V teh prazničnih dneh je veliko govora o trpljenju in stresu živali zaradi uporabe pirotehničnih sredstev. Sem lastnica psa in mačke in jih imam neizmerno rada in se s tega vidika popolnoma strinjam, da je prepoved pirotehnike s tega vidika več kot smiselna. Vendar pa se kot zdravnica splošne prakse, ki sem več let delala tudi na otroškem oddelku, sedaj pa se v svoji ordinaciji pogosto srečujem z otroci in odraslimi s posebnimi potrebami, sprašujem, kako to, da smo na njih in njihovo trpljenj popolnoma pozabili. Niti enega članka nisem zasledila o travmatičnem silvestrskem obdobju avtističnega otroka npr., je pa možno, da sem kaj spregledala. Zato sem se odločila, da sama napišem nekaj besed o tej tematiki.
Spominjam se časa, dobrih 15 let nazaj, ko sem kot mlada zdravnica delala na otroškem oddelku in sem v času med božičnimi in novoletnimi prazniki bila dežurna. Skupaj z dežurnimi sestrami oz. sedaj pravilneje zdravstvenimi tehniki smo imeli vročo željo ‘dati iz kože’ tiste, ki so v bližini bolnišnice odmetavali petarde ali uživali v čarih ognjemeta. Pa, roko na srce, saj je tudi nam bil ognjemet vizualno všeč, če le ne bi sprožil ‘sirene’ izza našega hrbta. Na žalost so se nekateri otročički ob glasnem poku hudo prestrašili in smo potrebovali lep čas, da smo jih pomirili (takrat večinoma mame še niso bile hospitalizirane skupaj z otroci, razen če so bili otroci dojeni). No, ko se je otrok končno potolažil, je sledil nov ‘bum’ in otrok, ki si ga še pestoval v naročju, se je ponovno stresel in zajokal, zbudil še ostale, ki se niso zbudili na pok in si imel ‘koncert’. Najhuje pa je bilo, da je zaradi stresa ponovno padel imunski sistem otroka in je zjutraj najbolj prestrašeni malček imel ponovno vročino.
Tukaj bi se za hipec ustavila in na poskušala kar se da na kratko razložiti, KAJ JE TO STRES, saj je to ključnega pomena, da razumemo, zakaj se sploh ukvarjamo z ‘nedolžnimi nekaj dnevi pokanja’, ki lahko naredijo hudo zmedo v telesu:
STRES je po definiciji ‘specifični odgovor telesa na nespecifično nokso (škodljivost), ki je uperjena na rušenje homeostaze (ravnovesja) v našem telesu’. Je dinamičen proces, ki obsega aktivno izmenjavo med osebo in okoljem in je lastnost posameznika in njegovega odziva na okolje (zato smo v prej opisanem primeru videli, da so se nekateri otroci hudo prestrašili poka, medtem ko so drugi mirno spali in so jih v bistvu zbudili jokajoči dojenčki zraven njih – različno se odzivamo na stresogeni dejavnik). In nenazadnje je stres nekaj, kadar stresogeni izziv presega človekove sposobnosti soočanja z njim – v nadaljevanju bomo videli nekaj primerov.
Poznamo več vrst stresa, in sicer: pozitiven stres, akutni, ponavljajoči se in kronični stres, psihični in telesni stres, imaginarni in realni stres, zunanji in notranji stres, psihosocialni stres.
Od vseh naštetih oblik stresa je za nas v slučaju strahu pred pokanjem najbolj pomemben akutni in ponavljajoči se stres. V našem telesu in možganih sproži t.i. ‘boj ali beg’ reakcijo in s tem cel kup živčnih in hormonskih reakcij. Najprej se odzove možganska skorja, ki preko simpatično – adrenergičnega živčnega sistema pošlje impulz v nadledvično žlezo, ki v kri pošlje velike količine stresnih hormonov adrenalina in noradrenalina, katerih naloga je takojšnja reakcija telesa na bega ali boj – torej dvig srčnega utripa, dvig krvnega tlaka, redistribucija (prerazporeditev krvi) krvi v organe, ki so za akcijo pomembni, ki ga doseže z krčenjem ožilja na določenem delu telesa in širjenjem na drugih delih. Kortizol, prav tako stresni hormon nadledvične žleze, pa ima nalogo mobilizacije energije – dviga krvnega sladkorja za optimalno funkcijo oz. hrano mišicam, zmanjševanje vnetja in s tem tudi zmanjševanje funkcije imunskega sistema (zato je malček iz zgoraj opisane situacije drugo jutro imel znova povišano temperaturo) in seveda povečanje zlepljanja oz. strjevanja trombocitov (krvnih ploščic).
Čustveno opisani hormoni povzročijo povečano jezo, agresivnost, telesni nemir, poveča se neadekvatnost delovanja, v kolikor se oseba nima kam umakniti ali ustrezno delovati, lahko pride do nepredvidenega vedenja, ko lahko poškoduje sebe ali druge, v kolikor pripelje do hujše čustvene stiske.
Problem pri strahu pred zvokom pokanja oz. hrupa, ki ga povzročajo pirotehnična sredstva, je, da ne gre za enkratni akutni stres, pač pa za ponavljajoči se zaporedni stres, proti kateremu se prestrašena oseba ne more adekvatno boriti ali umakniti. Pri tem pride do tolikšne mere kopičenja stresnih hormonov v telesu, da lahko nastanejo hujši zdravstveni zapleti, ki so odvisni od starosti in zdravstvenega stanja človeka.
No, toliko bi zelo v grobem napisala o odgovoru našega telesa na akutni stres, sedaj pa bi vam rada predstavila še nekaj primerov iz prakse.
V svoji praksi se pogosto srečujem z otroci z motnjo avtističnega spektra. Na njih na žalost v tem prazničnem času še posebej pozabimo, čeprav je njihovo trpljenje lahko zelo hudo. Veliko otrok in tudi odraslih z motnjo avtističnega spektra ima namreč t.i. hipersenzitiven sluh, kar pomeni, da sliši že normalne zvoke vsakdanjika močno ojačane. Predstavljajte si, da slišite zvoke v npr. trgovini ali na cesti kot, če bi vam jih predvajali preko večkrat ojačanega zvočnika direktno v obraz. Opazili boste, da si ti otroci pomagajo na ta način, da si sami z rokami pokrivajo ušesa in svoje spremljevalce vlečejo stran iz hrupnega okolja. No, zdaj si pa predstavljajte, da vam v tem zvočniku popolnoma nepredvideno, nenadoma poči petarda. Na dogodek se niste mogli pripraviti in doživite ga dobesedno kot strel v glavo. Zgrabi vas popolna panika! Pri otroku se dejansko sproži celotna kaskada hudega akutnega stresa in če se to večkrat ponovi, lahko otrok doživi hudo travmo, po kateri bo potreboval še dolgo časa za okrevanje. Avtistični otroci in odrasli ob tem po navadi žal zgubijo tudi kontrolo nad sabo in svojim obnašanjem, lahko pride do samopoškodb, večji nehote lahko poškodujejo tudi svoje spremljevalce. Ob tem pa dejansko hudo trpijo.
Tudi za otroke ali odrasle, ki so težje mentalno prizadeti in jim je težko razložiti, kaj ves ta hrup in bliskanje pomenita, je zvok in včasih ognjemet sam zelo travmatičen dogodek. Lansko leto mi je prijateljica razlagala žalosten dogodek iz doma za ostarele, kjer je bival njen dedek. Dementen gospod, ki je bival v istem nadstropju, se je tako prestrašil, češ da je ponovno vojna, da je doživel srčni infarkt in v bolnišnici umrl.
In da ne pozabim še ljudi, ki so dejansko doživljali grozote vojne in streljanja. Kaj za njih lahko pomeni pok? Praznovanje? Nikakor! Bila sem na začetku študija, ko je k nam pogosto zahajala gospa, ki je bila sicer Slovenka, vendar je dolga leta preživela na Hrvaškem, kjer jo je žal doletela tudi vojna. Doživela je najhujši del hrvaške vojne v Slavoniji in ji je po čudežu uspelo pobegniti v Slovenijo, kjer je živela na varnem v svoji rojstni hiši. Za njo so skrbeli njeni otroci in vse je bilo v redu do začetka praznikov, ki jih je revica večino preživela dobesedno pod posteljo. Nobena zdravila, psihoterapija, podpora otrok ni pomagala. Gospa se je zavedala, da je v Sloveniji, kjer je mir. Zavestno je vedela. da je zunaj ognjemet, da je uradno varna, vendar je ob zvoku eksplozije podoživela vse grozote vojne in je potrebovala še lep čas, da se je pomirila in popolnoma vrnila v utečen vsakdanjik.
Sedaj gledam svoje živali – kužka in muco. Kako sta si različna glede odziva na ‘praznične zvoke’, ki prihajajo od zunaj. Kuža mirno leži in uživa v svoji novoletni večerji, muca pa trepeta pod sedežno. Vmes, ko je malo zatišja, priteče ven ‘opravit svoje’ in hitro nazaj na varno. Tako je kot pri nas, ljudeh. Ene je na smrt strah, drugi uživajo, vendar – a ne bi bilo lepo, da uživamo vsi, če se to vendar le nekako da.