Zadnjič sem poklicala prijateljico. Po telefonu, seveda. Ni se mi javila, ampak to res ni nič posebnega, kajti nihče na svetu nima telefona ob sebi vsak trenutek svojega življenja. Na srečo pa imamo sedaj tako čudovite aparate, ki si zabeležijo vsak klic. V moji mladosti pa ni bilo niti telefonov v vsaki hiši, kaj šele, da bi bili tako pametni kot so danes.
Kakšno uro kasneje sem poklicala še drugo prijateljico. Le-ta predstavlja našo ‘štiriperesna deteljica’ družbo. Malo sva poklepetali. Urška se drugače ukvarja s ‘koučingom za življenje’ in pogovori z njo so vedno zanimivi. Včasih se mi zgodi, da imam na koncu pogovora zelo, zelo dolg nos. Resnica je res huda reč, kajti najbolj udari po našem egu. Slišala sem celo, da ko boli ego, je to najhujša bolečina in priznam, da je v temu kar precej resnice. Govorim iz izkušenj, seveda.
Prvo prijateljico, Svetlano, ki je drugače iz Rusije, sem poklicala ponovno. Spet se ni javila. Svetlano sem klicala, ker bi res rada dobila recept za čudovito torto, ki jo je spekla za rojstni dan moje hčere. Tista čokoladna krema, ki je držala biskvit skupaj, je bila tako noro dobra, da bi jo lahko jedla prav vsak dan. Tudi prav nič mastna ni bila, v ustih se je stopila in kar sama stekla po grlu navzdol. Čez nekaj dni ima rojstni dan sin in prav nič ne bi imela proti, če bi imeli še enkrat takšno torto za kosilo v nedeljo. Pomislila sem, da jo lahko naredim jaz, sama ali pa jo naročim pri Svetlani.
Minila sta dva dneva. Svetlane nisem več klicala, kajti vedela sem, da ima na telefonskem aparatu obvestilo o neodgovorjenem klicu. Malo me je sicer skrbelo zanjo, kajti dandanašnji se lahko marsikaj zgodi, vendar sem vedela, da če bi bilo karkoli hujšega, bi novica hitro prišla do mene.
Za nedeljo sem pripravila svojo dolgočasno torto, ki jo imamo sicer vsi radi, vendar je vedno ista in smo je po malem že naveličani. Kosilo je minilo v mirnem in veselem razpoloženju, meni pa ni in ni dalo miru, zakaj me Svetlana ni poklicala nazaj. Sklenila sem, da jo zvečer ponovno pokličem.
Rečeno storjeno. Že ko je zvonil telefon, sem bila nekoliko vznemirjena, ko pa se je Stanka vendarle javila, mi je srce udarjalo kot noro. Pogovor je bil takšen kot vedno. Svetlano, ljubečo in prijazno, je zanimalo kako smo in tudi sama se je pohvalila, da nimajo doma nobenih težav, otroka sta zdrava in privoščili so si tudi krajši izlet na bližnji hrib. Ko sem jo povprašala, če morda ni opazila mojega klica, mi je tudi prijazno in brez slabe vesti povedala, da je videla in da si je mislila, da ni nič tako pomembnega in me zato ni poklicala nazaj. Kaj?! Kako?! Halo?
Nisem reagirala na to, čeprav se mi je zdelo, da bi lahko kar kričala in cepetala z nogami od vsega hudega. Kako si lahko kaj takega privošči? Pa saj smo ja prijateljice. Nismo sicer takšne prijateljice kot smo prijateljice v združbi ‘štiriperesne deteljice’, vendar smo prijateljice in se večkrat slišimo. Pred kratkim je celo naredila torto za mojo hčer in to popolnoma prostovoljno. Zadnjič sem tudi jaz bila na praznovanju njenega rojstnega dneva, in saj ne, da se želim s tem bahati, vendar tudi darilo, ki sem ji ga poklonila ni bilo kar nekaj. Pa še tako brutalno iskrena je bila: ?Sem mislila, da ni nič tako pomembnega.? Ali ji delujem kot nekdo, ki kliče kar tako, za hec? Povrhu vsega pa je bilo pomembno, saj si tudi moj sin zasluži dobiti torto, ki nam je vsem tako zelo všeč.
Ura je bila že skoraj enajst zvečer. V Dubaju, kjer dela moja prijateljica Urška pa je bilo že krepko čez polnoč. Tako hudo sem bila žalostna in razočarana, da nisem in nisem mogla zaspati. Pograbila sem telefon in v Dubaj napisala sporočilo, da moram govoriti z njo. Urška po navadi ugasne telefon, kadar spi, danes pa je pozabila in čez 5 minut sva že klepetali. Seveda sem ji morala do potankosti razložiti vse, kar se mi je hudega zgodilo. Urška me je poslušala, vendar sem že po načinu poslušanja pomislila, da ali spi ali pa je ne zanima prav preveč, kako grdo se je obnašala Svetlana. Verjeli ali ne, v resnici je ni zanimala Svetlana in njeno obnašanje. Mene je vprašala, če se spomnim, kako se pred leti nekaj dni nisem jaz javljala na klice in niti nisem poklicala nazaj. Vprašala me je, če se tudi spomnim kako jih je vse skrbelo zaradi tega, ker me niso mogli priklicati. Ma ja, seveda se spominjam, ampak le kakšno vezo ima to s Svetlano. Urška mi potem ljubeče in prijazno pove, da se vse vrača in vse plača. Ker sem morala dobiti izkušnjo o temu, kako so se počutili ljudje, ki so mene klicali in jih sama nisem kontaktirala nazaj kar nekaj dni, se je te dni to zgodilo meni. ?Seveda, da se to dogaja ob konkretnih zadevah?, sem protestirala in Urški povedala, da sem imela sama takrat hudo življenjsko krizo, dramo, zgodbo?in, da prav ona dobro ve, da je bilo tako, Svetlana pa je bila na izletu in nič tako strašnega se ji ni dogajalo?Urška me je ustavila. Obzirno in ljubeče mi je še enkrat ponovila, da sem to izkušnjo morala dobiti, da bom vedela, da se v takšnih situacijah ljudje lahko počutijo točno tako kot se počutim zdaj jaz in tudi zato, da kaj takega ne bom ponovila. V izogib lastni slabi volji.
Moj nos je bil tako dolg kot že dolgo ne. Po najinem pogovoru sem ga še celo noč vlekla po tleh in jasno je, da skorajda nisem več spala. Ko sem proti jutru vseeno zatisnila oči in se čez kakšno uro spet zbudila, pa mi je situacija postala razumljiva in logična.
Dobila sem dobro dozo spoznanja, da naj ne bi počeli drugim tega, kar sami ne bi želeli, da nam drugi počnejo. Pa čeprav gre še za tako malo in nepomembno stvar kot je biti neodziven na telefonske klice?