukrajinščini, tako, da jo ne razumeva skoraj nič, verjetno pa govori o zgodovini samostana. Privede nas pred cerkev malo nižje, kjer vodenje prevzame menih srednjih let. Tistim, ki kažejo preveč kože, razdeli preprosta zelena ogrinjala. Meni kratke hlače segajo ravno čez kolena, zato sem oproščen dodatnega oblačenja. Ob vstopnici smo prejeli vsak svojo svečo. Le te nam prižgejo tik pred vhodom v podzemni rov ter pokažejo, da je pravilna drža sveče v levi roki, ki jo oblikujemo v skledo.

V rov se nas v gosjem redu nagnete kakih trideset. Spuščamo se po ozkih stopnicah in po dosegu najnižje točke mi postane precej nelagodno. Nisem ravno klavstrofobičen, gibati se tu korak za korakom v koloni po zatohlih tesnih hodnikih, pa mi postane sila zoprno. Ob straneh rova se pričnejo pojavljati ozke police, na katerih ležijo zastekljeni sarkofagi s trupli menihov. Tisti najbolj verni se pri vsakem ustavijo, pomolijo in poljubijo pokrov sarkofaga. Sam komaj čakam, da se prebijemo nazaj na odprto, na svež zrak.

Zapustiva Lavro in zavijeva na eno od Kijevskih obvoznic. Odpeljeva se proti 15 kilometrov oddaljenem Mežigiriji. Tam se nahaja več kot 140 hektarov velika gozdnata površina, ki leži ob Kijevskem morju, kakor se imenuje razširjeni del reke Dnjeper. Posestvo si je leta 2007 skozi številne sumljive posle prilastil Viktor Janukovič, kasneje predsednik Ukrajine. Na oblasti je vztrajal od leta 2010 do začetka leta 2014, ko so ga na pragu državljanske vojne odstavili z oblasti, sam pa je pobegnil iz države. Protestniki so brez upora vstopili na posest in v naslednjih dneh so se v Mežigirijo vile kolone ljudi, ki so si prišli na lastne oči pogledat, kam je predsednik vložil njihov trdo prigarani denar. Prizori, ki spremljajo človeka ob obisku tega kraja, so osupljivi. Po posesti se vijejo lično tlakovane stezice in ceste. Trava je natančno pokošena, po njej so posejane številne cvetlične gredice in otočki. Kar obstanem in sploh ne vem, po kateri poti bi šel naprej. Kamorkoli se obrnem, je kot v raju. S Tomažem odtavava kar vsak malo po svoje in urno pritiskava na sprožilce fotoaparatov. Ustaviva se pred ogromno leseno Honko. Brunarica je največji objekt, kar jih je izdelalo to finsko podjetje in naj bi bila celo predlagana za Guinnessovo knjigo rekordov. Poleg nje šumijo slapovi potočka, ki se pod številnimi mostički vije proti Dnjepru. Tam se nahaja tudi marina. Posestvo je ograjeno z visoko ogrado, ki zastira pogled in je dolga kar 54 kilometrov. Znotraj park obkroža še kovinska ograja ličnega videza. Na posestvu so med drugim tudi igrišče za golf, zasebni živalski vrt, podzemno strelišče in boksarski ring, manjša lovska koča, ki jo obkroža jezero z vodometi, pa še bi se našlo.

Posestvo so kasneje spremenili v nacionalni park in ga odprli za javnost. Pri vhodu si lahko najamete kolo in preživite aktivno popoldne v prijetni senci gozda. Po travnikih ležijo vreče za sedenje, sem pride ogromno družin z majhnimi otroci. Številni pari si Mežigirijo izberejo za večno obljubo zvestobe. Za moški del obiskovalcev so ravno številne poroke prava paša za oči.

Mežigirija je ena sama lepota s povsem grenkim priokusom. Ob vožnji nazaj proti hotelu razmišljam, kakšen človek moraš biti, da si ob vsej revščini v lastni državi, privoščiš tako razkošje. Da se ob prebavnih motnjah, zaradi kombinacije večernega kaviarja in šampanjca, zjutraj usedeš na straniščno školjko za 250.000 dolarjev, medtem ko ljudstvo nima kaj jesti. Nepredstavljivo.

Komentiraj prispevek