Potočka zijalka nad Logarsko dolino, v bližini Matkovega kota

Potočka zijalka je jamarsko najdišče iz stare kamene dobe, ki se nahaja nad Logarsko dolino. Izpred njenega vhoda lahko opazimo celo Matkov kot in v njem Matkov Škaf – tako visoko se nahaja. Potočka zijalka je kraška jama, ki se (natančneje) nahaja na južnem pobočju, 1930 metrov visoke gore, Olševe. Njen nekdanji lastnik se je pisal Potočnik – to je tudi razlog za ime pomembnega najdišča nad Olševo.

V jami so odkrili kamnita in koščena orodja, ostanke ognjišč ter 40 različnih živalskih vrst. Ena izmed vrst, najdenih v Potočki zijalki, je bil tudi jamski medved. Danes pa vse najdene artefakte hranijo v Celju, in sicer v Pokrajinskem muzeju. Gre torej za delčke naše zgodovine, kot so piščali iz čeljusti jamskih medvedov retuširani klini, praskala in bodala ali pa kar koščene konice. Profesor Srečko Brodar je med leti 1928 in 1935 med vodenjem obširne arheološke raziskave s svojo ekipo našel tudi najstarejšo šivanko, narejeno iz kosti (verjetno nekoč v lasti medveda).

Olševa se dviga nad kraji, imenovanimi Solčava, Koprivna in Remšenik. Remšenik ali Remschenig je dolina ob avstrijskem pobočju gore Olševe. Govorimo namreč o najbolj severnih delih Slovenije. Lahko si samo predstavljate, kakšen večnarodni razgled so imeli nekdanji prebivalci Potočke zijalke – to so bili kromanjonci. Zijalka se sicer nahaja na polovici ali pa kar tretjini poti do vrha Olševe, odvisno je namreč od tega, katero pot do vrha si želite ubrati. Pa vendar, kljub temu, da je Potočka zijalka nižja postojanka – razgled je naravnost čudovit.

Zaradi primerne višine in služenja v namen zatočišča, se mnogi raziskovalci danes sprašujejo, ali je bila Potočka zijalka svetišče paleolitskih lovcev ali pa morda lovska postojanka drugih prednikov človeka? Za kratek čas, pred približno 35.000 leti, so zijalko namreč obiskali celo ledenodobni lovci. Govori se, da naj bi imeli pred vhodom v Potočko zijalko celo obrede plodnosti, jamski medved pa naj bi bila njihova totemska žival.

Če vam je bil videoposnetek všeč, predlagam, da kliknete https://www.youtube.com/user/tomazgorec/videos in se naročite na Tomažev Youtube kanal. Tam najdete še veliko zanimivih videoposnetkov z različnih lepih krajev.

Če smo pripravljeni do mogočnega najdišča, Potočke zijalke, hoditi nekoliko več kot eno uro, in se povzpeti do višine 1675 metrov, nam zagotovo ne bom žal. Jama je namreč dolga približno 115 metrov, v širino pa meri med kar 20 in 40 metri. Gre za nekdanje bivališče naših prednikov, staro med približno 35.000- in 40.000 let. Resnica pa je tudi ta, da pot ni najlažja – gre za strmo vzpenjajoče se pobočje proti vrhu Olševe.

S pomočjo raznih zastarelih slovarjev lahko pridemo do ugotovitve, da je Potočka zijalka že od nekdaj nosila svoj drugi del imena – zijalka. Zijalka namreč pomeni žensko, ki radovedno in nepremično opazuje, torej gleda oz. “zija”. Avstrijci pa tej isti ženski pravijo kar die Kluft, der Felsenschlund, pa tudi die Grotte, kar pomeni prepad ali jamo v zemlji. Drugi pomen besede “zijalka”, zapisan v SSKJ-ju pa je tudi jama, votlina z daleč vidnim vhodom. Morem priznat, da vhoda zagotovo ni mogoče zgrešiti, dočim notranjost niti ni tako zelo vidna, v kolikor s seboj ne vzamemo svetilk. Škoda bi jo bilo ne videti od znotraj.

Pod Olševo se nahaja vas z imenom – nekoč Sveti Duh – danes Podolševa. Do arheološkega najdišča se tako najlažje dostopa s strani zaselka Podolševa, mimo cerkve Svetega Duha, koder vodi planinska pot. Ta po približno uri (do uri in pol) pripelje vse do Potočke zijalke. Za pohodnike pa je vsekakor primernejša pot s strani vrha – torej, da se najprej povzpnejo na sam vrh Olševe, za tem pa se spustijo so zijalke. Vrh se nahaja enkrat višje od zijalke, zaradi česar ponuja nadvse prekrasen razgled na avstrijsko gorato pokrajino in na lepote naše predrage Slovenije.

Robanov kot, Logarska dolina in Matkov kot so tri doline, ki jih lahko vidimo izpred Potočke zijalke. V Matkovem kotu lahko z daljnogledom in kar s prostim, sokolskim očesom, zagledamo tudi Matkov Škaf. Od daleč zgleda kot snežna pikica na samem koncu doline Matkov kot. V resnici pa gre za kup snega, v katerega je voda iz Mrzle gore izdolbla luknjo. Tako snežna zaplata vsako leto pridobi videz škafa. Te oblike izpred vhoda v Potočko zijalko žal ni mogoče videti, pa vendar iskreno priporočam ogled te naravne lepote. Pa še zelo blizu Potočke zijalke se nahaja!

S Tomažem Gorcem sva se nekega sončnega poletnega dne namreč odpravila na izlet v Logarsko dolino. Izvedla sva kar “skok čez Jezersko” in se čez Pavličevo sedlo, preko sosednje Avstrije, napotila v severni del naše dežele. Logarska dolina je srednja in tudi najbolj opevana sestra izmed treh sosednjih dolin. S Tomažem sva, kot prvo postojanko, najprej zasedla Matkov kot in si navdušeno ogledala tudi Matkov Škaf. Sledil ja kratek počitek in okrepčilo v najbližjem mestu, Solčavi. Po edini cesti, ki vodi tod mimo in povezuje omenjene lepote, sva se kasneje okrepčana vračala nazaj proti Potočki zijalki. In glej ga zlomka, naletela sva tudi na Presihajoči studenec in ogromno velikanovo skalo v obliki polomljene šivanke, imenovano Igla. O velikanu in njegovi ženi Velebabi pripoveduje tudi stara legenda. O legendi pa kdaj drugič. Igla se nahaja blizu kraja Luče, tako da se iz smeri Solčava – Luče – Logarska dolina lahko spotoma napotite tudi do Potočke zijalke, mimo katere vodi cesta čez Pavličevo sedlo in nadalje mimo Zgornjega Jezerskega.

Res je tudi to, da sam “skok čez Jezersko” zavzame več časa, kot bi si lahko mislili. Slovenija namreč skriva nemalo naravnih lepot. Nekje v bližini Logarske doline naj bi se nahajalo tudi prekrasno jezero, a ga zaradi pomanjkanja časa, s Tomažem tistega dne žal nisva uspela videti na lastne oči. Dogodivščina je namreč trajala zgolj en dan, biserov (znanih ali tudi ne) pa je v naši deželi enostavno nešteto.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja