Izlet v Bosno s Tomažem: Ali veš, kaj pomeni Avnoj?!

V življenju sem se že tolikokrat naposlušala o vseh lepotah Bosne in Hercegovine, da je bil res že skrajni čas, da jo vendarle obiščem tudi sama. In tokrat se mi je ponudila idealna priložnost, ki je po nekaj letih posvečanja majhnima otroka res nisem želela zamuditi. Jezik mi je dokaj znan, kavo obožujem, naravne lepote pa si tudi rada ogledujem. In kaj bi bilo za vse to bolj idealno kot timbilding v Bosni, najbolj priljubljeni destinaciji ustanovitelja naše spletne agencije? Pa smo šli.

Nadobudna šesterica je tokrat za svoje potovanje najela kombi, kar se je izkazalo za vrhunsko odločitev ne glede na zgodnjo uro, ob kateri smo krenili naravnost do Banjaluke. Lačni kot volkovi smo se že v zgodnjem dopoldnevu prepričali, da se že zaradi bosanskih čevapčičev izplača peljati tja dol.

‘Ali veš, kaj pomeni Avnoj?!’

Še hiter sprehod skozi prijetno urejeno mesto in nadaljevali smo pot proti Jajcu, kjer se je pisala zgodovina. Tomaž me je tam brez vprašanj poslal v muzej, kjer je potekalo 2. zasedanje Avnoja. Še prej je seveda na hitro preveril moje znanje in se kaj kmalu prepričal, da poznavanje zgodovine res ne spada med moje največje vrline. Ker pa se vse življenje učimo, sem to mesto zapustila z osveženimi podatki in lepimi vtisi – Jajce je namreč znano tudi po čudovitem slapu reke Plive, ki se tam izliva v Vrbas.

Odpeljali smo se nekoliko višje, do Plivskega jezera, kjer so nas očarali prekrasni mlinčki. Tamkajšnji prizori so me res navdušili. Voda je speljana pod in med majhnimi lesenimi hišicami, ki so bile nekoč mlini ter so med seboj povezane z brvmi, se preliva po skalah, ustvarja nežno šumenje in skupaj z neverjetno zelenim rastlinjem ustvarja nadvse romantično kuliso. Ustavili smo se še nekoliko nižje, se sprehodili po tako imenovanem ‘mostu ljubezni’ in uživali v prijetni klimi žuborečih slapov, ki jih je tukaj res veliko. Ja, to so zagotovo pravi kraji za sprostitev, nekaj miru in oddiha od napornega vsakdana.

Kdo pravi, da Evropa nima ‘Rdečega morja?’

Tomaž seveda ne bi bil Tomaž, če nas na kosilo ne bi peljal po na videz neugledni makadamski cesti, kjer so nam pot prekrižale krave, na cilju pa nas je presenetil prijeten obvodni ambient. Dan se je počasi že prevešal v večer, ko smo prispeli na čudovito Ramsko jezero. Normalno – pot do želenega otočka je bila v bistvu kolovoz. A Tomaža ni nič ustavilo. Vedel je, da se bo izplačalo. Jezero, v katerem je bilo sicer tako malo vode kot že dolgo ne, se je ob mraku odelo v odtenke rožnate in rdeče, kar nam je omogočilo ustvariti čudovite fotografije in posnetke. 

V Mostar, kjer smo prespali dvakrat, smo prispeli, ko se je že spustila noč. Vožnja in parkiranje sredi ozkih ulic sta bila pravi podvig tudi zato, ker naše vozilo ni bilo ravno med najmanjšimi. Mostar je sicer prijetno mesto z bogato in pestro zgodovino, zanimivimi uličicami in seveda slovitim starim mostom, ki povezuje bregova reke Neretve ter spada med zaščitene kulturne spomenike. V času, ko smo ga obiskali mi, ni bil tako obljuden kot sredi turistične sezone. In ravno v tem je bil čar. Seveda nismo pozabili na okušanje mostarskega piva in baklave, podnevi pa smo se sprehodili tudi mimo trgovinic in stojnic ter se primerno oskrbeli z bosanskimi džezvami in darilci za svoje najbližje.

Vas zanima ta izlet v Bosno in Hercegovino še skozi Tomaževa oči? Oglejte si spodnji posnetek in živo si boste lahko predstavljali, kaj vse smo videli in kako smo se imeli:

Če vas zanima še več videoposnetkov s Tomaževih izletov in potovanj, se naročite na njegov kanal na Youtubu. Tam boste našli veliko zanimivih posnetkov z različnih krajev po Sloveniji in svetu. Morda dobite kakšno dobro idejo za potovanje ali pa zgolj kakšen namig, kaj si je res vredno ogledati.

Skrivnostne utrdbe iz nekega drugega časa 

Naslednji dan smo preživeli v okolici Mostarja, kjer je kar nekaj točk, vrednih obiska in podrobnejšega ogleda. Povzpeli smo se na vzpetino nad mestom Blagaj, kjer stoji mogočna trdnjava Blagaj oziroma Stjepan grad. Po nekaj manj kot pol ure vzpenjanja smo nekoliko zadihani in s primerno obarvanimi obrazi že uživali v razgledu na razgibano okoliško pokrajino. Sodelavka me je podučila, da je večji del zidov obnovljen, le manjši del pa je še originalen. Utrdba na tej kraški vzpetini, ki jo na enem delu omejuje globoka pečina, stoji že dolga stoletja, področje je bilo naseljeno že od železne dobe naprej. Vsekakor krasen kraj za ljubitelje zgodovine in razgledov.

Tik pod pečino, ki je visoka 266 metrov, pa se skriva še en biser – izvir reke Bune, ki je bil naša naslednja postojanka. Buna na dan priteče izpod že omenjene skalne pečine in je zaradi svoje turkizne barve res privlačna. Tik ob izviru, ki je v bistvu že takoj kar mogočna reka, stoji tekija, muslimanska verska zgradba, v kateri so se zbirali in v njej tudi stanovali derviši. Skrivnostna zgradba je pravcati kulturni spomenik, ki ga seveda lahko obiščete le primerno oblečeni. Po hitrem ogledu tekije smo se odpravili še na levi breg reke Bune, kjer so popolne točke za nastanek fotografij kot z razglednic. Mojo potrebo po opazovanju dih jemajočih naravnih pojavov je večstometrska stena z luknjami vsaj za nekaj časa potešila :-).

Po kosilu (seveda, ponovno so bili na meniju čevapčiči) je sledil še ogled prikupnega srednjeveškega mesteca Počitelj. To tako imenovano ‘kamnito mesto’ oziroma srednjeveško utrdbo najdete jugozahodno od Mostarja, na levem bregu mogočne Neretve. Mestece na pobočju je prežeto z duhom nekega drugega časa, o večstoletni turški vladavini pa še danes nemo pričajo številne arhitekturne posebnosti, ki segajo od orientalskih do mediteranskih. Obvezno vzpenjanje po ozkih in utesnjenih stopnicah v stolp je vsakič znova nagrajeno s krasnim razgledom. Nekaj časa smo si vzeli še za sprehod po prikupnih kamnitih ulicah in obzidju, ker smo želeli še na hrib Hum nad Mostarjem, pa nas je čas že kar malo priganjal. Na želeno destinacijo smo tako prispeli že v mraku. Velikanski križ, ki ga lahko vidite z domala vseh predelov Mostarja, je ponoči osvetljen, kraj, kjer je postavljen, pa nudi osupljive razglede na bližnjo in daljno okolico.

Medžugorje in Kravica za slovo

Jutro po spoznavanju nočnega življenja v Mostarju za nekatere od nas zagotovo ni bilo najlažje. A nedeljsko dopoldne je že vabilo v Medžugorje, priljubljen romarski kraj, ki je znan po Marijinih prikazovanjih. Velika cerkev, ogromno spovednic in klopi ter nešteto trgovinic s spominki so značilnosti tega kraja, od katerega sem vseeno pričakovala nekoliko več. Res pa je, da na hrib, kjer naj bi se prikazovanja dejansko dogajala, nismo rinili. Privoščili smo si še zadnje pristno bosansko kosilo na našem izletu in postanek, ki navdušuje s svojimi naravnimi lepotami – slap Kravica. Raj za ljubitelje krasa in kraških oblik ter procesov je tudi kraj, kjer se je ta dan našel junak in zaplaval v precej hladno vodo. Mene v nekaj takšnega v tem letnem času, čeprav je Bosna oktobra še vedno prijetno topla in sončna, zagotovo ne bi prepričali :-).

Tridnevni izlet v Bosno in Hercegovino s Tomažem, ki po mojem mnenju spada med najboljše poznavalce teh krajev, se mi je vtisnil v prijeten spomin – ne le zaradi lepe narave in dobre hrane, ampak tudi zaradi dobre družbe, s katero smo okrepili vezi in se spoznali na še malo drugačni ravni kot zgolj tisti iz pisarne in naše mini kuhinje. Vsakemu, ki rad odkriva skrivnostna mesteca, stare utrdbe, pestro zgodovino, prelepe izvire, slapove in jezera, priporočam obisk te države, ki lahko ponudi res veliko. Prav tako je to zagotovo dobra ideja za povezovanje sodelavcev, tako da podoben izlet priporočam vsakemu podjetju, ki nekaj da na dobro počutje svojih zaposlenih.

5/5 - (1 vote)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.