Svojo družino poznamo, vse vemo o njej, člani smo si blizu in povezani. Ja, tako naj bi bilo in na videz tudi je. V naši družini sem ugotovila, da je bilo kar nekaj skrivnosti, ki so se skozi leta počasi in največkrat po naključju razkrila. Skrivnostne zgodbe naše družine so nas vse osupnile, ko so en za drugo počasi kapljale na plano. Nikol ne pričakuješ, da je nekdo poleg tebe, ki ga poznaš od rojstva, skrival v sebi šokantno skrivnost. Kot mi je znano, je v večini družinah ravno tako.
Nekega dne sva z mamo šli po eni izmed večjih Ljubljanskih ulic in opazovali izložbe, ne spomnim se točno, kam sva že šli, ni pa se nama prav grozno mudilo. Redko sva tudi šli skupaj. Ona ni imela časa, jaz pa sem tudi imela v najstništvu neke druge interese, ki se niso skladali z njenimi nazori in svetom. Pravzaprav sva si precej nasprotni, kar je bilo v najstništvu sicer naporno, kasneje pa vir nabiranja izkušenj pri učenju o komunikaciji z ljudmi in medsebojnih odnosih, za kar sem svoji družini nadvse hvaležna.
Nenadoma je pred mamo skočil nek neznan moški in začel veselo govoriti v neznanem jeziku. Prijel jo je za ramena in čebljal, očitno zelo vesel. Mama ni prišla do besed. Nekajkrat je zajela sapo, da bi mu nekaj rekla, a je moški govoril naprej. Enkrat ga je nekaj ustavilo in namrščil je obrvi. V kratkem premoru mu je mama v srbščini povedala, da se moti. Ni mi bilo jasno, kako je razumela ta tuji jezik. Meni je zvenela znano samo kakšna beseda. Moški je odgovoril nazaj v Srbščini, Bil je zelo začuden, celo pretresen in užaljen. Nekaj v tem smislu, sem razumela, da kako ga je lahko mama pozabila, kako da se tako pretvarja, da se tako fino dela, kot da ga ne pozna, če se pa poznata že od rojstva in da je res vesel, da jo tukaj vidi, ko niso vedeli, kam je izginila.
Začela sem se ozirati okoli, če bi lahko kdo pomagal ali če je v bližini kakšen policist, ker je bilo tole res nenavadno. Kot neka skrita kamera, skrita igra, nevarna in smešna hkrati. Mama je moškemu precej časa razlagala, da se moti in da ona ni tista oseba, za katero jo ima. Moški se pa ni in ni pustil prepričati. Bila sta glasna, da so se ljudje ozirali, kaj je narobe. Je pa pogovor zvenel z obeh strani zelo iskreno in tudi je bil.
Mama je z ramena snela torbico in jo odprla. Ven je vzela denarnico in iz nje osebno izkaznico. Dala jo je moškemu v roke in rekla, naj prebere njeno ime. Moški je začudeno gledal osebno izkaznico, pa njo, pa spet eno in drugo in ji je nato dokument vrnil. Govoril je, da ne razume, zakaj si je spremenila ime in zakaj se jim je odrekla. Dogodek se je zavrtel v krogu in še bolj zapletel. Mama ni dobro razumela, zakaj tako misli, saj je bila iskrena, on tudi ne, saj je menil da laže, jaz pa še manj. Rekla mu je, da če bi imela pri sebi rojstni list bi mu dokazala, da se je s tem imenom že rodila in si ga ni niti najmanj spreminjala. Spremenila si je le priimek, povzela je očetovega in mu povedala svoj dekliški priimek ter vas, iz katere izhaja. Moški je utihnil in na njegovem obrazu se je zrcalila ena sama zmeda, kup vprašanj in nerazumevanja. Čeprav je videl, da je mama iskrena, gaje nekaj res motilo. Zmajal je z glavo in s težavo nekako sprejel, da mogoče pa ona res ni prava oseba, za katero jo je imel. Nato se je odločil iti naprej. Še preden je odšel pa je rekel moji mami: “Ti si zagotovo Bolgarka, tak imaš tudi obraz.” Tudi medve sva šli v drugo smer po tej ulici. Vsi smo se še nekajkrat ozrli drug za drugim.
Z mamo potem nisva več o tem govorili, niti nisva nenavadnega dogodka nikomur omenjali. Pač nenavaden dogodek, se zgodi, kaj hočemo. Vse leto je bilo tako, dokler se mama ni odločila, da bo obiskala svojo mamo v rodni vasi in ji odnesla nekaj hrane, denarja ter zdravil.
Moja babica je bila zelo zanimiva ženska. Njen obraz je spominjal na Rusinjo. Bila je malce bolj okrogla. Vedno se je smejala s svojim škrbastimi zobmi in bila dobre volje. Nikoli, ampak res nikoli je nisem videla slabe volje ali jezno, pa čeprav se je zgodilo lahko kaj hudega ali pa sva z bratom kaj neumnega ušpičila, celo naredila škodo. Vedno se je dobrohotno smejala in z lahkoto rešila vse tegobe in zadrege. Zelo smo jo imeli radi. Imela je slabo lastnost, da je bila zelo skromna. Živela je v revščini, za sebe si ni nič privoščila in je vse leto varčevala, da nas je pogostila, ko smo prišli. Ubila je najboljšo kuro, svinjo in nam dala pasulj, domač kruh, dobrote, vse kar je imela. Za sebe pa nič, ona je vedno jedla skromno in malo. Nekateri bi rekli, da je to dobra lastnost, meni pa je danes jasno, da moraš najprej dati sebi in zase poskrbeti, da lahko daš drugim. Tudi za to hvala družini, da sem se lahko naučila in spremenila lastno usodo.
Ko se je mama tisto pozno poletje vrnila domov, je bil zelo resna. Bila je spremenjena in vedela sem, da se je nekaj zgodilo. Vprašala sem, ali je kaj narobe? Rekla je, če se spomnim tistega moškega, ki jo je ustavil na ulici v Ljubljani? Seveda se spomnim, kaj takega pa res ne pozabiš. Zgodbo je po naključju povedala svoji mami, ki se je kot vedno smejala in odgovorila, da je ona čistokrvna Bolgarka. Bili so hudi časi in odločila se je, da bo pobegnila od doma. Končala je v Srbiji in se poročila z mojim dedkom. Babica je povedala, da je zelo verjetno, da je moški v moji mami prepoznal koga od sorodnikov, koga, ki je v Bolgariji moji mami zelo podoben in je naš sorodnik. Z mamo sva bili zelo presenečeni. Do tistega trenutka nisva vedeli, da imamo v Bolgariji sorodnike. Da je moja babica Bolgarka pa je zadnje, na kar bi pomislila na tem svetu. Postalo mi je tudi jasno, kako je mama tistega gospoda razumela. Govoril je bolgarsko in ta jezik je malo podoben Srbščini. Skrivnost se je tako razkrila in še vedno ostala zanimiva skrivnost.