V soboto zjutraj se normalno zbudim. Prvo kar mi pride na misel je to, kaj bom počel danes. Kaj podobnega se nisem spraševal že več let. Namreč sem oseba, ki si vedno nekaj najde in ji ni nikoli dolgčas. Običajno grem za vikend na kakšen izlet ali v hribe. Seveda sedaj to zaradi Covid-19 ukrepov ni možno.
Najprej pokličem ‘tamlado’ in jo vprašam kaj dela nečak in če bi šel z mano in Lučko na sprehod v gozd. Odgovori mi, da je danes moj brat Janez doma in da se on ukvarja z njim. Popolnoma razumem, da hoče biti brat s svojim sinom. To je bila najbrž prva sobota v letošnjem letu, ko moj brat ni delal.
Ko naprej razmišljam, kaj naj počnem ta dan, v enem trenutku ugotovim, da nimam nič pametnega za delati. Takrat začutim neko tesnobo in strah. To je bila neka mini anksioznost, ki sicer ni trajala dolgo, ampak bila pa je.
Kadar nimam kaj početi, grem preprosto delati in tako mine čas. Včeraj pa za delo nisem bil razpoložen. Namreč odkar imamo Covid-19 ukrepe, da se ne smemo gibati med občinami, samo delam: delam cele dneve, sobote in nedelje, tako da sem se že malo naveličal delati. Tako z veseljem bi šel s prijateljem na kavo in malo poklepetal. Vendar to ni možno. Še doma s starši nimam stikov, ker sta že malo starejša in se bojim, da bi jima prinesel korona virus. Tako, da če sem bil kdaj osamljen in sem čutil anksioznost, je bilo to včeraj.
Ko sem vse skupaj malo premislil, sem sklenil, da bom dan preživel tako, da bom bral knjigo. Ker sem v petek v službi pozabil očala sem moral iti najprej po očala. To mi je sicer zelo ustrezalo, saj sem se šel z veseljem malo zapeljati z avtom.
Med potjo v službo se odločim, da bom šel po kavico za s seboj. Ne zato, da sem bil tako potreben kave, ampak upal sem da bom tam srečal koga poznanega in spregovoril vsaj par besed. Vendar ko sem prišel do kraja kjer prodajajo kavo za s seboj, sem žalostno ugotovil, da tam ni nobenega poznanega. Pa tudi, če bi bil, bi bilo bolj brez veze, ker je bilo tako zelo mrzlo, da zunaj ni bilo za stati. Drugače me je že to, da sem z natakarico spregovoril par besed spravilo v minimalno boljšo voljo.
Nato grem po očala. Na poti domov si želim, da bi pot trajala čim dlje časa. Pač, užival sem v vožnji z avtom in v opazovanju narave. Ko sem prišel blizu doma sem se odločil, da se grem še malo zapeljati na okoli. Seveda po naši občini. Po naši občini ne zgolj zato, ker menim, da je prav da so zaprli občinske meje, ampak zato, ker si pa v tem času res ne želim, da mi kdo napiše kazen v višini 400 do 4.000 evrov. Če bi se mi to zgodilo, bi me zagotovo še bolj napadla anksioznost.
Okoli sem se vozil še približno pol ure. Ko sem prišel domov sem najprej začel brati knjigo z naslovom Oče, katere avtor je Miljenko Jergović, večkrat nagrajen pisatelj, ki se je rodil v Sarajevu in v njemu živel do vojne. Od knjige sem si veliko obetal, ker sem prej prebral že dve njegovi knjigi in bil nad njima navdušen. Po približno 20 prebranih straneh sem prišel, do zaključka, da mi knjiga ni najbolj všeč. Namreč avtor vse opisuje preveč podrobno in malo ‘filozofira’. Vse skupaj me je malo spominjalo na knjigo Sneg na Kilimandžaru, katere avtor je svetovno znan pisatelj Ernest Hemingway. Tudi pri omenjeni knjigi sem imel občutek da berem in berem, pridem pa nikamor. To ne pomeni ,da sta ti dve knjigi slabi. Verjetno pomeni, da sem jaz bralec na bolj nizkem nivoju.
Nato začnem brati knjigo z naslovom Pisma za Leona, katere avtor je Filip Pesek. To knjigo sem enkrat že prebral do dobre polovice, vendar sem jo sedaj začel še enkrat od začetka. Drugače odlična knjiga. Ko jo preberem, napišem mnenje o njej in ga objavim na svojem blogu.
Po štirih prebranih poglavjih postanem zaspan in zaspim za kakšni dve uri. Ko se zbudim, sonce že počasi zahaja. Rečem si, če hočem premagati tole tesnobo oziroma mini anksioznost, moram iti teči.
Hitro se oblečem in se odpravim teči. Najprej pretečem dobra dva kilometra po ravnini, podtem še dober kilometer v hrib. Ko pridem do najvišje točke, si rečem, bom tekel še kar naprej, saj imam občutek, da sem polen energije. Ko tečem v dolino razmišljam, zakaj nebi raje hodil, ker v hoji pa res uživam, tek v dolino pa mi gre na živce. Hodim približno en kilometer v dolino. Ko pridem na ravno začnem spet teči. Tako pretečem še dobra dva kilometra. Vmes je bil tudi kar en hud klanec. V dolino spet hodim in uživam. Ko pridem do doma imam malo slab občutek, da sem pretekel premalo zato grem hitro preteči še dva kilometra po ravnem.
Ko se vrnem domov in se stuširam, tesnoba in anksioznost v celoti izgineta.
Nato naredim še par stvari za službo in grem prijetno utrujen, zgodaj spat.
Po tej moji izkušnji sem razmišljal, kakšne težave morajo šele imeti ljudje, ki res nimajo nikogar in se ne morejo ali ne znajo zamotiti z delom, branjem knjig ali kaj podobnega. Takim ljudem se res mora zmešati. Še posebej, če že imajo kakšne začetne simptome tesnobe ali anksioznosti. Teh pa ni malo. Namreč prebral sem, da se z anksioznostjo sreča vsak tretji človek.
Na Google sem šel pogledati, koliko krat ljudje v Sloveniji na Googlu iščejo besedo anksioznost. V mesecu marcu se je iskanje besede anksioznost povečala za okoli 20 odstotkov. Potem je število iskanj do sredine poletja padalo. Od sredine poletja dalje pa se vsak mesec zopet povečuje. Identični trend ima beseda depresija. Po mojem to ni naključje, ampak je to povezano s covid-19 ukrepi.
Kako se pa vi borite s covid-19 ukrepi? Bom zelo vesel, če to napišete v komentar tega prispevka.