3000 km s 1000 EUR

Najin namen je bil odkriti, kaj za boga naj počneva

Delala sva od jutra do večera. Imela firmo za partnerske odnose in še devet drugih projektov. Vodila sva projekt gradnje samozadostne naravne in modularne gradnje s priznanim strokovnjakom naravne gradnje Stojanom Habjaničem. Po celi Sloveniji smo iskali kmetijo, kjer bi živeli skupaj s prijatelji in obdelovali zemljo, zaradi česar smo bili prava atrakcija na Facebook skupini “Stanovanjce, stanovanjce kje si”. S Petro Škarja smo delali na projektu Šola življenja, izmenjavi življenjskih izkušenj med mladimi. Bila sva pred tem, da začnemo posel s hitro zdravo prehrano. Poleg tega pa sva še urejala oddajanje dveh nepremičnin čez poletno sezono.

Ob 3h zjutraj se nama je posvetilo

Dovolj! Vlagala sva polno energije in kaj imava za pokazati. Sredi noči, ob treh zjutraj, sva se vprašala, kaj bi počela, če denar ne bi obstajal. Sinhrono sva izdahnila, da bi samo hodila in hodila, in spoznavala ljudi. Naslednji dan sva na tablo napisala vse, kar sva delala in naredila plan, kako vse zaključiva. Kmalu za tem sva zaprla firmo in končala delo na vseh ostalih projektih. 

Nehala sva se “gnati” za denarjem

Vedela sva, da greva na pot, ne glede na to, koliko denarja bova vzela s seboj. Vse se je spremenilo. Dobesedno nama je iz vseh strani začel pritekati denar.

Bilo ga je dovolj, da sva povrnila vse svoje stare dolgove in se s 1000 EUR prihranka odpravila na 3000 km dolgo pešpot. 

Jasna sva bila, da počakava, da se naravno pokaže in razvije, kar naj bi midva delala. Kar se je tudi zgodilo. A prej še malo o najini avanturi na poti. Prištopala sva do Marseille-a v Franciji, od koder sva pričela hoditi proti Španiji.

V Franciji naju je reševal Couchsurfing

Na srečo obstaja Couchsurfing spletna stran, da se lahko povežeš in prespiš pri domačinih, ki znajo vsaj malo angleško. Nobeden od naju ni znal francosko. V Franciji nama je bilo nerodno pristopiti do ljudi in pogrešala sva družbo. Skupaj sva skoraj 14 dni spala zunaj. To sva naredila, kadar nisva dobila ljudi, pri katerih bi lahko prespala.

Imela sva posteljo z razgledom

Spala sva na avtocestnem postajališču, na ovinku za cesto z razgledom na morje, na mokrih betonskih tleh za lokalno banko. Dvakrat v vinogradu, enkrat v sadovnjaku in enkrat v borovem gozdu. V Španiji sva spala na parkirišču pod drevesom, pod oljkami in celo na otroškem igrišču pod drčo, kjer je bilo ravno dovolj strehe za dva. Kmalu sta postala problem vlaga in hlad, kar je bilo preveč za najini poletni spalki brez šotora ali podloge. Enkrat se nama je nasmehnilo z mladinskim centrom. Vhodna vrata na dvorišče so bila na stežaj odprta. Odprti so bili wc-ji s tuši. Imela sva elektriko in klopco v zavetju dvorišča. Ko sva spala je zunaj lilo kot iz škafa. To je bila še najboljša izkušnja spanja zunaj.

Bilo naju je sram

Kadar sva iskala, kje bi spala zunaj, nama je bil največji problem, kako naju bodo ljudje gledali. Počutila sva se kot brezdomca, da sva umazana, nezaželena, ničvredna. A ko sva se drug dan zbudila naju je vedno spremljal dober občutek. Da sva spet premagala en strah. Bila sva močna in svobodna. To je tudi eden izmed razlogov, da sva si izbrala potovati na tak način. Da premagava vse svoje strahove.

5 zvezdic za gostoljubnost

Večinoma sva dobila za spati pri ljudeh. Ali preko Couchsurfinga ali pa kar direktno, da sva ogovorila ljudi na ulici, kar se je izkazalo kot izjemna izkušnja. Ustavila sva jih, povedala da hodiva 3000 km in vprašala, če lahko prenočiva pri njih. Nekateri so najino ponudbo zavrnili, drugi pa so naju toplo sprejeli, naju pogostili, se opravičevali, če niso imeli dovolj pospravljeno. Neopisljiv občutek, ko si nekoga prosil za pomoč in se ti potem on opravičuje za medvedke na postelji, na kateri sva spala.

Prosjačenje ali darilo od boga

Sprva nama je bilo nerodno spati pri ljudeh. Večkrat naju je prešinila misel, da sva samo nekdo, ki zastonj potuje, čeprav sva vedela, da to ni smisel najine poti. Opazila sva, da ne gre energija samo v eno smer, da bi samo dobivala. Prepoznala sva, koliko ljudem prispevava. Ozaveščava jih o zdravi prehrani, z njimi deliva svojo hrano, prinašava divje nabrano sadje, oreščke in kostanj. Govoriva jim o najinem odnosu, o tem, kako je Gregor premagal alkoholizem in debelost. Odpirava jim oči, da spet vidijo, kaj vse lahko ustvarijo in delajo v življenju. Deliva svojo izkušnjo, kako kreirava stvari, ki nama pridejo na pot, med drugim tudi njih. Kako lahko usodo vedno vzameš v roke. Iz tega razloga sva tudi že zasnovala delavnico. Dodala sva ji še prakso iz veščine aikida in večletnega treninga iz osebne rasti. Kakorkoli, izkazalo se je, da smo imeli vsi nekaj od tega. Pravzaprav, če vsaj malo pomisliš, je zelo malo verjetnosti, da pride do tebe popotnik, te vpraša za streho nad glavo in ti v zameno podeli vse svoje izkušnje s poti. V Turčiji, kjer sva tudi potovala, imajo za to ime “božji gost”. Zavedajo se, da popotnik s seboj prinaša izkušnje in pogled, ki ti morda spremeni življenje. 

Najin budget

Vsak dan gledava, da ne zapraviva preveč. Najin povprečni dnevni strošek za hrano je 6,9 EUR. To je za oba skupaj. Poleg hrane plačujeva tudi telefon in internet. Uporabljava ga za zemljevid, ki ga imava na aplikaciji Europe 3D. Ta nama pomaga pri načrtovanju poti skozi podeželje in hribe. Kolikor se da, se izogibava glavnih cest. Za 25 EUR sva dobila predplačniško opcijo v Franciji 1 Gb interneta in neomejene klice in sms-e. V Španiji oz. Kataloniji, pa sva za isti denar dobila 2 Gb interneta. To je dovolj za vse nujne opravke in občasno pisanje bloga in objavljanja na facebook strani Walk Fearless.

Nepričakovan strošek so bili računi za telefon v Sloveniji, nakup novih pončov za dež, rokavic in novih nogavic, ki so se Urški strgali že po dveh dneh hoje. 

3000 km s 1000 EUR
Gregor in Urška Kelt

Kako do zastonj hrane?

Po dveh mesecih in 975 km sva prišla na 490 EUR. Zato sva tudi začela iskati alternative za hrano. Dvakrat sva dobila zastonj hrano na tržnici. To je bila zelenjava, ki bi jo drugače vrgli stran. Ko so na koncu marketa pospravljali zelenjavo v gajbe, sva vprašala, če jo bodo kaj vrgli stran in če jo lahko kaj vzameva, pa so nama jo dali. Ko sva se pozanimala v trgovinah, so rekli, da ne dajejo hrane s pretečenim rokom. Bojijo se, da se nebi kdo slučajno zastrupil. Smetnjaki do celo zastraženi in hrana polita z belilom. Ugotovila sva, da po vsej verjetnosti še niso pomislili na to, da bi na smetnjak enostavno nalepili napis “Na lastno odgovornost!” In se tako izognili nepotrebnim stroškom zaščitne ograje in polivanja s strupi.

Z vizualizacijo do daril?

Na poti skoraj vsak dan uporabljava vizualizacijo. Določeno stvar si zamisliva in jo začutiva, kot da bi jo že imela, ter jo v kratkem (ponavadi še v istem dnevu) dobiva. Tako dva prišla do ogromno daril iz narave. Našla sva obilico fig, tudi izven sezone. En dan jih je Gregor pojedel 35. Če slučajno niso bile na drevesu, sva jih pa dobila kot darilo od nekoga, ali v obliki sladoleda ali pa najboljše marmelade na svetu. Dobila sva jabolka, kaktusove fige, granatna jabolka, orehe, mandeljne, kostanj, kaki, grozdje in češnje. Tako sva dobila tudi zastonj prenočišče za cel vikend v apartmaju. Kadar to ne deluje, sva ugotovila, da je zaradi tega, ker naju prevlada strah in pričakovanje, da se bo stvar manifestirala oz. zgodila na določen način. Še vedno se učiva, kako se čisto prepustiti. 

In koliko prehodiva v povprečju?

Kadar hodiva, v povprečju prehodiva 25 km na dan. Vmes se tudi ustaviva za par dni, saj hočeva spoznati domačine. Odkar sva prešla špansko-francosko mejo, sva vse bolj z ljudmi. Lažje nama je zaradi jezika, pa tudi ljudje so bolj odprti. Več ljudi naju ogovori.

Eno noč je deževalo, nisva imela nikjer za spati in sva skoraj celo noč hodila. Tisto noč in še naslednji dan sva prehodila 45 km. 

Zanimivo je tudi, da včasih med tem, ko hodiva, bereva knjigo. Ljudje naju debelo gledajo, kako nama to uspe, brez da bi se spotaknila.

In kaj nama je pot pokazala?

Pot naju je pripeljala do tega, da sedaj skupaj piševa knjigo o svoji burni preteklosti in o tem, kar sva ustvarila skupaj. O Gregorjevih nadnaravnih izkušnjah, kako se je izkopal iz depresije, osamljenosti, alkoholizma in debelosti, in kako sva skupaj ustvarila čudovit odnos. 

Na to temo sva tudi izdelala delavnico, kateri sva dodala še vajo, kako se znebiti strahu, praktične vaje iz veščine aikida, posebne oblike meditacije in vajo za premostitev določenega problema ter ustvarjanje nove prihodnosti. Trikrat sva že predavala v šoli in sva videla, da v tem res uživava.

Kaj bi svetovala

Zavedajte se, da je možno, karkoli si zamislite. Nič ni nemogoče. To je tudi sporočilo najine poti. Midva sva si izbrala iti 3000 km peš. Vi pa si lahko izberete tisto, kar bo vas navdihnilo in mogoče postavilo izven cone udobja, ker ravno takrat najhitreje zrastete. Da grete za svojimi sanjami (denar bo že prišel za vami).

Torej hodite neustrašno!

Povšečkajte najino Favebook stran www.facebook.com/wewalkfearless rel=”nofollow”

In spremljajte najine dogodivščine na  http://www.walkfearless.org

Gregor in Urška Kelt, popotnika.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja