Tomaž Gorec

Sem punca, ki je v času korone dobila službo, kakršne ni pričakovala.

Dobila sem jo v domu starejših, kjer sem tudi delala kot prostovoljka. Takšno delo mi je bilo super, a se je kmalu spremenilo v nočno moro. Naj pojasnim. Podpis pogodbe in urejanje vseh drugih stvari je potekalo zelo hitro, v roku petih dni sem bila že zaposlena.

Moje delovno mesto je bilo animator, ampak mi je to priljubljeno delovno mesto zaradi sodelavcev kmalu postalo nočna mora. Na začetku je bilo vse super, tudi sodelavci so se zdeli prijazni in res sem z veseljem hodila na delo.

Na oddelkih, kjer sem delo opravljala, sem čim več truda želela vložiti v uspešne animacije. Priznam, uživala sem v tem, imela sem dobre ideje, všeč so mi bili novi izzivi. To je bilo nekaj, kar sem že dolgo iskala. Stanovalci so mi vse to vračali in dobivala sem le dobre odzive. Po treh mesecih pa so se jim zdele moje animacije, tudi moja ‘hiperaktivnost’, čisto preveč. Preprosto niso več želeli sodelovati, niso se več hoteli vključevati. Sploh nisem vedela, zakaj je to tako, ko pa sem iz dneva v dan dobivala nove ideje za ustvarjanje. Res je, nisem bila popolna, saj sem imela manj izkušenj od drugih animatork, ki to delajo tudi več kot osem let, a želela sem si pridobiti nova znanja ter svoja še dodatno nadgrajevati. Vem, da pevsko nisem najbolj sposobna, ampak samo zaradi te službe sem želela igrati klavir ter sem se tudi vpisala v glasbeno šolo. Ni mi žal vsega, kar sem v to vložila, žal mi je le, da sem se zaman tako trudila. Želela sem postati del ekipe, ampak vsakič znova so mi rekli, da mi ni treba biti zraven, češ naj raje na oddelkih opravljam svoje delo. Na prireditvah, ki so jih animatorke organizirale za stanovalce, zame ni bilo prostora. Hudo mi je bilo. Tudi na oddelkih so postajali zelo nesramni in me začeli žaliti in se na hinavski način posmehovati. Večkrat sem šla na stranišče in se tam zjokala, saj nisem mogla več. Vse, kar sem dala stanovalcem, se zanje žrtvovala, jim pomagala celo takrat, ko mi ni bilo treba, vse to je bilo zaman.

Vse je šlo samo še navzdol

Nadrejeni so mislili, da nič ne delam in hodim v službo zgolj zato, da mi čas mine. Ampak to ni držalo. Bila sem zelo ambiciozna, iz dneva v dan sem želela več, a zaradi vseh, ki so me tlačili, sem imela vse manj energije. Postala sem nesamozavestna in le s težkim srcem sem se odpravljala na delo. Tista negativna energija med sodelavci me je strašno motila, govorjenje za hrbtom, kako sem nesposobna … Govorili so, da se me morajo na vsak način znebiti. Priznam, proti koncu izteka pogodbe sem večkrat celo bruhala. Tako zelo slabo mi je bilo zaradi vsega tega, da niti jedla nisem več normalno. Pogosto sem šla v službo z muko in slabostjo v želodcu, ker sem imela občutek, da nisem tega vredna. In ko je končno prišel čas izteka pogodbe, sem želela ostati na enem oddelku ne več kot animator, ampak kot varuh, ampak mi niso dali niti te priložnosti.

Zadnji dan pred iztekom pogodbe so mi dejali, da me ne potrebujejo več. Nobene zahvale nisem dobila, nobene lepe stvari, priznam, bilo mi je zelo hudo. Priznati pa moram, da se mi je v tistem trenutku s srca odvalilo tudi velikansko breme. Za stanovalce mi je bilo hudo, zase pa sem bila na nek način srečna, saj sem vedela, da ne bom več videvala obrazov tistih, ki so me iz dneva v dan uničevali. Srečna sem bila, ko sem izstopila, in srečna sem bila, da ne vidim več sodelavcev, ki so mi pobrali vso energijo.

Naslednji teden sem prišla še po svoje stvari. Stanovalci so me bili zelo veseli, prav tako jaz njih, ampak hudo pa mi je bilo, ko so me spraševali, kdaj se vrnem. Nisem jim mogla reči, da se ne bom vrnila. Prav stanovalci so namreč bili tisti, ki so me iz dneva v dan dvigovali, proti koncu zaposlitve pa sem dobivala občutek, da so bili tudi oni po domače rečeno nahujskani s strani zaposlenih. Ne vem, kaj so jim govorili o meni, ampak vse to me je zelo prizadelo. Še vedno ne boli.

Zato vsakič dobro premislite, ali je vredno hoditi v službo, če te sodelavci ne cenijo, te psihično uničujejo in hodiš v službo samo še zaradi denarja. Je vredno vsega tega?

Kaj o tem menim danes?

Raje sem brez vsega, kot pa da bi se morala vsak dan jokati. Posledice čutim še danes. Odkrili so mi poškodbo na možganih in verjetno bom morala na operacijo. To, kar se mi je dogajalo, je pustilo dolgotrajne posledice, zato vam iz srca svetujem, da delajte z ljudmi, ki vas cenijo. V službo morate hoditi z veseljem. Bodite tisto, kar ste, in ne tisto, kar drugi želijo, da postanete.

Sprašujem se:

Ali je vredno delati v kolektivu, v katerem se ne počutiš sprejeto?

Ali je vredno vse to, če veš, da si sam dober, ampak te imajo drugi za slabiča?

Ali ste tudi vi kdaj doživeli to?

Ali ste doživeli mobing v službi, ga morda še doživljate in vas je strah povedati? 

Za trenutek si zamislite, kakšno življenje želite imeti in kakšni so vaši cilji. Pojdite z dvignjeno glavo naprej, ne sramujte se sebe, ponosni bodite na svoje dosežke. Pomislite nase, kajti če delate s težavo, se bodo slej ko prej pojavile težave z zdravjem. Verjemite, nihče od sodelavcev vam ne bo priskočil na pomoč, ko boste ležali v bolniški sobi.