Ne glede na to ali smo nizke ali visoke rasti, samozavestni ali ne samozavestni, uspešni ali manj uspešni, v veliki večini hočemo isto – biti vitki. Mogoče ravno ne razmišljamo vsi o tem, vendar tisti, ki imamo nekaj maščobe preveč, bi bili prekleto bolj srečni brez nje. Zakaj sploh hujšanje? Katera ženska pa si ne želi imeti ploskega ali vsaj malo manjšega trebuha in manjšega obsega zadnjice ter nog ali vsaj bolj čvrste zadnjice, brez celulita. Kateri moški s par kilogrami preveč si ne želi lepih rok in “six packa” na trebuhu (to si želimo še ženske 🙂 ).

Pa vendar biti vitek ni tako lahko, kajne? Nekateri krivijo gene, drugi okolje (slabe navade) in hiter tempo življenja (“ni časa”), spet tretji lažejo sami sebi, da jih to v bistvu sploh ne moti. Dokler se človek v svoji koži dobro počuti, ima svoje telo rad je vse super. Problem nastane, ko človek svojega telesa ne spoštuje, ga ne sprejme, ga niti ne poskuša razumeti kaj šele, da bi sodeloval z njim. Ljudje mu premalokrat prisluhnemo, posvečamo mu premalo pozornosti in ga postavljamo na zadnje mesto. Pričakujemo pa, da nam bo vedno kar se da dobro služilo in, če se le, da bo vizualni presežek (in hujšanje tako ne bo potrebno). Potem pa se na enkrat vidimo v ogledalu in si rečemo: “Oh, bo treba res začeti!”.

Večinoma hujšamo z namenom lepote, zunanjega videza, vse premalokrat pa z namenom zdravja, boljšega počutja in skrbi zase. Čas je, da na telo začnemo gledati širše. Tako bomo, skupaj z njim, dosegali boljše rezultate na vseh področjih življenja, posledično pa bomo žareli tudi navzven.