Fiji – potovanje na začetek časa

“Greva na Fiji”, mi je polna sama sebe oznanila moja žena Branka. “Dovolj imam čakanja na boljše čase, če ne bova šla sedaj ne bova nikoli. Fiji so moje sanje in uresničila ji bom. Vse ostalo lahko počaka.” 

“Fiji? Težka bo, saj veš to ni tako enostavno ljubica, finančno bova prekratka, mogoče kdaj drugič, ko bodo boljši časi?, ji poln vznemirjenja na videz mirno odgovorim.

“Ne, vse sem premislila, moj Poldi (avto renault clio, star 15 let) je res že star a  gre še zelo dobro. Bom pač počakala še nekaj let na novega. Saj avto si bom že še lahko kupila, za Fiji pa bo čez leta mogoče že prenaporno.  Poglej, ti se boš s svojo “organizacijsko naravo” spravil na delo in našel boš, to vem, najugodnejšo rešitev za dvotedensko potovanje.”

“Ne vem, pojma nimam, koliko bi to stalo”, sem ji s prekritim zadovoljstvom odgovoril. “Tudi jaz bi namreč rad letel nekam daleč in dobro je, da se je ona za to odločila. “Dobro bom dal vse rešitve na papir in bova videla kaj se bo pokazalo”.

In sva se lotila dela. Bil je začetek marca, potovanje pa bi se naj odvijalo novembra. Iz izkušenj veva, da morava letalske karte in hotel rezervirati vsaj nekaj mesecev pred odhodom.

Fiji kje in kdo si?

Republika Fidžijski otoki je država  v južnem Tihem oceanu. Država obsega arhipelag več kot 300 otokov. Večina od skoraj milijona prebivalcev živi na največjih otokih Viti Levu in Vanua Levu. Podnebje je v splošnem tropsko oceansko brez velikih nihanj temperature. Fiji po svoji legi spada v časovni pas, ki je 12 ur pred našim pasom. Približno tam se začne vsak nov dan. Mediji vsako leto z veseljem oznanijo, da so države na tem področju (Samoa), prve stopile v novo leto.

Kako ugodno potovati na Fiji?

Iz izkušenj veva, celotno potovanje bova organizirala sama brez agencij. Takšen pristop nama je do sedaj omogočil, da sva videla in doživela že veliko. Takšna organizacija je sicer napornejša. Veliko dela je z iskanjem dobre ponudbe, e-rezervacije so po svoje tvegane in na potovanju moraš biti zelo aktiven (vedno lahko gre kaj narobe).

Najin način dela je takšen, da dava vse na papir. Kar pomeni, da najprej na spletu preučiva že podobna potovanja ter preko tega nastaviva svoje želje. Ko veva kako bi naj potovanje potekalo začneva vse zapisovati. Koliko časa bo potovanje trajalo, kako bova potovala, kje bova spala, kaj bi si rada ogledala, koliko prtljage in kakšne obleke rabiva? Izvedeti morava tudi o vstopnih pogojih v države (vize, cepljenje..)

Kot sladkorni bolnik tipa 1 preučim  potovalne pogoje (vročina, mraz) zaradi inzulina in razmislim o vsebini potovalne lekarne. Preračunava  potrebna finančna sredstva na dan in skupno, stroške pa pomnoživa  krat tri.

Kakšne so bile želje za potovanje na Fiji?

Potovanje naj traja do 12 dni. Dva dni rabiva za počitek doma in potem spet v službo. Bivanje v hotelu ob obali (izrecna želja Branke ), da doživi dolge peščene plaže s turkiznomodrim morjem in vročim soncem. Želiva vsaj en del poti leteti z največjim potniškim letalom A380 (moja želja). Veliko videti in doživeti. In finančno ugodno naj bo.

Kako bi lahko potovala na Fiji po opravljenih izračunih?

Letalske karte sva iskala na  vseh iskalnikih za letalske karte. Najugodnejše so bile direktno na letalskih družbah Emirati in Fiji Airways. Let je lahko  sestavljen iz etap: Zagreb – Dubaj – Singapur (Emirati), Singapur – Fiji (Nadi) (Fiji Airways), enako za povratek.

Prenočišče iščeva na Booking.com in Hotels.com. Najugodnejše so na Booking.com,  in sicer: 6 noči na Fiji-ju, 4 noči v Singapurju. Prevoz:  Maribor- Zagreb, sva uredila s Flixbusom.

Vse sva plačala s kartico, rezervacije so potrjene in sva le še čakala na dan odhoda.  Naj povem, da ob takšni samoizvedbi potovanja v tebi vedno vrta “črv negotovosti”. Je res vse rezervirano kot je treba? In ker so samo še elektronske karte in rezervacije te je strah in le upaš lahko da bo vse v redu. Vso pisno dokumentacijo vedno vestno urediva in dava v prtljago. Ena kopija gre v kovček in druga v osebno prtljago z nama na letalo.

Pred potovanjem pripravim  ustrezno količino inzulina, hladilno torbico, merilec krvnega sladkorja (dva), glukozne gele in druge pripomočke. Upoštevati moram, da letim na vzhod, dan bo krajši kar moram upoštevati predvsem pri dajanju dolgega inzulina.

In potovanje na Fiji se je lahko začelo

Dan pred odhodom na letališče obvestilo Mariborčanom: “Avtobusna postaja bo v nedeljo zaprta” (odhod najinega avtobusa je bil v nedeljo zjutraj ob 7. uri). Zaradi uničenja bombe iz druge svetovne vojne, ki so jo našli ob avtobusni postaji, je civilna zaščita zaprla  avtobusno postajo. Primestni avtobusi so  lahko postali pred mestom (kjer je pač kdo dobil prostor). Opraviva klic na upravljalca avtobusne postaje, civilno zaščito, policijo. Nič, nihče ni vedel kje bodo točno  stali mednarodni avtobusi (Flixbus). Ostane nama klic na sedež Flixbusa v tujini. Tam niso imeli podatka o zaprtju postaje. Da bo vse kot je planirano po voznem redu, so nama odgovorili. Nastala je rahla panika. Kaj narediti? Zaključek, organizirava si privatni prevoz.

“Bomba v Mariboru, nova lokacija postaje, Tezno.” Tako se je glasil SMS, ki sva ga pozno popoldne dobila od Flixbusa.  Dobro, pokličeva prijatelje, da greva na avtobus a naj bodo kljub temu pripravljeni, če avtobusa ne bo tam. Naslednji dan smo  na “novi” postaji zbegani potniki iskali pravi avtobus. Najin Flixbus je prispel po planu in brez težav smo pot nadaljevali do Zagreba. Oddahneva si, šlo je čez prvo oviro.

Let iz Zagreba do Dubaja je izvedla družba Fly Dubai, ki opravlja lete za Emirate, katere karto sva kupila. Staro letalo A320, neprijazno osebje, slaba postrežba. Niti E od Emiratov. Ampak, šest ur letenja in bila sva v Dubaju. Prideva ponoči, čas je za meritev krvnega sladkorja, razmislek in analizo kako z inzulinom.

Letenje z Airbusom A380?

Sledi tri ure čakanja in nato vkrcanje na velikana, dvonadstropnega A380. Notranjost letala, velikost in udobje ekonomskega razreda te navduši. Prijazno, urejeno in nasmejano osebje daje potovanju čar in navdih, dobiš poseben občutek vrednosti potovanja. Ponudba hrane  in nivo postrežbe  pa pričara vsakomur nasmešek zadovoljstva. “Ja, življenje je lepo” sem rekel Branki, ki je že iskala najboljši položaj za spanje. Osem ur razmišljanja, “dremuckanja”, in kakšen viski za zdravje in že se je velikan dotaknil steze na letališču (Changi ) v Singapurju.

Ura je več kot dve popoldne, vzeti morava prtljago, priti iz tega terminala in se zapeljati na drugega. Proti Fiji-ju odletiva zvečer (ob 21. uri).

Kako sva čakala na terminalu v Singapurju?

Vzela sva prtljago in se postavila v eno od desetih neskončnih vrst kjer so potniki čakali na izstop iz terminala. Po uri in pol čakanja pristopiva k okencu. Vprašajo te  vse, kam greš, zakaj si tu, kam potuješ naprej? Pregledajo vse papirje in prtljago in še naprej nekaj sprašujejo. Čeprav vidijo, da imaš vse papirje in da stojiš pred njimi “gol kot kip”, ker pač ne razumeš  njihovih zahtev.

V takih trenutkih se v meni prelivajo čudne energije in ne vem ali sem slabo ali zelo slabo. Bojim se, da mi  pade krvni sladkor in da sledi hipoglikemija. Prišla sva skozi, uspelo nama je. Takoj sem si izmeril krvni sladkor, bil je zelo visok. Po razmisleku sem si dal predvideno količino kratkega inzulina.

Hitro sva zamenjala terminal in pred nama je bilo pet ur čakanja – uživanja v lepem terminalu. Čas za kavico in malico. “Daleč sva že prišla” sva si mislila. “Še en dolgi let pa sva na cilju, potem pa morje, sonce in uživanje”… mi je rojilo po glavi.

Najprej  sva se sprehodila po terminalu z namenom, da najdeva izhod, mesto čekiranja (check in) družbe Fiji Airways. Tako vidiva kje  bo izhod na letalo in kdaj začnejo sprejemati prtljago. Izhod sva hitro našla, želela sva oddati prtljago, vendar je bilo to možno šele čez tri ure. Škoda, sva pa tam našla napis, da lahko tudi takoj oddava prtljago (zgodnji check in) na okencu v pritličju. Z veseljem sva se odpravila tja. Pokazala sva potni list in dokumente. Uslužbenec je dokumente obračal, iskal po računalniku se obrni k nama in rekel: “Žal vaše karte za Fiji so bile stornirane, dan pred potovanjem vam je družba Fiji Airways poslala e-mail, da so vaše karte stornirane.”

Šok, kako? Zakaj? Sva se pogledala in se vprašala. Nisva dobila nobenega E-maila sva se strinjala. Karte so bile plačane, dobila sva obvestilo z banke in Fiji Airwaysa. Saj drugače ne bi šla, če ne bi imela papirjev v rokah. Branka je v polomljeni angleščini rotila uslužbenca, da E-maila nisva dobila, da sva karte plačala in da nama naj pomaga. Svetoval nama je, da se obrneva na informacijsko pisarno nadstropje više.

Tudi tam ni bilo posebnega navdušenja nad nama, pokličeva naj Fiji Airways in razloživa problematiko. Pomagali so, da sva vzpostavila stik potem pa je bilo vse na Branki, da predstavi dokaze. Branka je poskušala, razložiti situacijo, jaz pa sem napet kot lovski pes sledil njenemu govoru in mimiki, držal v rokah vso dokumentacijo in pripravljal odgovore na vprašanja, ki so jih zahtevali (moja angleščina je sicer 0). Kljub temu, da so prostori letališča močno hlajeni, sva bila oba popolnoma mokra in na robu živčnega zloma. Pogovor je bil izjemno mučen, kot bi se pogovarjala z robotom.

Čeprav nama je po glavah rojilo razmišljanje ali naj kupiva karte še enkrat, naj odnehava in ostaneva do odhoda v Singapurju? Veliko slik se je v najinih glavah zavrtelo. Vendar se nisva predala, vztrajala sva. Predstavljala sva najine dokaze, oni pa niso znali povedati nobenega tehtnega razloga. In res, težka železna vrata so se pričela počasi odpirati.

Moškega na drugi strani žice so pričeli zanimati  detajli najinega nakupa kart, kot so: Kako sva kupila karte, s katero bančno kartico sva jih plačala, kdo je lastnik te kartice, kolikšna je bila točna cena letalskih kart? Ker sva imela vse papirje pri sebi sva lahko na vsa vprašanja točno odgovorila. Rezultat, moški je rekel, da bodo karte deblokirali, na svoj E-mail pa bova takoj dobila sporočilo, da so karte plačane in veljavne. In res obvestilo sva takoj prejela na telefon. S tem naj greva na okence, kjer sva že bila in vse bo urejeno.

Težko opišem radost sreče, ki naju je obšla, kot da bi se rešila velike skale, ki je pritiskala na naju. Tokrat se je pokazala pravilnost najinega  pozitivnega razmišljanja s katerim hodiva skozi življenje: “Upanja ni konec, dokler ni res konec.”

Odhitela sva do gospoda na okencu, ki  naju je takoj spoznal. Razložila sva mu da je vse urejeno in da imava E-mail-potrdilo. Gospod ga je prebral, prelistaval na računalniku, naju pogledal in rekel: “Žal, vaše karte so še vedno stornirane.” V računalniku še ni bila odpravljena blokada. Spet je potekal “mučni razgovor”, in gospod nama je svetoval, da naj greva na mesto vkrcanja (ko se bo odprlo) in naj se direktno pogovoriva z letalsko družbo Fiji Airways. Spogledala sva se. “Nič, umiriva se, razmisliva in greva naprej”, je rekla Branka.

Naredila sva kratek premor za osebne potrebe. Jaz sem kontroliral in uravnaval svoj krvni sladkor. Čeprav v vsakdanjem življenju že po občutku zaznam visok ali nizek sladkor, v določenih trenutkih to ne deluje. Pri velikih psihofizičnih naporih lahko sladkorni bolnik zaupa samo merilcu krvnega sladkorja. Zato si je v takšnih trenutkih potrebno pogosto izmeriti krvni sladkor.

Odhitiva na mesto kjer bo vstop na letalo. Izhod je bil še brez osebja. Še skoraj eno uro je bilo do odpiranja izhoda. Postavila sva se v vrsto, ki je sploh še ni bilo. Vedela sva , da morava biti prva, ker bo vse trajalo zelo, zelo dolgo. “Tisti za nama bodo sigurno znoreli”, je rekla Branka: “Sicer pa to ni najina stvar.”

In res, ko se je izhod odprl, ko osebje ni imelo potrjenih najinih kart, se je “pekel” spet začel. Vendar je bilo tokrat lažje. Pogovarjali smo se v živo, 1 na 1 kot se temu reče in najini dokazi so bili zelo prepričljivi. K pogovoru so pristopali še drugi člani osebja, telefoni so zvonili in bili so zelo angažirani, da se problem reši.

“Seveda gresta na Fiji”, nama je rekla odgovorna oseba in da naj počakava, ker morajo še nekaj stvari urediti.

Veselje in strah naju je preplavil. Med čakanjem sva se vzpodbujala, da sva blizu, vendar dokler ne bova na letalu še ni konec. Vedela sva, da se morava skoncentrirati, ohraniti razum in energijo za morda še kakšno “bitko”.

Kmalu so naju poklicali, dobila sva karte, oddala prtljago in dve uri  zatem sva že sedela v širokotrupnem Boeingu-777, ki je rezal zrak 10.000 m visoko proti Fiji-ju. Zelo simpatično osebje, res s Fiji-ja je skrbelo za naše udobje. Vzdušje v letalu je bilo zelo domače, kot priprava na doživetje sanjskega dopusta. Branka je po večerji, najprej iskala ugoden položaj za počitek, vendar si je hitro premislila. Nasmejana, gostoljubna posadka je pričarala veselo vzdušje, ki ga ni želela zamuditi. Je rekla, da bo spala kdaj drugič.

Sam sem oseba, ki ima velikokrat rajši pot kot pa cilj potovanja. V enajst urnem letu sem seveda tudi spal, vendar večino časa sem preživel v razmišljanju, o življenju, kako sodobna tehnologija (letalstvo) omogoča, da se spoznavamo med seboj ljudje, ki smo si geografsko daleč narazen. Vmes sem spil tudi viski ali dva. Doživljal sem sončni vzhod in morje do koder seže pogled.

Poldne je bilo, ko smo pristali in zadihali sončen, morski Fiji-ski zrak. Prijetno majhno letališče nas je pozdravilo z živo glasbo. Dinamični morski ritem te pripravi na sproščen dopust. Moja Branka je prišla na cilj, na ta rajski otok, topila se je od veselja in pozitivnega vznemirjenja.

Taksi naju pripelje pred vhod hotela. Prijazno, nasmejano osebje naju sprejme, kot sva si zamišljala, kot pač v raju mora biti. Močno utrujena predava dokumente in  sanjava sobo, počitek. Lepa, mlada, nasmejana uslužbenka pregleda rezervacijo, pogleda v računalnik in kot bi se želela opravičiti reče: “Ne, ne bosta bivala v tem hotelu, ta hotel delno prenavljamo, premestili vaju bomo v drug hotel”. “Ne že spet”, sva si mislila. Takoj sva se posvetovala in se odločila, da ne bova šla nikamor. Ta hotel sva izbrala, ker se nama je zdel za najine razmere najboljši. Vendar je sledilo pozitivno presenečenje. Ponudili so nama še boljši hotel čisto v bližini. “No, tako bi pa šlo”, sva bila enakega mnenja.

Novi hotel je več kot ustrezal najinim željam in želela sva si le še postelje. Za nama je bilo 20.000 km poti, 24 ur letenja, več kot 40 ur potovanja in 12 ur časovnega zamika (Fiji je 12 ur pred našim časom). Kljub lepotam okolja v katerem sva se znašla, sva si najbolj želela samo spati in spati. Pred spanjem sem si kontroliral krvni sladkor, razmislil kdaj in koliko bo treba dati kratkega in dolgega inzulina in že me ni bilo več.

Naslednja dva dneva sva sproščeno poletno dopustniško odkrivala polotok Denarau, na katerem je bilo najino letovišče. Naprej sva bila potrebna dobre hrane in pijače. Branka pa je najbolj iskala primeren prostor ob vodi in pod vročim soncem.

Dvanajst ur zamika v začetku povzroči, da je tvoje psihofizično stanje nekje vmes. Veš da si tukaj, vesel si kot otrok, da si si izpolnil neke sanje, vendar nisi sposoben racionalnega razmišljanja. Naj omenim, da je potovanje na Fiji bila želja moje ljubljene žene Branke, ki je sanjala in sedaj doživela, rajske plaže, turkizno modro morje, poležavanje na vročem soncu in “pusti me na miru”.

Zame je to potovanje pomenilo, uživanje v spoznavanju letališč, reševanju problemov, dolgih poletov z A380 in spoznavanju novih krajev in kultur. Na tem potovanju sem lahko tudi dobro testiral svoje znanje in pripomočke, da dobim še več praktičnih izkušenj s področja, kako obvladovati sladkorno bolezen v zelo dinamičnih in spremenljivih okoliščinah. Več o obvladovanju sladkorne bolezni lahko izveste na www. Sladkornakratko.si.

V naslednji dnevih sva se vsak dan na kratko, odpravila raziskovati otok Viti Levu na katerem sva bivala. Z  lokalnim avtobusom namenjenim domačinom sva opravila krožne vožnje. Vožnja s temi avtobusi je zaradi njihove starosti posebna atrakcija. Vožnja se odvija po levi strani (angleški sistem), kar za nas predstavlja določene težave. Pri prečkanju ceste ali iskanju avtobusne postaje moraš pričakovati, da avto pripelje iz (za nas) napačne strani.

Da ima Fiji tropsko klimo opaziš takoj po bujnem rastlinstvu in lahkotno zgrajenih hišah, kar kaže na to, da tukaj ni velikih temperaturnih razlik. Tropsko sadje, kokosove palme, sladkorni trs, ribištvo so tisto kar popotnik takoj opazi. Večjih industrijskih obratov nisem opazil. Predvsem opaziš  kmetijske površine, manjše delavnice za predelavo lesa, avtomehanične delavnice in trgovine.  Turizem je danes panoga kjer je zaposlenih največ domačinov in ki verjetno prinaša največ denarja državi.

Če bivaš v turističnih naseljih ob morju opaziš seveda veliko razliko v družbenem standardu. Predvsem  podeželje je bolj slabo razvito. Ceste, hiše in infrastruktura  močno kličejo po obnovi. Ampak na Fiji je potrebno gledati drugače. Fiji je rajski otok, ker so nas tako tudi učili.

Predvsem domačini so tisti, ki s svojo radovednostjo, veseljem, prijaznostjo in sproščenim življenjem dodajo otoku to o čemer sanja ves delovni svet. Domačini te ob vsakem srečanju pozdravijo  z besedo “Bula”, ki baje pomeni več kot samo “živijo”, pomeni tudi način življenja. Tisti, ki so domačine spoznali zelo dobro pravijo, da le ti živijo tisto pravo življenje o katerem mi samo sanjamo.

Nadi je bilo največje mesto, ki sva si ga ogledala. Letališče Nadi na zahodni strani otoka je najpomembnejše mednarodno letališče preko katerega pride največ turistov. Mesto zaradi velikega števila Indijskih priseljencev dobiva tudi njihov značaj.

Ogled avtobusne postaje in tržnice nudi vpogled v drobovje vsake družbe. Tržnica predstavlja morsko bogastvo, rodnost zemlje in blagodejno delovanje toplega sonca. Vse to se kaže v izjemni izbiri rib, tropskih sadežev, zelenjave… Ljudje polni energije pa dokazujejo, da te dobrote in danosti  z veseljem uporabljajo. Hindujski templji s svojo razkošno obliko izpričujejo zgodovino in verstva ljudi na tem otoku.

Nadi s ponudbo prehranskih in tehničnih trgovin ne navdušuje zahtevnega evropskega turista. Veliko bolj pa navduši z raznoliko kulinarično ponudbo (street food). 

Zvečer sva se udeležila pitja “kave”. Prikaz kulture, plesov in običajev. Seveda to ni kava, kot jo poznamo in pijemo mi ampak gre za pijačo narejeno iz suhih mletih korenin posebne rastline. Pitje kave je za domačine obred, za turiste pa posebno doživetje. Gre pa za bolj grenko, predvsem obredno pijačo, ki jo pijejo iz kokosovih skodelic.

Dnevi na Fiji-ju so zaradi močnih doživetij tekli zelo hitro. Veliko počivanja in nekaj raziskovanja, takšen je bil najin vsak dan. Pred odhodom domov, na romantičnem letališču, nekako pogledaš vase in oceniš doživetje. Bi lahko več videl, več doživel, so se ti uresničila pričakovanja, bi prišel še enkrat? Razmišljaš.

Najbolje bo, da si rečeva: “Šla sva samo pogledat, kje je ta otok, kako izgleda, kakšni so njegovi ljudje…. Uživala sva v izbrani hrani, kopala sva se v toplini turkizno modrega morja in grela na vročem soncu, ostal pa bo Fiji gotovo globoko v najinem srcu.”

5/5 - (1 vote)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.