Gustl, maček, ki je pozabil umreti

gustl macek

Nekoč, pred davnimi, davnimi časi, ko je bila soseda še živa, je imela veliko mačk. Pa ne, da bi ji kaj koristile ali da bi jih hranila, samo imela jih je in zapirala v stanovanje. Če je kakšen pobegnil, ga je ujela in odnesla nazaj. Najbolj nisem marala, da sem morala do nje, ker sem morala pred vrati čakati vsaj petnajst minut, da je odklenila vse ključavnice, ki so bile nameščene na njih. Pa še takrat sem videla zgolj njen nos v senci priprtih vrat.

Enkrat se je pojavila na našem dvorišču, kar je bilo res nenavadno, mislila sem, da kaj gori ali da je kdo umrl. Njen mož je bil v ozadju, tako da sem se oddahnila. V rokah je držala dva mlada mačka. Eden je bil tigrasto rjavo siv, drugi pa pisan, bel z rjavimi in črnimi lisami. Stegnila je roki proti meni in rekla, da naj vzamem oba mačka, ker jih ima preveč. Še preden sem se odzvala je prihitela moja mama in vzela oba mačka rekoč, da bomo poskrbeli zanju. Ker sta bila mačka vajena biti v hiši, smo ju dali v garažo. Poleg tega bi mačka takoj odšla domov, teh nekaj metrov bi se odplazila po potoku in pod smrekicami ter bi že bila na domačem dvorišču.

macek

Mačka sta se v garaži obupno drla. Drugače sta  bila kar udomačena, vendar  v naši garaži sta podivjala. Ni ju bilo za ujeti, niti za potolažiti. Nista jedla, skratka obup. Tako nenavadnega obnašanja nismo bili vajeni. Še najbolj sta pobesnela, ko sta slišala sosedin glas. Vedeli smo da ne od veselja, ker jih je pretepala, če so ušli.

Ker nismo vedeli, kaj bi storili, smo se odločili, da mačka spustimo na svobodo pa kar bo pač bo. Tigrasti maček se je skrival na našem dvorišču in ni šel domov. Sčasoma smo se spoprijateljiti. Zdravili smo mu nogo, saj ga je sosedin mož pohodil tako, da mu je hudo poškodoval tačko, ki se mu ni nikoli dobro zarasla in je z njo vedno imel težave. Poimenovali smo ga Taček. Imel je čudno navado, da si je rad grel tačke na očetovih stegnih. Oče je imel navado vsako popoldne gledati poročila na kavču. Maček Tačko je to izkoriščal in se pojavil točno takrat. Skočil je na očetovo stegno in tam stal, dokler si ni ogrel ledenih tačk. Oče je vedno javkal, da ga mrazi to njegovo početje ampak ga ni nikoli odgnal. Zakaj si maček ni izbral koga drugega, mi ni znano. Ko si je pogrel tačke pa je odšel. In to vsak dan. Taček je po desetih letih opešal in poginil. Bilo nam je zelo zelo hudo, spomnim se, da sem jokala, kot bi umrl družinski član. Neverjetno, kako smo se navezali nanj.

Pisani maček je tisti večer, ko smo mačka pustili iz garaže grozno tulil pod smrekicami, kamor se je skril. Nikogar ni hotel več ubogati, h nikomur ni prišel. Srce se mi je trgalo, ko sem poslušala njegovo tuljenje in zavijanje. Nisem vedela, kaj naredili, kaj je narobe, zakaj se ta žval tako obnaša. Vprašanje je tudi, kaj vse je doživel. Enkrat proti jutru je nehal jokati. Ko se je zdanilo sem šla pogledati, kaj je. Bil je tam pod smrekami in se tresel ter bruhal, iz ust mu je kapljala slina. Hodil je sem ter tja, kot da nima nobene orientacije ter padal na tla po vsakem koraku. Klicala sem veterinarja, ki me je posvaril, da mora zanj poskrbeti lastnica. Pri tem ja žal ostalo. Tri dni se je maček tresel pod smrekicami in se ni pustil prijeti. Nič ga ni prepričalo ali premamilo. Predvidevali smo, da je na nek način doživel šok ali živčni zlom.

Po treh dneh je maček sedel pod smrekicami, kot da se nič ni zgodilo. Predel je komaj slišno in soseda ga je odnesla spet v svojo hišo. Kar nekaj tednov ga nismo več videli.

Po nekaj tednih smo slišali sosedo, kako kliče nekega Medota. Tekla je za belo listastim mačkom, ki je bil takrat pri nas in potem pod smrekicami. Precej je zrasel. Maček se je ležerno sprehajal po dvorišču. Soseda ga je ujela in udarjala z roko po glavi, ko ga je nesla v hišo. Maček sej obnašal, kot da mu je za to in za vse na svetu malo mar. Ta prizor se je potem ponavljal še kakih deset let, dokler ni soseda  odšla v dom za ostarele, za njo pa še mož. Pisani maček se je takoj preselil k nam. Bil je na pragu naše hiše in se ni pustil odgnati. Takrat njegovega brata Tačka ni bilo več na  svetu. Mačka smo poimenovala Gustl in mu dajali za jest, prenočišče pa si je našel v topli mrvi na štali, kjer mu je bilo zelo ugodno. V hišo ga zaradi zadnje izkušnje z njim nismo spuščali. Včasih je šel sam po hodniku, vendar je vedno oprezal, da so bila vrata odprta. Če so se zapirala je še kar urno smuknil nazaj in ven.

macek

Maček Gustl je bil zelo počasen maček. Ves čas se je obnašal, kot da mu za nič na svetu ni mar. Čez čas ga je brat tudi scrkljal, da se je pustil prijeti in pestovati. Če se je hiši približal kakšen drug maček, ga je Gustl le opazoval. Če se je maček zadržal dlje časa, mu je Gustl s trzanjem belih brk in mahanjem repa nakazal, da ni zadovoljen. In če maček ni upošteval ali razumel njegovih signalov je Gustl znal oživeti za nekaj sekund. Visoko se je dvignil nad mačka, ga z levo taco (očitno je bil levičar) od zgoraj navzdol udaril kot kakšen boksar in ga z enim udarcem pobil na tla. Vsak maček je podlegel temu nenavadnemu udarcu, ki ga ni pričakoval. Maček Gustl je bil velik maček.

Rad se je grel na balkonu na soncu tako pozimi kot poleti, imel je posebno bundo, na kateri je lahko ležal samo on. Bil je zelo potrpežljiv. Nobeden od mačkov, ki smo jih imeli, ni toliko ur presedel na travniku in lovil miši. Pravzaprav je ves čas spal in če je slučajno kakšna miška skočila iz luknje, je za sekundo oživel in jo ujel. Ponavadi jo je pokončal in pustil. Spet se je poglobil v svoj meditativen spanec in tako dan za dnem ter leto za letom.

Nekega dne smo vsi začudeni opazili, da je Gustl skočil na tace in z gromozansko hitrostjo odbrzel do drevesa ter splezal v trenutku na drevo. V delčku sekunde je med zobmi imel vrabca. Skočil je na tla in potem tam ždel dva dni na miru. Ko je prihajal domov, je tako počasi hodil, da je kakšnih 50 metrov prehodil v eni uri. Zelo rad je zasledoval našo mamo. Ves čas, ko je bila na njivi, je bil on tudi tam nekje in spal.

Gustl je bil pri nas res še dolgo časa. Po 25-ih letih smo nehali šteti njegova leta in bili prepričani, da je naš Gustl pozabil umreti. Maček očitno ima res devet in več življenj ampak maček Gustl je porabil le eno življenje, ostalo mu jih je še osem, ko se je že približeval tridesetim letom. Vsa vas se je čudila, kako je to mogoče.

Nekega dne je maček Gustl začel hujšati. Star je bil preko trideset let, koliko, ne ve nihče več. V treh dneh je kar precej shujšal, prišel do nas vseh domačih, vsakega podrgnil z mrzlim smrčkom, česar nikoli ni počel in za vedno odšel v gozd za hišo.

Ocenite to stran

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.