Ponovno je tu januar. Tisti simpatični mesec, ki nam ponudi enkratno priložnost, da si res vzamemo čas zase in pregledamo, kaj vse smo dosegli ter doživeli v preteklem letu. Ja, res ga obožujem.

 

In tokrat ga krasi že številka 2015.

Dneve v začetku leta rada posvetim sanjam in načrtovanju. Vedno me prevzame ogromno navdušenje, ko brskam po domišljiji in si zadam tiste noro dobre ter ta trenutek morda še čisto nedosegljive cilje. Pojavijo se tisti metuljčki v trebuhu, ker vem, da bom morala, če jih bom resnično želela doseči, krepko stopiti izven svoje cone udobja, ob vsem tem pa se počutim neizmerno živo.

Vendar ni bilo vedno tako. V preteklosti sem velikokrat padla v past neizpolnjenih novoletnih zaobljub. Mislila sem, da bo zdaj, ko sem v svojih mislih izrisala spisek vseh želenih sprememb, vse potekalo kot po maslu. Vsa zagnana sem se lotila zastavljenih podvigov. Prepričana sem bila, da mi bo uspelo. Čez par dni pa je motivacija že začela padati. Tolažila sem se, da malo počitka si pa že lahko vzamem. Nato je prišel februar in rekla sem si, da bom nadaljevala marca. A glej ga zlomka, tudi takrat so se pojavile druge obveznosti. Aprila pa sem bila že kot lisica, ki se je odločila, da je grozdje tako ali tako kislo.

Šele zdaj razumem, zakaj se je njihovo uresničevanje ustavilo že skoraj na čistem začetku. Veliko novoletnih zaobljub je bilo namreč izbranih na podlagi tega, kaj bi bilo dobro, da bi naredila. Izbirala sem si takšne cilje, samo zato, ker bi se spodobilo, da bi tako ali tako usmerila svoje življenje.

In verjemite mi, svojega srca in svojih resničnih želj ne morete prelisičiti.

Zato vas zdaj izzivam.