Včeraj je umrla moja psička Sara. Skoraj 14 let nam je bila v veselje. To je bil tako prijazen, zvest in priden pes.
Velikokrat, ko sem bil slabe volje me je spravila v dobro voljo. Mi delala družbo, ko sem šel tečt ali na sprehod,…
Sara res si bila super pes! Hvala ti!
Mogoče se vam bo zdelo, da bom zdajle malo pretiraval. Ali pa da nisem čist sto procenten.
Zgoraj na slik vidite mojo (v bistvu je od tamlade) Lučko. Ne veste, kao imam jaz rad tega psa. Ni ravno lepotica, kot Sara, samo je to tako prijazen pes, da se ne da povedati.
Če je spuščena, me vedno začuti ko pridem domov. Še predno iztopim iz avta, se postavi na zadnje dve tačke, z prednjimi pa se nasloni na vrata avtomobila in me prijazno gleda. Človek bi bil lahko jezen na njo, da mi bo opraskala barvo na avtomobilu. Samo, ko te tako milo gleda, ne moreš biti jezen na njo. Tudi, če pridem domov slabe volje, me Lučka spravi v dobro.
Je pa zanimiva zgodba, kako smo prišli do Lučke. Eno jesensko nedeljo leta 2006 smo imeli na vikendu (Krvica pri Čatežu) piknik. Oče in mama sta šla na vikend peš. Ko sta prišla je mama v naročju prinesla prestrašenega, sestradanega, par tednov starega pasjega mladička. Povedala je, do so jo srečali v gozdu in da je bila čisto prestrašena in jim je na varni razdalji sledila do prve vasi. Tam je mama naročila enemu fantu naj jo ujame, ker mama jo ni mogla. Psičko smo vzeli domov. Maja (tamlada) jo je okopala in skrbela za njo. Ni bilo treba veliko časa, da smo jo vsi pri hiši vzljubili. Že kot majhna je bila izredno prijazen pes.
Kasneje smo izvedeli, da je ena baraba (drugače ne moreš rečt) zavrgel mamo in šest mladičkov. Potem so lovci (tudi golazen prvoklasna) ubili mamo in pet mladičkov. Čudežno se je rešila le Lučka.
Malo ljudi je na tem svetu, ki bi jim jaz privoščil kaj slabega. Tem barabam lovcem, ki so ubili od Lučke mamo in pet njenih bratov in sester pa privoščim vse najslabše. Če bi pa izvedel, kateri so bili, bi pa tudi jaz pripomogel k temu, da bi se jim zgodilo kaj zelo slabega!
Tole je naš Pob, ko je bil še čisto majhen.
To je moja lepotica, ki zi zasluži vsaj en prispevek na mojem blogu.
Kako sem prišel do nje? šli smo na Celjski sejem in kot se za moško družbo spodobi smo se ga kvalitetno napili. Takrat sem imel motor (Honda CBR – 1100 XX) in ker se meni ni dalo voziti z njim sem ga dal na uporabo mojem prijatelju Boštjanu. Ko smo bili pijani se je odločil, da mi vrne uslugo. Za šankom mi je rekel, da mi bo kupil opico. Namreč eno leto prej so jo prodajali na Celjskem sejmu. Meni pa so opice všeč (mogoče zaradi kakšne podobnosti) in sem bil takoj za. Opice sicer niso imeli, sem se pa zagledal v majhnega bernardinčka v kletki. Po minuti, dveh pride Boštjan z enim papirjem in pravi, da mi je kupil psa in da ga bodo naslednji dan dostavili meni domov. Psa sem bil seveda vesel, vendar se nisem strinjal, da mi ga oni dostavijo, ker bi ga lahko zamenjali z drugim, jaz pa sem hotel ravno tega, ki sem ga božal. Dati ga nam niso hoteli, ker smo bili pijani in so se bali, da bi psa mučili ali se kako drugače delali norca iz njega.
Pa smo jih le prepričali in so nam dali psa. Dali so ga v eno popolnoma zaprto škatlo, kar nam ni bilo všeč in smo škatlo raztrgali, tako da je pes lahko gledal ven. Kaj je bil luškan. Vse skozi me je lizal, ljudje pa so se ustavljali in ga božali in govorili kako lep pes je.
Med vožnjo domov je še pobruhala Alešov avto.
Ko smo prišli domov je bila mama in stara mamaĂ? – MamcaĂ? navdušena nad njim. Oče pa ne, ker je on hotel lovskega psa. Pa se je tudi to uredilo.
Mojo Saro imam zelo rad. Ne boste verjeli, ampak tudi pogovarjam se z njo in vse me razume. Ni nič dresirana in drugega kakor ‘sedi’ ne razume. Je pa zelo prijazen pes, ki nebi nobenemu nič naredil in jaz ga nebi zamenjal za nobenega drugega psa.
Drugače pa ni sama. Družbo ji delata Lučka in Pob. Tudi krasna psa, ampak o njih kdaj drugič.