Vikend sem preživel v prijetnem mestecu Šilo, ki leži na otoku Krk. V mestu Šilo sem bil prvič in to mesto je name naredilo super vtis. Šilo je majhno, prijetno in gostoljubno mestece. Že prvi dan sem ugotovil, da so tukaj ljudje zelo prijazni.
Nastanjen sem bil v apartmajih Bartol. Apartmaje upravljata prijazna gospa Marija in njen mož Boris. Oba sta živela v Zagrebu, sedaj ko sta v pokoju, pa živita v Šilu in oddajata apartmaje. Na voljo imata štiri lepo urejene apartmaje. Vsak apartma ima spalnico, dovolj veliko kopalnico (v kakšnih apartmajih so tako majhne, da se niti obrniti ne moreš), dnevni prostor s kuhinjo in velik balkon s pogledom na morje.
V enem apartmaju so lahko nastanjene štiri osebe, apartma pa je primeren predvsem za družine z enim do tremi otroki.
Apartma je od centra mesta in plaže oddaljen približno 300 metrov. Če vas skrbi prevelika oddaljenost od morja, naj povem, da se je veliko bolje kopati v bližnjih zalivčkih, kot pa na mestni plaži. Do tja pa morate v vsakem primeru z avtom ali s kolesom.
Mesto Šilo mi je všeč, še bolj všeč pa mi je njegova okolica. V okolici so čudoviti zalivčki, mnogo ne-asfaltiranih (makedamskih) poti, ki so primerne za kolesarjenje. Tudi narava je čudovita!
Če iščete miren kraj za oddih, vas Šilo zagotovo ne bo razočaral.
Pozdravljeni,
zanimamo se za najem vašega apartmaja za čas od 19.06.2014 do 22.06.2014 v kolikor je prost.V apartmaju bodo 2 odrasli osebi in otrok star 6 let.
Že v naprej hvala in lepo pozdravljeni,
Barbara
Barbara,
Na strani http://www.apartmajidirekt.com/apartmani-bartol-627.html najdete vse njihove kontakte.
“Okrogli” komentar k članku: Trebinje, najlepše Hercegovsko mesto.
Uživam v barvitih opisih Tomaževih popotovanj. Ko sem prebiral članek “Trebinje, najlepše Hercegovsko mesto” sem se spomnil zapleta okoli podobnih krajevnih imen izpred mnogih let (še v prejšnjem sistemu). Tomažev domači kraj je Trebnje, kjer biva tudi moj stari prijatelj. Le-ta je imel navado, da je kupoval vino v jeruzalemsko-ormoških goricah. Kadar je šel v nabavo je običajno povabil še kakšnega prijatelja ali dva, da je bilo bolj prijetno in predvsem veselo. Skratka, pri vinogradnikih se je vedno dobro jedlo in pilo, v napornem povratku domov pa vsi “okrogli”.
Zato je prijatelj prišel na idejo, se dogovoril s kmetom in le-ta mu je ogromen sod žlahtne kapljice poslal iz Ormoža po železnici. Pošiljka bi morala v Trebnje prispeti naslednji dan. Minil je prvi teden, pa drugi teden (vmes je potekalo poizvedovanje) in po treh tednih je prispel tako iskani sod, seveda poln, o kvaliteti kapljice pa raje ne bi razpravljali.
Tovorni list je bil brez napake, iz spremnih dokumentov pa je bilo razvidno kakšno dolgo pot je opravil sod, preko Trebinja v Trebnje!