Matkov Škaf je naravni spomenik, nahajajoč se v tesnem objemu Kamniško-Savinjskih Alp, torej na samem koncu Matkovega kota – v Logarski dolini (Občina Solčava). Pogled nanj se razprostira tudi iz Potočne zijalke, znanega jamarskega najdišča na južnem pobočju gore z imenom Olševa.
Matkov kot je majhna in skrbno skrita dolina, ki v sebi razkriva pester nabor lepot Logarske doline. V osrčju te alpske ledeniške doline, Matkov kot, je skrita ena izmed tistih lepot, katerih zagotovo ne želimo zgrešiti – to je Matkov Škaf. Matkov Škaf je, po domače povedano, velika luknja v kupu snega. Gre za naravni spomenik ali tako imenovano snežišče, imenovano Škaf.
Škaf se nahaja tik na vznožju Mrzle gore, katere vrh sega do 2203 metrov in se razkazuje med Kamniško-Savinjskimi Alpami. Gre za najtežje pristopnega dvatisočaka, z vrhom tik na državni meji; med občino Solčava, občino Jezersko in občino Železna Kapla-Bela v Avstriji.
Matkov Škaf je v povprečju 30 metrov globoka kotanja, ki jo v snegu izoblikuje voda. Pozimi, ko se narava začne prebujati in sneg v gorah taliti, se v senci Matkovega kota oblikuje snežna zaplata s kupom snega, tik ob steni Mrzle gore. Voda po stenah pricurlja do senčnega zajetja, in v njem, do kupa snega. Žleb, po katerem pada voda, se začenja v Hudem prasku – to je star prehod z Okrešlja v Matkov kot. Govori se, da naj bi na ta način izoblikovana kotanja, nekoč segala vse tja do 50 metrov. Tako globoko jamo z lastno močjo vsakoletno izkoplje slap iz Hudega praska.
Vsako leto se pod gmotami snežnih plazov, v pomladanskih in prvih poletnih mesecih, samostojno in povsem naravno oblikuje 30 metrov globoka luknja prebitega snega, imenovana Matkov Škaf. Idealni čas za obisk tega naravnega pojava je tako maj ali junij, pa vendar se prvi topli meseci vsako leto nekoliko prerazporejajo. Jeseni Škaf izgubi svojo mogočnost in od njega tako ostane le še snežna lisa v obliki lune.
Kopneči sneg pa prispeva tudi k mogočnosti potoka Jezera. Jezera je torej potok iz doline Matkov kot, ki se v spodnjem delu Loga pridruži potoku Črna. Potok Črna, ki je prav tako eden izmed naravnih spomenikov Logarske doline, je glavna struga in hkrati eden izmed dveh izvirov reke Savinje. Vodo, ki pod slapom Rinka ponikne, na površju ponovno opazimo v obliki izvira in potoka Črna.
Opazimo lahko, da staljeni sneg v obliki vode, ki izoblikuje in sestavlja Matkov Škaf, na samem koncu polni reko Savinjo.
Še preden se od blizu nagledamo Matkovega Škafa, nad njim lahko opazimo Matkovo okno. Gre za odprtino, torej okno ovalne oblike, katerega zagledamo že na sami pohodni poti do vznožja Mrzle gore. Matkovo okno se nahaja na vrhu grebena, med Logarsko dolino in dolino Matkov kot. Visoko je kar 15 metrov, široko 8 metrov in ima debelino oboka ocenjeno s kar 5 metri.
Če vam je bil videoposnetek všeč, predlagam, da kliknete https://www.youtube.com/user/tomazgorec/videos in se naročite na moj Youtube kanal. Tam najdete še veliko zanimivih videoposnetkov z različnih lepih krajev.
Sama hoja po Matkovem kotu, med katero opazujemo prekrasne Kamniško-Savinjske Alpe, traja približno dve uri. V splošnem pot ni zahtevna, pa vendar se proti osojni steni Mrzle gore nabere nemalo snega. Iz tega razloga so priporočljive pohodniške palice in dereze. Matkov Škaf ima obliko manjše snežne vzpetine, kotanja pa se vidi zgolj iz vrha omenjene vzpetine. Vsekakor je pogled nanjo nadvse navdušujoč, zato dereze na koncu poti, tik pred ciljem, pridejo še kako prav.
Ker se Matkov Škaf nahaja v Občini Solčava, tik ob državni meji, lahko do omenjene lepote dostopamo iz dveh smeri. Iz smeri Solčave oziroma Logarske doline ali iz smeri Avstrije oziroma Jezerskega. Z vzhodne strani do Matkovega kota – torej s strani Solčave prek Logarske doline – pripelje gozdna cesta (ta povezuje tudi kmetije). Na samem začetku doline se pot tako odcepi s ceste. Cesta se namreč kasneje vzpenja na Pavličevo sedlo. Nekdanji mejni prehod, imenovan tudi Pavličev vrh, je tako druga možna pot do Matkovega kota, in sicer s strani Zgornjega Jezerskega, preko Avstrije.
Ker iz obeh smeri (po ozki dolini) pripelje zgolj ena glavna cesta, se osredotočamo na iskanje križišča, kjer se odcepi vozna pot proti Matkovem kotu. Med vožnjo po poti lahko opazimo (trenutno) izsušeno rečno strugo, mimo katere se zapeljemo do ovinkov na vzpenjajoči se poti. Na enem izmed ovinkov lahko opazimo zapornico – tam parkiramo avto in svoj izlet nadaljujemo po pešpoti. Po približno dveh urah hoje med gorami, dosežemo zaželeni cilj – Matkov Škaf.
Gre za naravni spomenik, ki je zagotovo vreden ogleda. Ponedeljek v začetku avgusta 2021 je bil tako zagotovo nekaj posebnega. Spoznala sem se z nemalo lepotami, skritimi biseri Slovenije. Z osebnim vodičem Tomažem Gorcem sva se (preko skoka čez Jezersko, Pavličevo sedlo in del Avstrije) podala na ogled Matkovega Škafa v Matkovem kotu. Matkov kot je ena izmed treh dolin, kateri družbo delata tudi sosedi – Logarska dolina in dolina po imenu Robanov kot. Po edinstvenem ogledu Škafa sva se želela povzpeti do Potočke zijalke. Pa vendar nama je pot prekrižal še en izmed biserov Slovenije – Igla. Igla je znamenita skala v obliki šivanke, katere vrh je bil stoletja, morda celo tisočletja nazaj, odkrušen. Pripovedka o Igli pravi, da naj bi s pomočjo te šivanke nekoč šivala Velebaba, velikanova žena. Njen mož, Povodni mož, si je med potikanjem po Savinjski dolini zaželel srajce in Velebaba naj bi (s pomočjo te velikanske igle) možu sešila srajco. Ko je velikan nekega dne zalučal iglo v dolino, se je zapičila točno na tem mestu, kjer jo lahko vidimo še danes. Po ogledu skale Igle sva pot nadaljevala proti znanem arheološkem najdišču, Potočki zijalki. Več o tem, pa kdaj drugič.
Ta dan bom – namesto “skok čez plot” – imenovala kar “skok čez Jezersko”. Prav tega dne sem namreč spoznala svojo zvestobo Sloveniji in njeni vseobsegajoči ter zlahka zapomljivi deželi, v srednjeevropskem prostoru.