Etiopija: potovanje med najbolj fotogenične ljudi na svetu

Etiopija
Fotografije: Zvone Šeruga

Na jugu Etiopije, v dolini Omo, so doma Mursiji, Kare, Hamerji in druga nomadska plemena. Potovanje do njih je ena zadnjih še pravih avantur na svetu.

Etiopija ni ena sama, Etiopije so štiri.

Predel, kjer leži glavno mesto Adis Abeba, je tisti del, ki ga vidimo v poročilih.

Vzhodni del države ni nikoli v nobenih poročilih, tako prazen je.

Severna Etiopija ima glavni turistični atrakciji, v živo skalo vklesane cerkve v Lalibeli in izvir modrega Nila v jezeru Tana.

In južna je za prave avanturiste. In zato smo se odpravili tja!

Med Mursije

Večer pred odhodom smo imeli bojni posvet. Zbrali smo se v krogu in Golden nam je razložil strategijo:

‘Iz našega tabora bomo krenili ob sončnem vzhodu, da bomo v vas prišli prvi. Parkirali bomo pred vasjo. Nato bomo miroljubno vstopili, z nasmeški na obrazu. Ampak brez fotografiranja. Zapomnite si: nič fotografiranja! Ko se bomo pozdravili in se bom s poglavarjem vse pogovoril, vam bom dal znak, da lahko vzamete v roko fotoaparate in mobitele. In ne pozabite, kaj smo se zmenili! Pet birov plačate otrokom, deset birov odraslim.’

‘Vsako sliko posebej?’

‘Vsako sliko posebej. Taka je navada.’

Da, tu je drugačna Etiopija.

Out of Ethiopia

In tako smo se naslednje jutro, takoj po sončnem vzhodu, odpravili na pot. Zdrveli smo še skozi speče mestece, na poti skozi narodni park smo se ustavili le za nekaj minut, za vece v grmovju in da smo pobrali oboroženega stražarja. ‘Pojdimo, pojdimo,’ nas je priganjal Golden. ‘Nujno moramo priti dovolj zgodaj, da še ne bodo začeli piti!’

Čez dve uri se je začela akcija. Stopili smo iz džipov in se zrinili skozi ozek vhod v naselje, z nervoznimi nasmehi na obrazih.

Končno smo vstopili v ‘pravo’ Afriko. Oziroma v nekaj takšnega, kar si zahodnjaki predstavljamo kot pravo Afriko. V naselbino Mursijev dolini reke Omo na jugu Etiopije.

Obisk je potekal natanko po načrtu. Ko se je Golden, naš vodnik, ki nas je skoraj tri tedne zanesljivo in z večno dobro voljo vodil po Etiopiji, pomenil z najstarejšim prebivalcem vasi, nam je dal diskreten znak, da lahko začnemo fotografirati. Prizor je bil neverjeten: skupina farandžev sredi kolib, ki so samo blatne kupole, in obkroženi z Mursiji, najbolj slavnimi, za nekatere tudi najbolj zloglasnimi pripadniki nomadskega plemena. Visokih, slokih teles, ogrnjeni le v odeje, so bili zares izjemno atraktivni na pogled in idealni fotografski modeli. Otročki z velikimi očkami in postriženi na balin, le z jajčasto zaplato na vrhu glave. Moški z ritualnimi brazgotinami.

Brazgotine so med vsemi ljudstvi v dolini Omo simbol lepote. Moški in ženske si vzorce z nožem ali trnom zarišejo v kožo, nato pa si rane namenoma natirajo s pepelom, da se zagnojijo. Na koncu na koži ostanejo okrasne brazgotine. Tudi to je Etiopija.

Etiopija potovanje
Tak okrasek nosijo le poročene Hamerke. 

Lepota po etiopsko

In kaj šele ženske! Nekatere so ob našem prihodu stekle v svoje kolibe in se vrnile z diski v ustnicah. Ne nosijo jih vsak dan, samo za posebne priložnosti. (In ko pridejo turisti v vas, je to gotovo posebna priložnost!) Na običajen dan Mursijki v velikansko luknjo razpotegnjena spodnja ustnica mahedra ob bradi in še takšna lepotica je videti iznakažena. Ko pa si vanjo vstavi leseni okrasek v velikosti recimo podstavka skodelice za kavo, si ne moreš kaj, da ne bi najprej opazil, kako je takšen dodatek nepraktičen. V čem je sploh namen tega nenavadnega nakita? S svojevrstno lepoto privabiti domače snubce? Ali z iznakaženostjo postati nezanimiva za ljubimce in nasilne ugrabitve sovražnih plemen?

Na severu države Etiopija se ljudem zdi takšno početje barbarsko.

A ta starodavna navada med Mursiji tako ali tako pospešeno izginja. V vasi nobeno za možitev godno dekle nima več v vdolbinici med spodnjo ustnico in brado lesenega zamaška, s katerim bi si postopoma širila luknjico za svoj lepotni disk.

Toda tudi moškemu pri Mursijih ni prizaneseno. S seboj mora ves čas nositi borilno palico, s katerimi so se v starih časih med seboj spopadali na življenje in smrt. Zdaj je menda bolj v navadi, da dvoboj poteka, dokler se eden ne vda. Vlada je ta običaj prepovedala, toda tako kot v vseh drugih primerih plemenske skupnosti mirno ignorirajo namene Adis Abebe.

Slikaj! Slikaj!

Kljub naši začetni zadržanosti fotografske seanse z Mursiji lepo stečejo. In denarne transakcije tudi. Umazani, skoraj do nerazpoznavnosti zlizani bankovci za pet in deset birov hitro menjajo lastnike. Že res, da Mursiji, tako kot večina Etiopijcev, ne štejejo svojih let, dobro pa znajo šteti število posnetkov: ‘Daj še, daj,’ sikajo v nerazumljivem jeziku, a z zgovornim izrazom na obrazu, ko si kakšen fotograf hoče vzeti količinski popust. Tisti bolj fotogenični kasirajo bire kot po tekočem traku, manj oblegani si z ogorčenimi izrazi na obrazu prizadevajo priti do svojega dela zaslužka. Dodaten dobiček jim bo prinesla prodaja lesenih diskov, okrašenih z rdečimi in belimi pikami, ki jih, lepo zložene na cunji, prodajajo pred eno izmed koč.

‘Ne dati sto birov! Samo 50, saj sem vam rekel,’ se med vsem tem cirkusom edinokrat vznemiri vedno dobrovoljni Golden. ‘Če spominke plačamo preveč, bo za tiste za nami cena dvojna!’

Po desetih, petnajstih minutah vznemirjenost na obeh straneh malo popusti. Manj vztrajni fotografi se umaknemo nazaj k džipom, ohladit živce in pokadit cigareto, najbolj vneti začnejo skrbneje izbirati motive – starca, ki se ne meni za ves direndaj in se drži ob strani, malčka, ki sam sedi na blatnih tleh, ker se vsi ukvarjajo z obiskovalci, žensko, ki v pocinkani posodi na ognju na dvorišču kuha zajtrk in vsak svoj zasluženi bankovec brž spravi pod desno stopalo.

In potem se v senci akacijevih dreves pred vhodom v vas ustavijo novi trije džipi. Vaščanom se zasvetijo oči. Skoraj v trenutku izgubijo zanimanje za nas. Nove stranke! Mi pa to vzamemo kot znak za odhod.

Takšna Etiopija nam je bila za tisti dan dovolj. 

Mešani občutki

Med vožnjo nazaj, ‘na varno’ v naš hotel v Džinki, nas goščave v narodnem parku spet ne zanimajo. Tokrat premlevamo, na glas ali le v svojih mislih, izkušnjo z Mursiji. Mene prevevajo mešani občutki. Vzhičenost in pobitost hkrati. Videti Afriko na tak prvobiten način, tradicionalno nomadsko življenje, kakršnega ni skorajda nikjer na svetu! In hkrati se počutiti, kot bi bil na obisku v živalskem vrtu!

Vendar je bilo tako edino mogoče. Vsaka stran se je pač obnašala v skladu s svojimi interesi: obiskovalci smo plačali za tako zaželeno izkušnjo prave Afrike – Etiopija to zagotovo nudi -, gostitelji so nam zaračunali tisto, kar je na turističnem trgu vredno največ: svoje fotogenične pojave.

Že, že … Ampak ko bi vsaj lahko za trenutek vzpostavili običajen človeški stik. Če bi se lahko malo poigrali z otroci, v miru spili kakšno kavo v vasi …

‘No, kako se vam je zdelo?’ nas je vprašal Golden.

‘Saj ni bilo tako hudo,’ smo ga potolažili.

Selfi s ceno

Huje nam je bilo naslednji dan, na obisku pri plemenu Karo. Spet smo se odpravili navsezgodaj, da bi prišli prvi v vas Kolča in ujeli najboljšo svetlobo za fotografiranje. Toda naš obisk se je od prvega trenutka spremenil v trgovsko transakcijo. ‘Foto, foto,’ so letele zahteve z leve in desne, ko smo bili šele na uvodnem sprehodu skozi vas. Fantje poslikanih teles in s kalašnikovkami v rokah so se nam že vnaprej nastavljali na najbolj fotogeničnih točkah. Vas se namreč ponaša z izredno lepo lego nad dolino reke Omo in že od daleč je na koncu naselja prepoznati razgledno točko, na kateri nastajajo najboljše plemenske fotografije s tega konca sveta za Instagram.

Marsikaterega turista Etiopija zanima točno zaradi te točke. In vaščani kot da to dobro vedo.

Obleganje z vseh strani je bilo nekaterim obiskovalcem tako neprijetno, da bi najraje po petih minutah že zbežali, drugi smo se še kar junaško spopadali z dodatnimi zahtevami po naših majicah, klobukih in sončnih očalih, ki so si jih nadobudni fantje in dekleta zaželeli v dar. Tudi ko je prišla naslednja skupina obiskovalcev, se pritisk ni nič zmanjšal. Vas je velika in z vseh strani so drli vaščani, željni svojega deleža zaslužka.

‘Koliko obiskovalcev pa imate na dan?’ je Zvone začel zasliševati poglavarja, pri katerem smo plačali vstopnino in prispevek za lokalnega vodnika.

‘Hja, ne vem. Včasih deset, včasih več,’ je prevajal Golden.

‘Česa? Džipov? Avtobusov?’

‘Saj veš, da ljudje tu ne znajo šteti,’ je namesto poglavarja odgovoril Golden. ‘Kakšen dan mogoče pride sto ljudi, kakšen dan nobeden.’

‘Ampak, kako to, da nikjer ni videti vsega tega denarja, ki se steka v vas? Poglej, samo mi bomo tu danes pustili najmanj 200 evrov. Če dobijo tri take skupine na dan, to ni tako malo denarja …’

Na to ni dobil nobenega pametnega odgovora.

‘Zbežali smo iz vasi’

Oh, včasih je bilo tu na jugu Etiopije vse drugače, spali smo v vasi in zvečer ob ognju plesali z njimi, sta ob večerih obujala spomine Zvone in Golden, veterana odprav v dolino Omo. Golden je s severa države Etiopija, iz amharske Lalibele, in sem, na jug svoje lastne domovine, je prvič prišel kot šestnajstletni mulc, torej pred kakšnimi petnajstimi leti. Podjeten kot je od nekdaj bil, se je dvema tujcema ponudil za vodnika in prevajalca; na dolgo pot proti jugu so se odpravili z avtobusom redne linije. Zvone je prvič prišel v Etiopijo pred osemnajstimi leti.

‘Spomnim se, kako mi je Belete, moj takratni vodnik, razlagal, kako je bilo, ko je sam prišel prvič v dolino Omo pred 23 leti,’ pripoveduje Zvone. ‘Ko so Mursiji zaslišali avto, so zbežali. Ko smo prišli pet let pozneje, smo bili mi tisti, ki smo zbežali iz vasi! Mursiji so nas pričakali vsi namazani in kar pretirano nakrancljani in nas pozdravili z vpitjem ‘br, br, br’. Zdaj že uporabljajo besedo moni, moni za denar, takrat pa so poznali samo ime etiopske valute.’

Bili smo tam, kakšno uro, dve, pripoveduje Zvone. ‘Ampak Belete je bil zelo ponosen na nas. Rekel je: Vi ste od vseh turistov v Etiopiji zdržali najdlje! Ponavadi zbežijo že po petih, desetih minutah.’

Zlasti na vas Kolčo pa Zvoneta vežejo čudoviti spomini iz minulih let. ‘Prvič, pred osemnajstimi leti, smo malo pod vasjo postavili šotore in tam prenočili. V vasi, kjer so takrat stale samo okrogle blatne kolibe, je bilo življenje zelo umirjeno. Nekateri so se ob našem prihodu sicer tekli namazat z ritualnimi barvami, ampak na splošno je vaško življenje teklo nemoteno naprej. Domačini so hodili po svojih opravkih, mi pa za njimi, recimo s čolnom čez reko, do njihovih koruznih polj. In zvečer smo jim kupili kozo, naše darilo zanje. To je bila zabava do jutra. In mi smo šli spat prvi, oni so plesali do jutra,’ obuja Zvone svoj najlepši spomin na pleme Karo.

Etiopija: tipičen prizor v vasi Kolčo.

Bilo je nekoč …

‘Ko smo spet prišli v vas pred osmimi leti, je bilo v njej že precej turistov, ampak smo brez težav prenočili. Toda zvečer so prišli Turki z bližnjih bombažnih polj in takrat smo izvedeli, kakšne načrte ima vlada za ta del Etiopije. No, kako nemogoče je postalo zdaj, ste sami videli …’

‘Zvone, pozabi že, kako je bilo včasih,’ ga je nazadnje nestrpno prekinil Golden, ko ga je Zvone že kdo ve katerič spraševal, ali vendarle ni vasi, v katero bi lahko šli prespat in z domačini plesat ob ognju. ‘Zdaj se preprosto ne moremo več pripeljati do takšne vasi, v kateri še niso videli turistov in bi bili presrečni, ko bi nas zagledali. In čez deset, petnajst let ne bo ostalo ničesar več, kar bi bilo tu vredno obiska,’ je zamahnil z roko.

Etiopija ni ena sama

Mursi, Karo, Dasaneč, Hamer, Surma in Njagaton so najbolj znana plemena – lahko jim rečemo tudi ljudstva ali etnične skupine – v dolini reke Omo, blizu meje s Sudanom in Kenijo. Čeprav je Etiopija edina afriška država, ki ni bila nikoli kolonija, jo od sosedov ločijo kolonialne, nenaravne meje, ki poljubno sekajo naravna poselitvena ozemlja številnih etničnih skupin. Pa tudi Etiopija ni ena sama, Etiopije so (najmanj) štiri. V osrednjem delu, glavnem mestu Adis Abeba z zaledjem, kjer živi večinsko ljudstvo Oromov, je edino mogoče tu in tam videti kakšen dokaz za trditev zbiralcev statističnih podatkov, da je Etiopija za Južno Afriko drugo najhitreje rastoče gospodarstvo na črni celini. Visokim planotam severnega dela države dajejo odločilen pečat Amharci in njihova pravoslavna vera, vzhodni polpuščavski del je geografsko, etično, pa tudi varnostno bliže nemirni Somaliji in Džibutiju.

Za devetimi gorami

Južna polovica Etiopije, tam nekje za devetimi gorami, s prestolnico povezana z maloštevilnimi in obupno slabimi cestami, živi neko svoje življenje in razen skupne države nima veliko skupnega z drugimi etiopskimi državljani. Sorodne duše tamkajšnjih nomadskih plemen živijo za slabo prehodnima mejama v sosednjem Sudanu in Keniji.

Kljub temu se življenje na jugu Etiopije zadnja leta hitro spreminja. Turisti, ki so vasi v dolini Omo odkrili šele pred kakšnimi dvajsetimi leti, niso glavni krivci za to. Etiopska vlada se zaveda še neizkoriščenih potencialov dobršnega dela države. Postopoma se cestne povezave izboljšujejo – čeprav se tujcu ne zdi tako, je luknjast asfalt vendarle napredek v primerjavi z nekdanjo kozjo stezo -, zlasti pa ima za jug Etiopije velike ambicije z gradnjo jezov in umetnega namakanja za polja bombaža, sladkornega trsa in drugih monokultur. V teh načrtih so nepismeni in neubogljivi nomadi le moteč element, dejstvo, da pomenijo smrtno obsodbo za njihov tradicionalni način življenja, pa v Etiopiji redkokoga moti. Nomade, ki napol nagi živijo v gmajni, imajo drugi Etiopijci za primitivne, zaostale, nevarne … ne da bi jih kdaj videli v živo.

Za zdaj je turizem tisto, od česar imajo prebivalci južne Etiopije največ – tu in zdaj. Kar zadeva hotele in hrano, je izbira še vedno pičla, toda obiski vasi posameznih plemen in tržni dnevi, na katerih je mogoče videti vse te raznolike plemenske obraze, pričeske, oblačila, pa tudi spominke na enem mestu, so magnet za avanturistične popotnike.

Bičanje na slavju

Največja atrakcija – nekatere Etiopija najbolj zanima prav zaradi tega – pa je preskakovanje bikov, iniciacijski obred za mladeniče plemena Hamer. In ta tradicija je še bolj močna kot pred osemnajstimi leti, trdi Zvone, ravno zaradi turistov. Takšen obred veliko stane, saj traja tri dni in je treba pogostiti ogromno ljudi. Zato so si ga včasih lahko privoščili samo, če je bila žetev dovolj dobra … Zdaj pa so turisti tisti, ki jim pokrijejo stroške.

Vendar to ne pomeni, da gre za folklorno prireditev za turiste! Preskakovanje bikov je za vsakega Hamerja obvezna vstopnica v odraslost, pogoj, da si sme začeti izbirati ženo. Sploh pa so turisti lahko navzoči samo en dan, pri plesu deklet, ko se sorodnice slavljenca pustijo bičati.

To je tista prava Etiopija.

Prizori, ki niso za vsakogar

Ti prizori niso za vsakogar. Seveda je zanimivo opazovati (in fotografirati), kako na planjavo pri reki prihajajo Hamerji od blizu in daleč. Ženske so oblečene v krila, izdelana iz živalskih kož in okrašena s školjkami. Okoli pasov jim visijo široki pasovi, okrašeni z neštetimi kroglicami različnih barv. Ducat in več bakrenih obročkov jim tesno objema nadlahti. Poročene ženske je mogoče razločiti po posebnih bakrenih ovratnicah. V skupinah se posedejo po tleh in s popevanjem začenjajo ogrevati razpoloženje. Moški so manj slikoviti – večinoma nosijo kratke hlače. Tu in tam ima kateri lase oblikovane v nekakšno glineno čepico – znak, da je pred kratkim ubil človeka ali nevarno žival. Gruča mladeničev čepi na tleh in na obraze si drug drugemu rišejo slavnostne poslikave, nekaj pa jih z biči v rokah tleska po tleh, kar naznanja naslednje poglavje dogajanja.

Turisti postavamo zraven in fotografiramo. Razen vodnikov med gledalci ni nikogar iz ‘druge’ Etiopije.

‘Daj mene, daj mene!’

Takrat je za nekatere opazovalce čas, da zatisnemo oči. Dejstvo je, da se ženske prav nastavljajo biču in vpijejo: ‘Daj mene, daj mene!’ To so sorodnice mladeniča, ki bo tistega dne dokazal svojo moškost s preskakovanjem bikov. S tem mu dokazujejo svojo privrženost, hkrati pa mu za vse življenje naložijo moralno obveznost do njih … Toda udarci z bičem niso nič kaj simbolični, z vso silo padajo po hrbtih in kmalu je koža prepredena s krvavimi sledmi. Da, Etiopija je tudi takšna.

Vrhunec dogajanja, preskakovanje bikov, ki smo mu bili priča tisti dan pri Hamerjih, se nam nato ni več zdel posebno dramatičen. Potem ko so ženske prignale živino, jo s petjem in spretnim vodenjem umirile ter pet bikov postavile v vrsto, je mladenič brez vsakršnega napora skočil na hrbet prve živali in nato stekel po hrbtih naslednjih štirih. Tokratna naloga ni bila zelo zahtevna, ‘včasih je treba preskočiti tudi deset, dvanajst bikov in to nekajkrat ponoviti’, pojasni Golden. In doda: ‘Ampak to ni za fante noben problem. Vse dneve preživijo na paši in imajo dosti časa, da vadijo preskakovanje bikov!’

Brez mobitela ne gre

Po koncu slovesnosti se vrnemo v 21. stoletje. Ne samo mi, turisti v svoje hotele, tudi Hamerji. Mladi slavljenec, ki se je slekel do golega samo za nekaj minut, da je opravil preskakovanje, si je nato okoli pasu znova zavezal kos blaga in začel pozirati pred prijateljevim mobitelom. Še nekaj selfijev fantovske skupine, naslednji hip pa je vse pozornosti deležen moped, neki stokubični kitajski model, s katerim se fantje izmenično v krogih podijo po planjavi in plašijo bike.

Da, 21. stoletje je prišlo tudi na jug države Etiopija.  

Etiopija: obleče se, kdor se le more.

Koliko stane potovanje v Etiopijo?

Potovanje v Etiopijo je sorazmerno drago, zlasti zaradi potrebe po najemu vozil, organiziranih izletov in trekingov ter spremstva vodičev. Cene boljših hotelov in vstopnin v turistične znamenitosti so primerljive evropskim cenam, prav tako organizirane ture in trekingi. Najnižji stroški so približno 50 evrov na dan.

Kdaj je najbolj primerni čas za obisk Etiopije?

Odvisno, v kateri predel Etiopije potuješ. Na splošno pa je najboljši čas od oktobra do junija, v času sušne dobe.

Ali se moram za potovanje v Etiopijo cepiti?

Za obisk Etiopije ni obvezno nobeno cepljenje, priporočljivo je cepljenje proti hepatitisu A in B ter rumeni mrzlici. Na jugu Etiopije pa obstaja nevarnost malarije.

Ali je potovanje po Etiopiji nevarno?

Ne, potovanje po Etiopiji je povsem varno. Izven glavnega mesta Adis Abebe je celo možnost tatvin majhna.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja