Živeti v hotelu mama: da ali ne?

V teh časih nimamo veliko izbire, ali bi živeli doma ali se odselili.

Pri meni je tako, da sem vedno delala v tujini in moram priznati, da mi je bilo super, da živim samostojno življenje in mi nihče ne ukazuje. Vse načrte pa mi je na glavo obrnil koronavirus, ko sem enostavno na hitro mogla spakirati in oditi domov, da sem ujela zadnji vlak. Takrat sem vedela, da to ni šala, bala sem se korone. Ali sem jo celo prebolela ali ne – tega niti sama ne vem, ker sem bila zelo bolna v Avstriji in tudi drugi zaposleni so bili bolni, ampak takrat ni bilo niti sluha o koroni.

Ko smo vsi bežali domov, pa se mi je podrl svet. Imela sem namreč že pogodbo za delo na ladji v Franciji in tega dela sem se res veselila, saj je šlo za turizem na spa področju, s katerim imam že kar nekaj izkušenj. Korona pa je vse pokvarila in tako sem spet doma. Težko mi je bilo živeti pri mami, od vsega začetka sem želela delati v tujini in vsakič se je zgodilo nekaj, kar mi je pokvarilo načrte. Sama temu pravim, da se z mano poigrava usoda. Je že moralo biti tako. V Sloveniji sem dlje časa iskala službo, ampak pri nas nikamor ne prideš, če nobenega ne poznaš. Ali pa pač vzameš tisto, kar se ti nudi. 

Moja želja je bila vedno (še vedno je), da bi živela nekje v tujini, daleč od doma. V hotelu mami se počutim prav bedno, pa ne zato, ker ona želi vse narediti, ampak zato, ker imam rada samostojno življenje. Nihče mi ne ukazuje in mi ne gnjavi. Vedno sem rada živela samostojno in poskrbela zase, zato mi je vedno bila všeč tujina.

Ko nimaš službe, se vse podre ali pa delaš za minimalno plačo. Enostavno si ne moreš privoščiti stanovanja za 500 evrov s plačo 800 evrov. Žalostno pri nas je, da veliko podjetij ne da priložnosti mladim z manj izkušnjami, temveč službe pogosto dobijo tisti, ki niso dobri delavci ali pa v podjetje pridejo po kakšnih zvezah. Mislim, da je to v Sloveniji res velik problem. Če živiš skromno življenje, imaš staro hišo in nimaš bogatih staršev, te čaka samo delo za trakom. Ne glede na to, kaj imaš v glavi. Niti ni več pomembno, kako si izobražen, v tujini pa je vse drugače. Tisti, ki so bolj izobraženi, imajo več možnosti napredovanja in se lahko tudi več naučijo.

Kako potem iti na svoje, če nimaš službe, živiš v hotelu mami, nihče pa ne da možnosti za boljše življenje, ali pa delaš za minimalca in vsi nadrejeni pometajo s tabo?

Kje je pravica?

Kje so neprofitna stanovanja za mlade družine (čakalna doba po dve leti ali več)?

Kje je podpora mladim družinam brez strehe nad glavo?

Je ni, ker vsi gledajo samo na svojo korist, zato vedno dajo podporo takšnim, ki je ne rabijo. Tiste, ki jo rabijo, pa pozabijo ali najdejo nekaj, da jim še tisto malo, kar imajo, vzamejo. To je pač Slovenija – zelo diskriminatorna država .

Zase lahko rečem, da sem srečna, ker sem dobila delo. Ni neko bajno sanjsko delo, ampak želim si le eno stvar – da bi šla na svoje. Pa čeprav bo težko.

Ocenite to stran

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.