Zgoraj na slik vidite mojo psičko Lučko. Ne veste, kao imam jaz rad tega psa. Ni ravno lepotica, kot Sara, vendar je to najbolj prijazen in najbolj hvaležen pes na tem svetu.
Če je spuščena, me vedno začuti ko pridem domov. Še predno iztopim iz avta, priteče do avta, se postavi na zadnje dve tačke, z prednjimi pa se nasloni na vrata avtomobila in me prijazno gleda. Človek bi lahko bil jezen na njo, da mi bo opraskala barvo na avtomobilu. Samo, ko te tako milo gleda, ne moreš biti jezen na njo. Tudi, če pridem domov slabe volje, me Lučka s svojim pogledom in navdušenostjo spravi v dobro voljo.
Zanimiva je zgodba, kako smo prišli do Lučke. Eno jesensko nedeljo leta 2006 smo imeli na vikendu (Krvica pri Čatežu) piknik. Oče in mama sta šla do vikenda peš. Ko sta prišla je mama v naročju prinesla prestrašenega, sestradanega, par tednov starega pasjega mladička. Povedala je, do so jo srečali v gozdu in da je bila čisto prestrašena in jim je na varni razdalji sledila do prve vasi. Tam je mama naročila enemu fantu naj jo ujame, ker jo mama ni mogla. Psičko smo vzeli domov. Maja (tamlada) jo je okopala in skrbela za njo. Ni bilo treba veliko časa, da smo jo vsi pri hiši vzljubili. Že kot majhna je bila izredno prijazen pes.
Kasneje smo izvedeli, da je ena baraba (drugače ne moreš rečt) zavrgel mamo in šest mladičkov. Potem so lovci (tudi golazen prvoklasna) ubili mamo in pet mladičkov. Čudežno se je rešila le naša Lučka.
Malo ljudi je na tem svetu, ki bi jim jaz privoščil kaj slabega. Tem barabam lovcem, ki so ubili od Lučke mamo in pet njenih bratov in sester pa privoščim vse najslabše. Če bi izvedel, kateri so bili, bi pripomogel k temu, da bi se jim zgodilo kaj zelo slabega!
Mater kak milo gleda!
Jooj mi pasjeljubci ga najebemo, ker nam grejo ob vsaki taki dogodivščini dlake pokonci. Lepo, da ste poskrbeli za kužiko, mislim, da vam vrača z vso ljubeznijo, ki jo premore.
In prosim – povej mi, kako boš jezen na psa. Moj včasih kakšno takšno ušpila, da bi si zaslužil kazen, potem pa takoooo milo pogleda da…. 😀
Res je prijazna, kot da bi vedela, da smo ji rešili življenje.
Zelo lepa psička z malo otožnim pogledom 🙂 Verjamem da čuti, da ste ji pomagali in je zato še toliko bolj prijazna do vseh. Takoj bi tudi sam imel doma enga malega kužka…ampak ko živiš v bloku, je to skoraj nemogoče.. 🙂 Zato imam pa pujsa 😀 morskega, pa vseeno… 😆
Tomaž, ganljiv zapis, vidim, da ste dober in čuteč človek. Takih manjka v tej naši domovini in seveda tudi širše. Hvala ker ste.
lepa pšička. bog jo blagoslovi kjer koli bo. lep dan vam želim.