Moje prvo solo potovanje je bilo katastrofa

Trenutno sem na tritedenskem potovanju po Turčiji, Gruziji in Bolgariji. Odločil sem se, da z vami delim zelo zanimivo zgodbo mojega prvega solo potovanja, ki se žal ne konča najbolje.

Moje navdušenje nad potovanji se je začelo, ko sem bil star približno 16 let. Na Televiziji Ljubljana (danes RTV Slovenija) sem gledal oddajo Poletna noč, v kateri so gostili popotnika, ki je z gledalci delil popotniške dogodivščine s Kitajske. Njegovo pripovedovanje mi je bilo zelo všeč, zato sem se odločil, da bom tudi sam potoval. Že kot osnovnošolec sem bral knjige Jamesa Cooka, ki je odkril Avstralijo. Spomnim se, kako sem bil razočaran, ker sem si tudi sam želel postati raziskovalec, pa sem si mislil, da je zdaj že vse odkrito in nimam več kaj raziskovati. Po drugi strani pa sem v puberteti želel biti drugačen od vrstnikov. Če bi potoval v neke oddaljene dežele, za katere nekateri še slišali niso, bi zagotovo izpadel frajer. Moram pa povedati, da so bili takrat povsem drugačni časi. Že, če si šel na morje, si bil frajer, saj 60 odstotkov družin na morje nikoli ni hodilo.

Popoln načrt: Turčija in Irak

Na svoje prvo potovanje sem šel s klubom Popotnik za 1. maj 1989, in sicer za 9 dni na Sicilijo in Malto. Na potovanju smo se imeli res dobro. Po tistem sem začel razmišljati, da bi šel na solo potovanje. Nad tem sem navdušil še brata, ki je bil takrat star 16 let, jaz pa 19. Odločila sva se, da greva v Turčijo in Irak. Naj povem, da takrat razen Zvoneta Šeruge in Toma Križnarja nihče ni hodil v Turčijo. Verjetno niti agencije niso organizirale potovanja tja, mogoče zgolj v Istanbul. Če bi takrat komu povedal, da greš v Turčijo, bi ti zagotovo odvrnil, da te bodo ubili in da se nikoli več ne boš vrnil domov. No, jaz pa sem se odločil, da greva z bratom še v Irak – to je bilo še pred zalivsko vojno. V Irak sem želel zlasti zaradi Babilona, no, pa tudi nekaj prav posebnega je bilo, če si rekel, da greš v Turčijo. Kaj šele v Irak! Seveda nama niti na misel ni prišlo, da bi doma povedala, kam greva, saj nama starši tega zagotovo ne bi dovolili. Zato sva se zlagala, da greva v Grčijo. Kupila sva vozovnici za avtobus do Skopja, od tam pa da bova že dobila prevoz do Grčije.

Začelo se je adrenalinsko

Potovanje do Skopja se je začelo v Ljubljani, vožnja z avtobusom je bila prava pustolovščina. Pri Trebnjem na stari magistralni cesti bratstva in enotnosti je voznik avtobusa prehiteval tovornjak v nepreglednem ovinku. Bilo je zelo adrenalinsko in še danes ne vem, kako smo do Skopja prišli živi. Kondukter (sprevodnik, ki pregleduje in prodaja vozovnice na avtobusu ali vlaku) je samo gledal, kako bo koga ogoljufal, kako bo komu kaj ukradel … Spomnim se, da je nalepke samo položil na prtljago, ne pa tudi nalepil, da jih je kasneje lahko vzel s prtljage in jih uporabil pri naslednjih potnikih. Na avtobusu so bili tudi potniki iz Albanije, ki so se želeli malo ‘švercati’. Peljali so se sicer do Skopja, a vozovnice so kupili najprej le do Zagreba, pa potem do Slavonskega Broda itd.

Okoli druge ure zjutraj smo se pripeljali v Beograd na avtobusno postajo. Postaja je bila prazna, le na naš avtobus je čakalo za avtobus in pol ljudi. Ko se je avtobus ustavil, so se začeli prerivati, da bi čim prej prišli do svojega sedeža. Kondukter nam je dejal, naj avtobus zapustimo. Potem se je postavil pred vrata in rekel, naj vstopijo tisti, ki imajo ročno napisano vozovnico. Takšno vozovnico sva imela tudi midva z bratom in seveda sva hitro vstopila. Potem so lahko vstopili tisti, ki so vozovnico kupili na avtobusu in ko so bili vsi sedeži zasedeni, je avtobus odpeljal in nadaljeval pot do Skopja.

V zgornjem videoposnetku si poglejte kako moja potovanja potekajo danes.

Po napačni poti

Na avtobusni postaji v Skopju sva kupila vozovnico do Istanbula. Prepričan sem bil, da pot do Turčije vodi najprej do Skopja in potem preko Grčije v Turčijo. A ni bilo tako, kar sem izvedel šele v Skopju, saj informacij o prevozih v tistem času ni bilo mogoče najti na spletu ali prek aplikacij. Z avtobusom sva se zato vrnila v Niš in potem smo šli v Turčijo čez Bolgarijo. Vožnja z avtobusom je trajala in trajala. Zjutraj smo se pripeljali na bolgarsko-turško mejo.

Čeprav sem bil navdušen nad potovanjem, priznam, me je malo skrbelo, ali bova sploh še kdaj prišla domov. Po prihodu v Istanbul sva približno tri ure čakala na avtobus za Pamukkale. To je danes zelo turističen kraj, v času najinega potovanja, pred 32 leti, pa je bilo to povsem drugače.

Kako sva varčevala pri hrani in pijači

Spomnim se še ene stvari. Na potovanju si sploh nisva nič kupovala, niti hrane in pijače ne.  Klub Popotnik je imel vsak tretji četrtek v mesecu na strojni fakulteti v Ljubljani potopisna predavanja, ki sem se jih večkrat udeležil. Vsi popotniki so govorili, kako so na potovanjih nizke cene, da so tam le malo zapravili in koliko so privarčevali. Tudi sam sem mislil, da morava čim manj zapravljati. Brat je želel na avtobusni postaji v Istanbulu kupiti kruhovo presto, pa mu tega nisem dovolil. No, pa tudi ves denar sem imel jaz, tako da si je niti ni mogel kupiti.

Z avtobusom sva se pripeljala do mesta Denizli in se presedla na manjši avtobus za Pamukkale. Ko sva prispela tja, sva se želela umakniti nekam na samo in si skuhati pasulj iz vrečke. Naj še enkrat povem, da sem bil obseden z varčevanjem in ves čas sem planiral, da si bova vse sama kuhala. Danes vem, da je bil to popoln nesmisel, saj je bilo v Turčiji vse tako poceni. Ampak vseeno sva si v bližini postaje skuhala okusen pasulj, ki smo ga kupovali v Avstriji. To je bil najin prvi obrok po dveh dneh. Opekel sem se, ker sem bil tako lačen in sem jedel prevroč pasulj. Naj še dodam, da se v Pamukkalah sploh nisva znašla. Mislim, da sva pogledala samo danes najbolj znane apnenčaste terase s termalno vodo, ampak takrat vode sploh ni bilo.

Zvabili so naju grški otoki, ampak …

Vrneva se v Denizli, tam nekako ugotoviva, da je ta Turčija nezanimiva in da greva raje v Grčijo. Načrtovala sva, da greva v Izmir in potem s trajektom na grške otoke. In res, greva v bližnji Izmir, a tam nisva našla nobenega trajekta, zato sva iskala direktni avtobus za Atene. Na avtobusni postaji šoferji različnih prevoznikov sprašujejo, kam kdo gre in midva govoriva: ‘Athens, Athens.’ Vsi naju samo čudno gledajo, potem pa eden reče, da naju lahko on pelje do Aten. Cena vozovnice se nama je zdela ugodna, saj je šlo za mednarodni promet. Kupiva vozovnico in potem sploh ne vem, kako ugotoviva, da nimava vozovnice za Atene, ampak za Adano. Adana je mesto na jugovzhodu Turčije, bolj industrijsko je in tam res ne bi bilo nič zanimivega za naju. Razložijo nama, da morava najprej do Istanbula in potem naprej do Aten.

Spomnim se, da je bila vožnja do Aten dolga in ker na avtobusu nisva imela vode, se brat odloči, da gre kupit vodo na postaji, ko avtobus ustavi. Brat izstopi iz avtobusa in v tistem trenutku voznik spelje, jaz pa tečem k njemu, naj počaka. Voznik pa je kar peljal. Naredil je en krog, tako da je brat lahko vstopil na avtobus, mene pa, priznam, je zelo prestrašil.

Po prihodu v Atene iščeva pristanišče, saj sva se odločila, da greva na otok Paros. S podzemno železnico se peljeva do pristanišča, kjer kupiva vozovnico za trajekt do otoka Paros. Zvečer prideva na otok in noč sva prespala v spalnih vrečah kar na plaži, saj prenočišča nisva iskala. Pri vsaki stvari sva namreč varčevala. Tisto noč so imeli na plaži zabavo, ljudje so se sprehajali mimo naju, tako da naju je bilo kar malo strah, da nama ne bi česa ukradli. Zjutraj se zbudiva in ugotoviva, da je otok nezanimiv ter se odločiva, da greva domov.

Hotel sem domov

Priznati moram, da sem sploh jaz čutil močno domotožje, saj me je pol leta pred potovanjem zapustilo prvo dekle. Če bi me v tistem trenutku postavili na najbolj zanimiv kraj na svetu, me to ne bi zanimalo, ker sem mislil samo na bivšo punco in delal načrte, kako jo bom dobil nazaj.

Naravnost s plaže sva šla na trajekt in zvečer prispela na železniško postajo v Atene. Kupila sva vozovnico do Skopja in potem iz Skopja do Ljubljane, saj je bila to ceneje kot direktna vozovnica iz Aten do Ljubljane. Vlak je bil poln, tako da sva skoraj do jugoslovanske meje lahko le stala, potem se je vlak toliko izpraznil, da sva se lahko usedla.

Malo naprej od Skopja pride do naju kondukter. Rečeva mu, da bi kupila vozovnico do Ljubljane. Takoj naju vpraša, zakaj je nisva kupila na železniški postaji. Poveva mu, da bi zamudila vlak, ker sva se ravno pripeljala iz Aten. Potem nama napiše vozovnico z ene druge postaje, kjer ne prodajajo vozovnic, sicer bi nama moral napisati kazen. Za to dejanje sva mu bila zelo hvaležna.

Po prihodu v Ljubljano ugotoviva, da nimava nič jugoslovanskih dinarjev. Spraševala sva se, kako zdaj kupiti vozovnico do Trebnjega. Na srečo srečava enega fanta iz Trebnjega, ki sem ga na videz poznal, in posodil nama je denar za vozovnico.

Zaključek: prava nočna mora

Tako se je končalo moje prvo solo potovanje. Rečem lahko, da je bilo čisto brez zveze. Niti enkrat nisva nikjer prespala, tudi umivala sva se bolj malo. V glavnem; grozno potovanje, lahko bi rekel prava nočna mora. Ampak, veste kaj, če ne bi šel na to prvo solo potovanje, mogoče zdaj ne bi bil v Turčiji.

Za konec vas vabim k spremljanju mojega potovanja po Turčiji, Gruziji in Bolgariji na na  mojem YouTube kanalu, kjer so objavljeni videoposnetki res zelo zanimivi. Poglejte in se prepričajte sami. Tisti, ki so jih že videli, jih zelo pohvalijo.ž

Moje posnetke najdete na https://www.youtube.com/user/tomazgorec/videos, ali pa v YouTube vpišite Tomaž Gorec.

Pa lep pozdrav iz Turčije.

Ocenite to stran

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja