Donačka gora – dva vrhova za dvojni užitek

Tomaževo vabilo na nedeljski izlet je bilo precej skrivnostno: “Imaš čas? Vzemi obutev za v hrib ter kopalke.” Ker me hribi še nikoli do zdaj niso razočarali, kopalke pa to poletje tudi še niso dovolj pogosto zapustile omare, je bila ta skromna informacija čisto dovolj prepričljiva. In sva bila zmenjena.

V nedeljo zjutraj me Tomaž pobere v Ljubljani in po nekaj minutah vožnje v smeri Štajerske mi le izda najin prvi cilj… Donačka gora. Priznam, nisem še slišala zanjo, a Tomaž mi zagotovi, da gre za izredno prijeten, kratek in nezahteven pohod. Odlično! Sliši se kot idealen izlet na ta (že v jutranjih urah precej vroč) poletni dan.

Kot izhodišče izbereva Rudijev dom, tako da avtocesto zapustiva na izvozu Dramlje. Nadaljujeva v smeri Šentjurja, Rogaške Slatine in Rogatca, od tam naprej pa je pot do Donačke gore jasno označena s tablami. Med vožnjo si ogledujeva pokrajino in ugibava, katera gora bi bila lahko prava. Takoj nama v oči pade vzpetina piramidaste oblike, ki s strmim pobočjem precej izstopa iz svoje okolice. “Bo kar prava,” se strinjava.

Donačka gora pravzaprav iz vsake smeri izgleda drugače. Če jo opazujemo iz Rogaške Slatine, na primer, zavzema obliko nekakšnega roga, zaradi česar je nekoč nosila ime Rogaška gora oziroma Rogač. Je skoraj na meji s Hrvaško in tako eden zadnjih vrhov Karavank.

Po približno uri in pol vožnje (iz Ljubljane) tako prispeva na najino izhodišče. Dostop do Rudijevega doma je pretežno asfaltiran, na par mestih sicer makadamski, vendar povsem primeren za kakršenkoli avto ali celo motor. Parkirišče tik ob domu je veliko za par deset avtomobilov in brezplačno. Gneče ob najinem obisku ni.

Po podatkih Planinske zveze Slovenije je Planinski dom pod Donačko goro (Rudijev dom) odprt od aprila do vključno oktobra; od torka do petka od 9:00 do 19:00, ob sobotah, nedeljah in praznikih pa celo že od 7:00. Ob ponedeljkih je dom zaprt.

S Tomažem si najprej v miru privoščiva kavico na terasi pred domom. Opazim, da bi se od tu, le s precej več hoje, lahko odpravila tudi do Maceljske gore (3h) ali celo do Boča (5h). Vseeno bo za danes Donačka gora, do vrha katere je le 45 minut (vzhodni vrh), boljša izbira.

Pravzaprav Donačka gora zajema kar dva, približno enako visoka vrhova. Vzhodni vrh (884 m. n. v.) je laže dostopen in temu primerno pogosteje obiskan, zahodni pa tehnično rahlo zahtevnejši. En od drugega sta oddaljena le 15-20 minut hoje in seveda sva odločena osvojiti oba.

S Tomažem se odpraviva na pot. Makadamska cesta, ki vodi od doma, kmalu preide v gozdno pot, ta pa se po nekaj 10 metrih razcepi. Podkrepljena z malček kofeina se odločiva, da najprej osvojiva zahtevnejši, zahodni vrh Donačke gore. Po podatkih na usmerjevalni tabli naj bi hoja do tega vrha trajala pribl. 1h 10min.

Tabla ob poti naju opozori, da je gozd, po katerem hodiva, pravzaprav dobrih 27 hektarov velik bukov pragozd, ki je kot spomenik naravne dediščine zavarovan od leta 1965. Rastlinstvo Donačke gore je izjemno pestro; med prisotnimi vrstami je kar nekaj ogroženih. Donačka gora je celo edino znano nahajališče ogroženega Juvanovega natreska.

Na poti se večkrat ustavim, da se ozrem okoli sebe, in čutiti je prav posebno, malce mistično energijo. Istočasno sem hvaležna, da nama gozd ves čas nudi še kako dobrodošlo senco.

Pot ni prav nič naporna in, kot bi mignil, sva blizu vrha, kjer naju res pričaka nekaj zajl in klinov. Ne ustrašite se; tudi ta del je povsem premagljiv, je pa res, da ni primeren za mlajše otroke ali posameznike s strahom pred strmimi prepadi.

Povsem na vrhu drevja ni in odpre se nama razgled, ki vzame dih… Na eni strani hribovita, gozdna pokrajina z občasno jaso, kot otoček sredi morja krošenj, na katerih stoji osameljena hiša in kmetija. Na drugi strani neskončna polja z ničkoliko cerkvami, gradovi in dvorci v daljavi. Težko bi izbrala, kateri pogled je lepši: hvala bogu lahko z le zasukom glave občudujem oba.

Sam zahodni vrh Donačke gore predstavlja le par koničastih skal, zato se lahko po moji oceni istočasno na njem zadržijo le trije do štirje posamezniki. A ravno zaradi prej omenjenih razgledov priporočam, da se vseeno povzpnete nanj. O tem, kako neverjetni so ti razgledi, se lahko prepričate na posnetku spodaj:

Če vam je bil videoposnetek všeč, predlagam, da kliknete https://www.youtube.com/user/tomazgorec/videos in se naročite na Tomažev Youtube kanal. Tam najdete še veliko zanimivih videoposnetkov iz različnih lepih krajev.

Ker zahodni vrh Donačke gore ni tako obiskan, si tu lahko privoščiva daljši počitek. Kakih 20 minut se nastavljava sončnim žarkom, nato pa se po grebenu odpraviva še proti bolj znanemu vzhodnemu vrhu.

Tudi drugi vrh ne razočara in nekaj več obiskovalcev tu priča o tem, da je Donačka gora le priljubljena izletniška točka. Kako je na vzhodnem vrhu si poglejte v spodnjem video posnetku.

Vzhodni vrh dandanes krasi kamnit križ, prvotno postavljen leta 1934, kasneje razstreljen in ponovno obnovljen leta 1992. Na njegovem mestu naj bi po nekaterih virih v rimskih časih stal tempelj, posvečen perzijskemu bogu sonca in svetlobe Mitreju. Kasneje je tu stala tudi cerkvica sv. Donata, po katerem je Donačka gora dobila svoje ime. Prvotno, leseno cerkev je v začetku 18. stoletja požgala strela, novo pa so zgradili na drugem mestu.

Zbiratelji žigov bodo veseli podatka, da je le-ta na vzhodnem vrhu na voljo, vpišete pa se lahko tudi v knjižico obiskov.

Najlepši razgled z vzhodnega vrha Donačke gore in hkrati foto točko pa omogoča ena od, zadnje čase izredno priljubljenih, klopc ljubezni. Zagotovo ste na socialnih omrežjih že zasledili fotografije izletnikov na kateri od teh prisrčnih klopi. Tudi s Tomažem se ji nisva mogla upreti…

Dokler se na Donačko goro ne odpravite tudi sami, lahko uživate v zgornjem posnetku, posnetem ravno s te razgledne točke. Čudovito, kajne?

Navdušena nad videnim se s Tomažem spustiva nazaj proti Rudijevemu domu, tokrat po krajši poti. Zanimivo je dejstvo, da gre za prvo označeno planinsko pot v Sloveniji, ki jo je pred več kot 160 leti (med leti 1852 in 1856) označil dr. Ernest Frölich, zdravnik iz Rogaške Slatine. Verjel je v zdravilno moč izletništva in zato na Donačko goro vodil svoje zdraviliške goste.

Ta pot je resnično lažja, tako da je primerna za vsakogar, tudi otroke. V manj kot pol ure sva ponovno pri Rudijevem domu, kjer se izletniki lahko okrepčamo s katero od jedi v njihovi ponudbi. A ker ima Tomaž v načrtu ogled še par drugih znamenitosti, se tokrat tu ne ustaviva.

Že hitiva naprej… proti vedno bolj popularnemu naravnemu kopališču v okolici. Uganete, kateremu?

Koliko časa traja vzpon na Donačko goro?

Dolžina poti na vrh je odvisna od izhodišča. Od Rudijevega doma traja vzpon na vzhodni vrh približno 45 minut, na zahodni vrh pa 1h 10min. S Sv. Jurija traja pot 1,5 ? 2h (Vzhodni vrh).

Ali je pot na Donačko goro zahtevna?

Pot do vzhodnega vrha je nezahtevna in tako primerna tudi za mlajše otroke. Tik pred zahodnim vrhom pa je nekaj klinov in zajl, zato ta vrh za izlet z otroki odsvetujemo ali pa morate imeti za otroka varovalno opremo.

Ali je parkirišče ob Rudijevem domu plačljivo?

Ne, parkirišče ni plačljivo. Prostora je za nekaj deset avtomobilov in gneče običajno ni.

Ali je na vrhu Donačke gore koča?

Ne, na vrhu stoji le kamnit križ. Najbližja koča je Rudijev dom (približno 30 minut spusta), ki ima gostinsko ponudbo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja