Triglavska sedmera jezera so srce narodnega parka

Triglavska sedmera jezera so bila že kar lep čas na mojem seznamu želja. Prav tako sva s Tomažem že nekaj časa načrtovala dvodneven izlet v hribe, katerega smo končno uresničili. Ker ne jaz, ne Tomaž, nisva največja poznavalca hribov, sva za pomoč in vodenje prosila mojega očeta, ki dobro pozna veliko poti v naših Julijcih. Prav tako je že večkrat obiskal Triglavska jezera, zato je vedel, katera pot bo za naju najbolj primerna. 

Triglavska jezera so dosegljiva že v enodnevni turi, a če si želiš v miru ogledati vseh sedem jezer, potem je zagotovo boljša izbira dvodnevni pohod s spanjem v eni izmed gorskih koč. Za takšen pohod je seveda nujno treba spremljati vremensko napoved, in ker je bilo tisti teden napovedano dokaj sončno in stabilno vreme, smo se hitro organizirali in določili datum odhoda.

Na sončno septembrsko sredo smo se z avtom odpravili proti dolini Vrat. Ker je bila naša tura načrtovana tako, da se ne vrnemo na isto točko, kot je bilo izhodišče, nas je do Aljaževega doma v Vratih peljal moj brat, Tomažev avto pa smo pustili v Lescah, kamor smo se naslednji dan vrnili.

Vsi ljubitelji pohodništva in lepe narave obvezno nadaljujte z branjem, saj so Triglavska jezera res odlična ideja za izlet. 

Aljažev dom v Vratih

Aljažev dom v Vratih (1015 m)

Zakorakali smo v precej mrzlo jutro, saj so se na žalost ravno tisti teden temperature precej spustile. A to nam ni pokvarilo razpoloženja, saj nas je gnala velika želja videti Triglavska sedmera jezera. No, vsaj naju s Tomažem, moj oče jih je tako videl že kar nekajkrat. Po nekaj minutah hoje se na levi strani ponosno prikaže mogočna severna Triglavska stena. Pogled na njo me je res očaral, posebno ker vem, s kakšnim spoštovanjem na njo gledajo tisti, ki so jo že preplezali.

Dvodnevni pohod do Triglavskih jezer si lahko pogledate v zanimivem videoposnetku spodaj:

Če vam je bil videoposnetek všeč, predlagam, da kliknete https://www.youtube.com/user/tomazgorec/videos in se naročite na Tomažev Youtube kanal. Tam najdete veliko zanimivih videoposnetkov z različnih lepih krajev.

Luknja (1758 m)

Pot se je začela vzpenjati, in naša prva vmesna točka je bila Luknja. Od Aljaževega doma do Luknje smo potrebovali približno dve uri hoje. Po prvih kilometrih se je počasi že začela čutiti teža nahrbtnika, zaradi katerega so nas čedalje bolj bolela ramena. Predvsem midva s Tomažem do sedaj nisva imela izkušenj kaj vzeti na dvodnevni pohod v hribe, in ker naju je bilo strah, da naju bo zeblo, se je v nahrbtniku hitro nabrala odvečna teža. Za dva dni potrebuješ tudi kar nekaj vode in hrane, ter seveda spalno vrečo, ki zavzame dosti prostora. Za tekočino se sicer ni treba bati, saj v najslabšem primeru Triglavska jezera poskrbijo za to, da se človek odžeja. 

Pri Luknji smo si vzeli prvi krajši postanek, kjer smo se spočili in nekaj malega pojedli. Od tukaj se je lepo videl naš cilj za tisti dan: Zasavska koča na Prehodavcih.

Zanimiva pot proti Doliču

Do koče na Doliču (2151 m)

Od Luknje je sledil kratek spust proti dolini Zadnjica, nato pa smo zavili levo proti Koči na Doliču. Pot tukaj postane res zanimiva, saj se ves čas cikcak vije v hrib, in ko že pred seboj ne vidiš več poti, se v naslednji korakih zopet odpre. Na tej poti sem neizmerno uživala, ves čas pa je tudi lep razgled na dolino Zadnjica in Trento. Bolj kot smo se vzpenjali, bolj zimske so postajale razmere. Na poti smo srečali dve planinki, ki sta se vračali v dolino. Vprašala sem ju, če sta bili pri Triglavskih jezerih, pa sta rekli, da sta šli le do Koče na Doliču. Imeli sta namreč manjšega kužka, s katerim pa ni dovoljeno spanje v planinskih kočah, zato sta si izbrali enodnevno turo.

Koča na Doliču

Po dobrih treh urah hoje, smo prišli do Koče na Doliču, kjer vremenske razmer niso bile nič kaj prijetne. Koča se nahaja na 2151 metrih nadmorske višine. Bilo je oblačno, pihal je močan veter. Na hitro smo se malo okrepčali in spočili ramena ter noge, nato pa nadaljevali pot proti Zasavski koči. Od Doliča naprej so bile razmere precej zimske, z nekaj snega po poti. To je bil zame najtežji del poti, saj je bila utrujenost že kar velika, Triglavska jezera pa še kar precej daleč.

Čez Hribarice (2388 m)

Oba s Tomažem sva bila že na koncu z močmi, a k sreči je bil moj oče poleg vodiča tudi odličen motivator, ki nama je s svojimi obljubami: “Sedaj je pa res samo še malo,” ves čas dajal voljo, da ne odnehava. Seveda pa je bila največja motivacija tudi ta, da bomo naslednji dan videli težko pričakovana Triglavska sedmera jezera.

Po dobri uri hoje od Doliča smo dosegli najvišjo točko na našem pohodu. Na poti čez Hribarice je to na 2388 metrih nadmorske višine. Občutek je bil takoj boljši, saj sem vedela, da večjih vzponov od tu naprej ne bo več.

Pogled od Zasavske koče na Prehodavcih

Zasavska koča na Prehodavcih (2071 m)

Na razpotju, kjer se levo zavije proti Triglavskim jezerom, se je na desni strani že videla Zasavska koča na Prehodavcih. Ko pred seboj zagledaš svoj cilj, dobiš neko dodatno energijo, ki te žene, da ga čim prej dosežeš. Na tem zadnjem delu, se nam je pokazalo tudi sonce, ki je še polepšalo čudovite razglede vse naokoli. Tik pod kočo smo lahko videli eno od jezer, kjer si je Tomaž natočil vodo. Od Doliča smo do Zasavske koče hodili približno 2 uri in pol.

Pred kočo je bilo že kar nekaj ljudi, ki so uživali v poznopopoldanskem soncu. Hitro smo šli notri rezervirati posteljo, da ne bi slučajno ostali brez. Prenočišče stane 26 eurov, če si član planinske zveze pa 13 eurov. V koči ni tekoče vode, stranišče je nekaj metrov nižje od koče. Ponoči je od desete ure zvečer, do šeste ure zjutraj odprto nočno stranišče v koči. Pitna voda pa je deset minut od koče, kamor so se ljudje hodili umivati in si točiti vodo v plastenke. 

Ko je sonce zašlo, je zunaj postalo zelo mrzlo. Za tisto noč je bila napoved, da bo to najbolj hladna noč do sedaj. V koči smo si privoščili topel obrok, nato pa smo se počasi odpravili spat. Sicer sva imela s Tomažem kar nekaj dela, saj cel dan nisva nič objavljala na družbenih omrežjih, a ker tudi v koči ni bilo signala, ni bilo druge kot da gremo počivat. Če sem iskrena, sem bila res zelo, zelo utrujena.

Drugo Triglavsko jezero, v ozadju Zasavska koča

Po dolini Triglavskih jezer

Zbuditi se na 2071 metrih nad morjem, v jasno jutro z razgledi na mogočne gore, je res nekaj posebnega. V koči smo pojedli zajtrk, nato pa smo se odpravili na najlepši del poti, po dolini Triglavskih sedmerih jezer.

Prvega jezera, ki se imenuje Jezero pod Vršacem, nismo šli pogledati. Začeli smo pri drugem jezeru, ki leži južno od Zasavske koče, Rjavo jezero. Rjavo jezero je bila na enem delu povsem zaledenelo. Nedaleč stran je Zeleno jezero, pri katerem se nismo posebej ustavljali.

Zeleno jezero

Pot smo nadaljevali navzdol po dolini, in kljub utrujenosti od prejšnjega dne, smo bili polni zagona, saj smo vedeli, da pred nami ni nobenih vzponov več. Imeli smo tudi srečo z vremenom, saj je bilo čudovito sončno vreme, brez vetra. V dolini Triglavskih jezer je bilo kar precej pohodnikov, presenetilo me ja pa to, da so bili večinoma tujci.

Četrto jezero je meni najlepše od vseh. Zaradi svoje oblike se imenuje Jezero v Ledvicah. To jezero je tudi največje in najglobje, nahaja se na nadmorski višini 1830 metrov. Tukaj smo si vzeli krajši postanek za nekaj fotografij in posnetkov, nato pa nadaljevali pot.

Jezero v Ledvicah

Hoja po tej dolini je čisti užitek, saj te ves čas spremljajo čudoviti pogledi na mogočne gore. Hribi, skale, rastline, živali (na poti smo srečali tri svizce), to je res pravi odklop za možgane. Človek tukaj pozabi na vse skrbi, saj dobiš občutek, da si nekje daleč stran od vseh problemov.

Za vse, ki še niste videli Triglavska jezera v živo, smo se potrudili posneti čim lepše fotografije, prav tako pa lahko v zgornjem videoposnetku vidite kako čudovita so.

Koča pri Triglavskih jezerih (1685 m)

Naša naslednja postojanka je bila Koča pri Triglavskih jezerih, ki se nahaja tik ob Dvojnem jezeru, oziroma petem in šestem Triglavskem jezeru. Stoji na nadmorski višini 1685 metrov, in je zelo obiskana koča. Od Zasavske koče smo do sem potrebovali dobre tri ure.

Dvojno jezero in Koča pri Triglavskih jezerih

Po malici in krajšem predahu smo nadaljevali pot. Pri Dvojnem jezeru je obvezen postanek za fotografiranje, saj je skoraj nemogoče, da tukaj ne posnameš lepih fotografij.
Že precej utrujeni smo prišli še do zadnjega, sedmega Triglavskega jezera, to je Črno jezero, ki leži v kotanji, obdan z gozdom. S poti je lep razgled nanj od zgoraj. To je najnižje ležeče jezero, na nadmorski višini 1319 metrov.

Črno jezero

Čez Komarčo do Ukanca (540 m)

Naš cilj je bil Ukanc oziroma Koča pri Savici, zato smo izbrali smer čez Komarčo. Ta pot je kar precej zahtevna, saj se izredno strmo spušča, zato jo tudi bolj priporočajo za vzpon, kot za sestop. Ker smo bili res že precej utrujeni, za nami je prišla tudi utrujenost in boleče noge prvega dne, smo morali biti pri sestopu še toliko bolj pazljivi. Pot je sicer dobro zavarovana, s klini in jeklenicami na nekaterih delih. Pot čez Komarčo je sicer precej priljubljena med pohodniki, ki grejo na Triglavska jezera. Ob našem sestopu smo v popoldanskih urah srečali kar nekaj pohodnikov, ki so se vzpenjali.
Na eni točki se je odprl pogled na del Bohinjskega jezera, tik pod nami pa se je videlo parkirišče za slap Savica. Od Koče pri Triglavskih jezerih smo do Koče pri Savici potrebovali 4 ure. Tukaj moram omeniti, da je bilo vmes kar precej ustavljanja, saj sva s Tomažem snemala in se javljala v živo na družbenih omrežjih, saj sva v spodnjem delu doline končno imela signal.
Močno utrujeni a hkrati zelo zadovoljni, da nam je uspelo, in da smo srečno prestali dvodnevno hribovsko turo, smo v Ukancu počakali na avtobus, ki nas je odpeljal do Lesc, kjer smo prejšnji dan pustili avto.

Pohodniška ekipa: Tjaša, Tomaž, Toni

Med čakanjem je bil čas za analizo ture: prvi dan smo prehodili 13 kilometrov, čas hoje pa je bil 7 ur in 55 minut. Naredili smo 1928 metrov vzpona, in se spustili za 850 metrov. Drugi dan smo prehodili dobrih 14 kilometrov, za kar smo potrebovali 7 ur in 40 minut skupaj s postanki. Vzpeli smo se za 203 metra, spustili pa 1729 metrov. Celotna višinska razlika po poti je bila tako 2131 metrov. Največ vzpona je bilo prvi dan, ko smo prišli do Zasavske koče na Prehodavcih, drugi dan pa je sledil večinoma le spust, kjer so nam ves čas družbo delala Triglavska jezera.
Navdušena nad dolino Triglavskih sedmerih jezer vem, da se bom še vrnila. Ker do njih vodi toliko različnih poti, in je možnosti da turo prilagodite svojim zmožnostim veliko, priporočam, da jih tudi vi obiščete.

Koliko časa se hodi do Triglavskih jezer?

Na Triglavska jezera vodi veliko poti. Najhitrejša pot do Koče pri Triglavskih jezerih je od Koče pri Savici, za katero boste potrebovali 3 ure hoje.

Kdaj je najbolj primeren čas za obisk Triglavskih sedmerih jezer?

Za navadne in ne tako izkušene pohodnike je najbolj primeren čas poletje in jesen, dokler ne zapade prvi sneg.

Ali je pot zahtevna?

Poti je več, od lahkih, kot je na primer iz Planine Blato, do bolj zahtevnih.

Katero Triglavsko jezero je najlepše?

Vsako jezero je po svoje lepo in posebno, najbolj za izstopajo Jezero v Ledvicah, Dvojno jezero in Črno jezero.

5/5 - (2 votes)

1 komentar

  1. Tjaša , čudovito si opisala to pot in vem, da kdor bo prebral tvoj opis, si bo želel tudi sam prehoditi to pot.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.