
Mogoče se vam bo zdelo, da bom zdajle malo pretiraval. Ali pa da nisem čist sto procenten.
Zgoraj na slik vidite mojo (v bistvu je od tamlade) Lučko. Ne veste, kao imam jaz rad tega psa. Ni ravno lepotica, kot Sara, samo je to tako prijazen pes, da se ne da povedati.
Če je spuščena, me vedno začuti ko pridem domov. Še predno iztopim iz avta, se postavi na zadnje dve tačke, z prednjimi pa se nasloni na vrata avtomobila in me prijazno gleda. Človek bi bil lahko jezen na njo, da mi bo opraskala barvo na avtomobilu. Samo, ko te tako milo gleda, ne moreš biti jezen na njo. Tudi, če pridem domov slabe volje, me Lučka spravi v dobro.
Je pa zanimiva zgodba, kako smo prišli do Lučke. Eno jesensko nedeljo leta 2006 smo imeli na vikendu (Krvica pri Čatežu) piknik. Oče in mama sta šla na vikend peš. Ko sta prišla je mama v naročju prinesla prestrašenega, sestradanega, par tednov starega pasjega mladička. Povedala je, do so jo srečali v gozdu in da je bila čisto prestrašena in jim je na varni razdalji sledila do prve vasi. Tam je mama naročila enemu fantu naj jo ujame, ker mama jo ni mogla. Psičko smo vzeli domov. Maja (tamlada) jo je okopala in skrbela za njo. Ni bilo treba veliko časa, da smo jo vsi pri hiši vzljubili. Že kot majhna je bila izredno prijazen pes.
Kasneje smo izvedeli, da je ena baraba (drugače ne moreš rečt) zavrgel mamo in šest mladičkov. Potem so lovci (tudi golazen prvoklasna) ubili mamo in pet mladičkov. Čudežno se je rešila le Lučka.
Malo ljudi je na tem svetu, ki bi jim jaz privoščil kaj slabega. Tem barabam lovcem, ki so ubili od Lučke mamo in pet njenih bratov in sester pa privoščim vse najslabše. Če bi pa izvedel, kateri so bili, bi pa tudi jaz pripomogel k temu, da bi se jim zgodilo kaj zelo slabega!