Pred dobrimi desetimi dnevi sem se odpravil na tritedensko potovanje po Turčiji in Gruziji. Zdaj sem ravno nekje sredi potovanja in sem se že odločil, da ga bom za nekaj dni podaljšal. Na splošno lahko rečem, da je tokratno potovanje en sam užitek. No, razen deseti dan je bil ena sama velika muka. Kaj se je zgodilo, vam razložim v nadaljevanju.
Ko sem prišel v Gruzijo, sem začel raziskovati, kaj točno si bom v tej državi ogledal. Moja velika napaka je, da doma oziroma vnaprej ne raziščem znamenitosti, ker za to enostavno nimam časa. Vedel sem le, da želim v Gruziji obiskati gorsko vasico Ushguli, ki leži na nadmorski višini 2150 metrov, saj je že na fotografijah videti čudovita.
Dolga vožnja do gorske vasi je bila polna dogodivščin
Iz Batumija sem se odpeljal proti vasi Ushguli, po podatkih iz navigacije naj bi vožnja trajala šest ur, na koncu pa sem se tja vozil skoraj devet ur. Se sprašujete, zakaj? Ker navigacija kaže narobe, saj sem se vozil že tri ure, pa se je pot po podatkih navigacije skrajšala samo za dve uri. Nekaj smole pa sem imel tudi z vremenom, saj je deževalo, v vasi pa celo snežilo.
Približno 15 kilometrov pred vasjo mi je na navigaciji pisalo, da imam do vasi še uro in 20 minut vožnje. Vse skupaj mi je bilo malce sumljivo, spraševal sem se, ali je morda cesta res tako slaba, da se 15 kilometrov voziš uro in 20 minut. Skrbelo me je, kako bom s svojim avtom prišel do vasi, saj večina ljudi tu uporablja terenska vozila. In res, zadnjih 15 kilometrov je bilo prava dogodivščina. Najprej je bila cesta blatna, potem pa so bili na vozišču še veliki kamni, ki sem jih trikrat odmetaval, da sem sploh lahko nadaljeval vožnjo. Na več delih je čez cesto tekla voda in za temi ‘slapovi’ je bila običajno še večja luža, no, skoraj že bazen. Nisem vedel, ali bom z avtom sploh prišel čez ali pa se mi bo potopil. Kot da vse to ni bilo dovolj, je začel padati še sneg. Čeprav je konec septembra in je bilo v dolini še zelo toplo, tukaj, na približno 2000 metrih nadmorske višine, pada sneg. Na nekaterih delih se je sneg že oprijemal strme ceste in avto je začel podrsavati. Vsakič znova sem upal, da uspešno pridem čez poledeneli del ceste.
Vse moje dogodivščine na poti do vasi Ushguli sem tudi posnel in si jih lahko ogledate na YouTube kanalu Tomaž Gorec.
S prihodom v vas se težave še niso končale
Nekako se mi je uspelo pripeljati do začetka te zelo dolge vasi. Po podatkih navigacije približno 500 metrov pred rezervirano nastanitvijo se pred mano pojavi globoka jama, dobesedno zalita z vodo in z globokimi kolesnicami. Takoj sem si rekel: ‘Čez tole pa z mojim avtom ne bo šlo’. Kar zjokal bi se, saj sem bil le 500 metrov pred ciljem. Zunaj sneži, stopim iz avta, iščem rešitev, kako čez to jamo. Ugotovim, da bi mogoče šlo, če avto zapeljem tako ob strani jame, da grem z enim kolesom po dvignjeni kolesnici, na drugi strani pa po robu jame. In res mi uspe zapeljati čez prepreko. Oddahnem si. Vse skupaj bi se lahko končalo zelo slabo. Ne vem, kdo bi me namreč spravil iz jame, če bi v njej obtičal, saj v vasi nisem videl niti enega traktorja. Nadaljujem vožnjo po cesti, kot me vodi navigacija, in nekje 100 metrov pred ciljem se spet pojavi globoka jama, napolnjena z vodo. Ker nisem vedel, ali je tam naprej res moja nastanitev, ali pa bom moral čez jamo voziti vzvratno, kar bi bilo popolnoma nemogoče, se odločim in avto parkiram. Čeprav sem bil v poletnih oblačilih in obutvi, zunaj pa je snežilo, se odločim, da grem nastanitev iskat peš.
Iščem namestitev in je ne najdem. Potem pa le vidim v eni od hiš luč. Potrkam in odpre mi mlado dekle. Vprašam jo, ali ve, kje je moja rezervirana namestitev, pozabil sem točno ime, a ona je vedela, kje je, in mi pokaže smer. Kljub temu nisem tako enostavno našel hiše, kjer sem imel rezervacijo. Ime nastanitve je bilo napisano na neki leseni tabli, ki je bila vsa obledela in zasnežena, zato je bilo ime res nemogoče prebrati.
Kdor išče, ta najde
Končno najdem nastanitev, vrata mi odpre prijazno dekle, ki potrdi, da sem končno na cilju. Povem ji, kje imam avto in da ne vem, ali bom lahko peljal čez jamo. Vpraša me, ali znam rusko, pa sem rekel, da ne, ampak razumem pa kakšno besedo, saj gre vendarle za slovanski jezik. Pokliče nekega gospoda, s katerim greva po avto. Pokazal mi je, kako naj zapeljem čez jamo, in priznam, da je bilo lažje, kot sem sprva mislil. Avto parkiram na parkirišču pred hišo. Nastanjen sem bil v stanovanju, ki je bilo zelo lepo opremljeno, ampak tudi zelo mrzlo, saj ga niso ogrevali. Imel sem srečo, da je bila v stanovanju savna, da sem se lahko vsaj malo ogrel.
Naslednji dan, ko sem šel malo naokoli, sem šele videl, kako lepa vas je to. No, pot do nje pa je bila cela pustolovščina, ki je še enkrat potrdila, da se je treba v življenju za najlepše stvari najbolj potruditi.
Potovanje po Gruziji lahko še naprej spremljate na mojem YouTube kanalu Tomaž Gorec. Vsak dan objavim nov videoposnetek, kako je moj dan potekal. Tisti, ki so si obstoječe posnetke že ogledali, jih zelo pohvalijo, zato preverite in se o tem prepričajte tudi sami.
Videoposnetek moje poti si poglejte v spodnjem videu.
Če vam je bil videoposnetek všeč, predlagam, da kliknete https://www.youtube.com/user/tomazgorec/videos in se naročite na moj Youtube kanal. Tam najdete še veliko zanimivih videoposnetkov z različnih lepih krajev.
Pa lep pozdrav iz Gruzije.