Prehodil sem reko Krupo od izvira do izliva

Povejte mi, ali si kdaj tudi vi rečete, da je življenje lepo. Sam si to v zadnjem času rečem pogosto, saj mi je življenje res čudovito. Ne bom trdil, da povsem več čas, še posebej ne, kadar moram delati stvari, ki jih ne maram, in se ukvarjati s kakšnimi težavami. Ampak za temi stvarmi zagotovo vedno pride nekaj lepega. Ena od takšnih dogodivščin se mi je zgodila pred kratkim.

Odpravil sem se v Karin blizu Zadra. Tam so meni res čudoviti kraji: reki Zrmanja in Krupa, Velebit … Tam je res fantastično. Vsako leto se odpravim tja, in to že deset let zapored. Še posebej sem navdušen nad reko Krupo. Saj sem nad Zrmanjo tudi, ampak nad Krupo še bolj – morda zato, ker je to kratka reka s čudovitim kanjonom.

Kako sem odkril reko Krupo?

Pred približno desetimi leti sem malo raziskoval okolico Karina in po hitrem pregledu Googlovega zemljevida, ki vedno razkrije kaj zanimivega, prišel do razgledne točke, od koder se je v dolino videla čudovita reka. Želel sem si jo ogledati pobližje, zato sem se peljal naprej in prvič, ko je bilo mogoče, zavil desno ter naprej po ozki, a asfaltirani cesti. Pripeljal sem se do starejše hiše, kjer je bilo manjše parkirišče. Parkiram avto in grem do reke, ki je res čudovita. Poglejte si fotografije in videoposnetke, videli boste, kako čudovita je reka Krupa.

Spoznal pa sem tudi lastnika hiše, kjer sem parkiral avto. Starejši gospod je po narodnosti Srb. Pred vojno, v 90. letih, je na tem območju živelo veliko Srbov, a so bili leta 1995 pregnani. Nekateri so se vrnili, med njimi tudi ta starejši gospod. Vsakič, ko sem se v zadnjih letih vračal h Krupi, sem ga obiskal in kupil kozji sir, ki ga je izdeloval. Vsakič me je povabil tudi na pijačo, malce sva poklepetala, pokazal mi je koze itd.

Od izvira do izliva Krupe

Krupa je dolga samo sedem kilometrov, zato sem se odločil, da jo bom enkrat prehodil od izvira do izliva. Približno 30 % njene dolžine sem že prehodil in spoznal, ostalo mi je še približno 70 %. Naj še enkrat povem, da so mi kraji v okolici reke Krupe eni lepših na svetu. Se sprašujete, zakaj? Poglejte videoposnetek iz kanjona Krupe in se tudi sami prepričajte, kako čudovita je. Kanjon Krupe sva pred leti obiskala tudi s prijateljem Aleksom, ki me je učil snemanja z dronom. Pokrajina ga je tako navdušila, da je predlagal, da greva enkrat taborit ob reko. In res, naslednje leto sva šla tja taborit, seveda na črno. To je bil zame eden najlepših dopustov. Pred kratkim pa sem se odločil, da prehodim še vso pot ob reki.

Izvir reke Krupe

V Karinu sem se nastanil, potem pa sem se z avtom odpeljal do vasi Krupa, kjer izvira istoimenska reka. Vas je napol zapuščena, saj so v njej pred vojno večinoma živeli Srbi, ki so bili pregnani. Polovica hiš je še danes praznih. V vasi živijo predvsem starejši in vsi imajo ovce ali koze, kar je res lepo videti. Priznam, ta vas mi je kar malo prirasla k srcu.

Pot sem začel pri izviru in nadaljeval ob reki, kjer ni urejene ali markirane poti. Malo sem hodil gor in dol, saj nisem vedel, po kateri strani je bolje, da grem. Med hojo preverim Googlov zemljevid in hitro ugotovim, da sem malo zgrešil pot, saj ima Krupa tudi pritok, in da že nekaj časa hodim ob pritoku navzgor. Nisem vedel, kaj naj naredim: naj grem nazaj, naprej, da pridem do izvira pritoka in okrog, ali naj grem v kanjon in prečkam pritok? Odločim se, da grem v kanjon, prečkam pritok in nadaljujem pot ob Krupi. Ko pridem do pritoka, ugotovim, da ni širok in da bi lahko prišel čez, ne da bi se sezuval in ponovno obuval. Priznam, bil sem tudi malce len. Našel sem kamne, da bi preko njih prišel čez pritok. Razdalja med dvema kamnoma je bila malce prevelika, zato sem nekaj kamnov še nametal v vodo, da bi rečico lažje prečkal. Ko sem stopal po kamnih, pa sem izgubil ravnotežje in padel v vodo. Zmočil sem si pohodne čevlje, potem pa sem naredil še napako – sezul sem nogavice. V mokrih čevljih pa z bosimi nogami prihaja do neprestanega drgnjenja naprej in nazaj. Dobil sem take žulje, da vam le težko povem.

Pot sem nadaljeval do samostana Krupe in še naprej, celotno pot ob Krupi sem posnel in si jo lahko pogledate na https://youtu.be/8nnI0SaX9LE. Hojo sem nadaljeval do Kudingovega mostu, ki sem ga že večkrat obiskal, in še naprej do skoraj ravne stene. Po premisleku sem se odločil, da jo preplezam, saj se mi ni zdela hudo težka in nevarna. Ko sem prišel na drugo stran stene, sem točno vedel, kje sem, ker je malo naprej tudi kraj, kjer sva s prijateljem Aleksom taborila. Pot me je vodila mimo čudovitih slapov na reki Krupi. Vse skupaj jih je, mislim, da 16. In tako sem prišel do izliva reke Krupe v Zrmanjo ter se tam obrnil.

Nazaj k izviru

Ker nisem želel po isti poti nazaj, saj je predolga, sem se odločil, da reko prečkam. Plavanje ni prišlo v poštev, ker sem v nahrbtniku nosil fotografsko opremo, zato sem jo prečkal ob manjšem slapu. Na drugi strani reke sem pot nadaljeval po melišču, malo pa sem moral tudi plezati, da sem prišel iz kanjona. Nadaljeval sem po brezpotju, da sem prišel do makadamske ceste. Po približno petih kilometrih od izliva sem sezul čevlje in preveril žulje – bolečina ni bila tako huda kot so bili grozni mehurji.

Celotno mojo pot do tukaj si lahko v kratkih odsekih pogledate na spodnjem videoposnetku. 

Če vam je bil videoposnetek všeč, predlagam, da kliknete https://www.youtube.com/user/tomazgorec/videos in se naročite na moj Youtube kanal. Tam najdete še veliko zanimivih videoposnetkov z različnih lepih krajev.

Pot sem nadaljeval do glavne ceste, kjer avtomobili ne vozijo prav pogosto, največ pet na uro, do vasi Krupa pa sem imel še od pet do šest kilometrov. Sam pri sebi sem rekel, da bom zaradi ožuljenih stopal kar štopal. Ne boste verjeli, ampak prepričan sem bil, da mi bo ustavil prvi avto, ki se bo peljal mimo, in točno to se je zgodilo. Ob meni se ustavi starejši avto, odprem vrata in voznico, staro približno štirideset let, vprašam, ali gre do vasi Krupa. Odgovori pritrdilno, ampak ne gre do samostana, pač pa do vasi. ‘Super, tudi jaz grem do vasi,’ ji rečem. Vsa čast ženski, ki mi je ustavila, saj je imela na sovoznikovem sedežu gajbice s sadikami in jih je mogla premakniti, da sem lahko prisedel. Mislil sem si, da sam najbrž ne bi ustavil štoparju, če bi imel tako natovorjen avto, misleč, da mu bo ustavil že kdo drug. Iz radia je odzvanjala srbska glasba, zato sem jo vprašal, če je Srbkinja. Vprašanja se je kar malo ustrašila, verjetno se je spraševala, če je naletela na kakšnega ustaša.

Povedal sem ji, da prihajam iz Slovenije in da sem ravnokar prehodil pot ob Krupi, nad čimer je bila navdušena. Med vožnjo sva si izmenjala telefonski številki oziroma sem ji samo jaz povedal svojo, ker ona svoje ni vedela na pamet, poklicati pa me tudi ni mogla, saj v vasi Krupa ni signala.

Najina vožnja se je končala pred njenim domom, do izvira in avtomobila pa sem imel le še 500 metrov hoje. Med hojo sem srečal nekaj starejših gospodov, ki so s paše peljali ovce in koze. Sonce je zahajalo, mrak se je spuščal, mene pa je preveval fantastičen občutek. Prav rekel sem si, kako mi je v življenju lepo. Usedem se v avto in se čisto počasi odpeljem proti hotelu. V vožnji sem res užival in razmišljal, kako čudovit dan je za menoj. Prepričan sem, da tako lepega dne ne doživi noben multimilijonar.

Čudovita izkušnja in prijazna vsakemu žepu

Cena nočitve v hotelu v Karinu je bila 18 evrov ali pa še malo manj. Vstopnin za prehojeno pot ni bilo. Čez dan nisem nič jedel, ker sem želel vzeti s sabo konzerve, pa sem jih pozabil v sobi. Rekel sem si, da grem ob petih popoldne, ko končam s hojo, v kakšno restavracijo, in si privoščim okusno večerjo. V hotel sem prišel šele ob 21.30 in nisem želel jesti, saj potem ne morem spati, imam pa tudi kakšnih sedem do osem, morda celo deset kilogramov preveč. Zato ne bi bilo nič narobe, če en dan ne jem. Odločitev, da pred spanjem ne bom jedel, se je izkazala za zelo dobro, sem si pa naslednji dan privoščil okusno zgodnje kosilo.

Naj za konec še razkrijem, da mi je gospa, ki me je peljala do vasi, poslala SMS-sporočilo, tako da imam zdaj njen kontakt in naslednjič, ko grem do Krupe, jo obiščem. Komaj že čakam.

Ko doživiš nekaj tako čudovitega, res lahko rečeš, da je življenje lepo. Na mojem blogu in Youtube kanalu najdete opis, fotografije, videoposnetke in vse o kanjonu reke Krupe, poglejte si in obiščite Krupo. Verjemite, ne bo vam žal.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja