fbpx
Osebnostna rast

Najlepša študentska leta

Google+ Pinterest LinkedIn Tumblr

Za članek sem se odločila, ko sem se odpravljala s faksa v Franciji, v prikupnem, majhnem mestecu Dijon. Ko se odpravljaš z res dobrega faksa, predavanja odlične ameriške profesorice z univerze Brooklyn (TOP 10 univerza na svetu), o podjetniških pogajanjih, z vseh strani obkrožen z različnimi kulturami in zanimivimi ljudmi, na sončen, topel dan, z drugačnimi, prijetnimi vonji okrog sebe, s kopico planov za zvečer in v skoraj evforičnem pričakovanju novega dne, se nekako zaveš, da imaš res veliko srečo. Srečo, da lahko koristiš študij v tujini prek univerze že četrtič in bi jo privoščila in priporočila prav vsakomur.

Ana Lenček
Ana Lenček

Naj se najprej predstavim. Sem Ana Lenček, študentka podiplomskega programa Aktuarstvo in kvantitativne finance na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Moj študij na dodiplomskem programu: Slovenija, Španija, “pavziranje” oziroma tri službe in ogromno dela, Turčija, praksa v Španiji in Francija. Te države in njihove sosede sem v obdobju študija prepotovala po dolgem in počez, dodala pa sem jim še mnogo drugih zanimivih destinacij, kot so Ciper, Sejšeli, Brazilija, New York, Miami, San Francisco, Las Vegas, Dubai, Abu Dhabi, Sardinija,…

Pa da začnem s tem, kako se je moja ljubezen do potovanj in življenja v tujini sploh začela. Ker sem že od malega navdušena nad Španijo, španščino, njihovim temperamentom in načinom življenja in se špansko učim že od 14. leta, sem že od majhnega vedela, kje si želim študirat. Ker pa imamo doma manjše podjetje in ima Ekonomska fakulteta zelo dobre možnosti za izmenjavo, ni bilo preveč težko vprašanje, kaj bom študirala. Moja prva skrb na Ekonomski fakulteti je bila seveda kdaj in kako grem lahko čim prej na izmenjavo. Na izmenjavo sem se prijavila že na samem začetku, za drugi letnik. Tako sem z največjo lahkoto opravila letnik, saj sem se zavedala, da me v naslednjem letu čaka to, kar sem si od nekdaj zelo želela. Za izmenjavo sem si izbrala izjemno lepo mesto na jugovzhodu Španije, Alicante. Mesto, kjer je sončno 360 dni na leto, s prijetnimi temperaturami in še bolj prijetnimi ter življenja polnimi domačini, peščenimi plažami, z gradom na vrhu hriba z neverjetnimi razglednimi točkami, univerzo med palmami borovci, cvetličnimi vrtovi, vodometi, prijaznimi profesorji in seveda norimi španskimi zabavami. Moj študij v Alicanteju je predstavljal obdobje, ko sem se vsako jutro zbujala tako zelo srečna in prav tako preživela tudi dan. Prva stvar, ki je bila jasna je, da bo zunaj sončno in toplo, ter da se mi bo na poti na avtobus nasmehnilo vsaj 5 neznancev s pozdravom: “Hola guapa!” ali “Buenos dias rubia!”. Na avtobusu bom po vsej verjetnosti še napol spala in se bom zbudila, ob prvi jutranji kavi, med zanimivimi predavanji, na katere bom po vsej verjetnosti malo (NEHOTE!) zamudila. Zasedla bom stol poleg mednarodnega študenta ali Španca, da bom lahko med predavanji prijetno poklepetala in skovala načrte za druženja ob popoldnevih. Ker bo predavanje v španščini oziroma angleščini, bom predavanjem tudi sledila, ter tako okrepila znanje angleškega in španskega jezika, ter seveda tudi snovi. Med dolgimi odmori se bom s tujimi študenti napotila pretvarjat, da delamo na projektih, kar na plažo, med kratkimi pa bomo ostali na faksu, z vsemi štirimi od sebe, na travi, pod katero od palm.

S takim načinom študija, je že čas na faksu več kot zabaven, a ob tem tudi zelo koristen, da o prostem času sploh ne izgubljam besed. Prav vsi študentje smo se strinjali, da je to mesto in naše obdobje, ki ga preživljamo tam wonderland, nerealno. Dejansko vsakemu študentu omogoča izmenjava med študenti z različnih univerz in sredstva evropskega sklada, da si lahko skoraj v celoti pokriješ življenje in študij v tujini, se pri tem ogromno naučiš, prepotuješ, razširiš obzorja, spoznaš neverjetne ljudi s celega sveta, s katerimi preživiš toliko lepih trenutkov, ki te z njimi povežejo verjetno za celo življenje.

Ana Lenček
Ana Lenček

Ko sem se vrnila v realnost, ni bilo več isto kot prej. Prijateljev sem bila seveda zelo vesela, a predavanja na faksu so postala nezanimiva in nekoristna, pogovori brez pomenski, s preveč pritoževanji, zabave mi niso bile več zabavne in dnevi, ko nisem več spoznavala toliko ljudi, izgubljeni. Niti najmanj ne gre za to, da bi bila mnenja, da je kjerkoli boljše kot pri nas, menim pa da je drugače in od te drugačnosti se lahko zelo veliko naučimo. Neprecenljivo je, da spoznamo raznolikost kultur in tako ugotovimo, da ni vse tako samoumevno, kot se nam zdi pri nas (‘normalno’ je seveda relativno) in obenem začnemo ceniti nekatere domače stvari, ki smo jih prej kritizirali. Prav tako se naučimo spoprijemati z izzivi in kje so meje, če sploh so. Spoznamo, da smo si ljudje res različni, ampak da je to samo ena res velika prednost in se lahko drug od drugega samo ogromno naučimo, namesto da se gledamo grdo in obrekujemo. Študentske izmenjave so res enkratna priložnost in verjetno bo kadarkoli v prihodnosti manj časa za take izkušnje.

Po izmenjavi sem nadaljevala z delom. Kombinirala sem urnike, da sem, če je bilo le mogoče, delala po 13 ur na dan, vključno z nedeljami. Pred sabo sem imela samo en cilj, ponoven študij v tujini. Ker na izmenjavo v mojem primeru ni bilo mogoče takoj, sem eno leto delala in se prijavila na izmenjavo v Turčijo kot “free mover”. Program je zelo podoben Erasmus programu, le da dobiš manj sredstev Evropskega sklada. Pri izmenjavi v Turčiji to sploh ni tak problem, ker je za nas tam relativno poceni, kljub temu pa študij tam predstavlja noro kulturno izkušnjo. Ko sem končala študij v Turčiji, me je moj italijanski brat (sostanovalec iz Španije), priporočil svojemu delodajalcu v Valencii za opravljanje študijske prakse. V Valencii sem dobila stanovanje, plačilo in nepozabno doživetje za to, da sem oddajala stanovanja, organizirala zabave in potovanja, prevajala iz angleščine v španščino in obratno. Po tem sem diplomirala, z občutkom: “A že?” in se vpisala na podiplomski študij Aktuarstvo in kvantitativne finance. Vpisala sem se na nov program, ki ga Univerze omogočajo in to je Erasmus+, v Franciji, kjer sem sedaj in pišem ta članek, da vas čim več navdušim nad takim načinom študija, možnostmi za potovanja in neverjetnimi življenjskimi izkušnjami, ki ti spremenijo pogled na življenje in svet. Pri tem bi se najlepše zahvalila vsem, ki sodelujejo pri tem, da so študijske izmenjave s tujino mogoče in mojim staršem, ki so me pri tem vedno podpirali.

2 komentarja

  1. Polona Jevšnik Odgovori

    Super članek 🙂 Sama sem bila na izmenjavi v Alicantu in dejansko podoživljam opisane občutke in energijo, ki sem je bila tudi sama deležna.

Komentiraj prispevek