Bila sem še zelo mala deklica, ko sem se zavedela, da imam neke vrste fobijo. Ves čas sem imela občutek, da me nekdo opazuje skozi okno. Ta ideja me je spremljala skoraj skozi vse življenje. Pravzaprav me sploh ni zapustila, s to razliko, da mi je morda sedaj počasi postalo jasno, kaj se dogaja.
Z družino, v kateri sem rojena, smo živeli v dvonadstropni hiši in moja soba je bila v drugem nadstropju. Okoliške hiške so bile nekoliko nižje in če kdo, sem bila jaz tista, ki sem lahko vedno strmela skozi okno svoje sobe na sosednje strehe. Ko pa je prišel trenutek, da se preoblečem ali pa kar tako pa sem se počutila opazovana skozi to isto okno. Včasih mi je bilo nerodno in sem spustila rolete, drugič sem se delala pogumno in se celo preoblekla pri nezastrtem oknu in bili so tudi trenutki, ko sem igrala igro tako kot, da sem v gledališču in se na koncu predstave celo priklonila.
Takrat sem hodila k verouku in nekega dne sem to povedala župniku, ki nas je poučeval. Ne vem, morda ni bil župnik ampak le kaplan ali nekaj takega in on mi je kot iz topa rekel, da je to Bog, ki me opazuje. Ja, seveda, Bog je to in njega prav jaz zanimam, kajne? Tako sem razmišljala in bila zelo razočarana nad njegovim odgovorom. Svojo igro sem igrala potem še dolga leta in ko je prišla puberteta in z njo prve ljubezni, sem vse skupaj skoraj pozabila. Skoraj, nikoli pa zares.
V družbi sem poznana kot zbirateljica knjig. Že, če mi je všeč le naslovnica, se ne morem upreti, da knjige ne bi kupila. To sicer ne pomeni, da knjige le zbiram, tudi berem jih rada, vendar se mi zdi, da ne bom uspela prebrati vseh knjig, ki jih imam, niti do konca življenja ne. Dobro je tudi to, da se z možem kar dobro razumeva, kajti, če bi morala oditi iz najinega domovanja, bi potrebovala kar konkretno vozilo, ki bi bilo le za prevoz teh knjig.
Knjige pa nisem kupovala le jaz, sama. Prišle so tudi od otrok, prijateljev, staršev…za vsak praznik, ki ni bil ravno moj rojstni dan, recimo, sem dobila rože in kakšno knjigo. Potem, ko sem nekega dne domov prinesla knjigo Bhagavad Gita kakršna je in je večina ljudi, s katerimi se družim, to opazila, je na knjižno polico začela prihajati vsa možna literatura tudi iz Hare Krišna. Ugotovila sem, da moji prijatelji in otroci težko odklonijo nakup knjig pri njih, ker so prišli na idejo, da lahko knjige prinesejo kar meni in s tem ubijejo dve muhi na en mah. Razveselijo prodajalca in mene.
Potopisne knjige in romani so bila moja poslastica. Če je bil ljubezenski roman, kjer sta se glavna igralca, moški in ženska, skoraj na smrt sovražila in se je v temu odnosu čutilo, da bo na koncu itak to največja ljubezen stoletja, mi je bil lahko glavna hrana za kar nekaj časa oziroma dokler nisem prebrala še zadnje vrstice. Z leti sem se pa teh zgodb naveličala in to le zato, ker nikoli in prav nikoli se zgodba ni nadaljevala še po poroki. V bistvu se pa življenje takrat zares šele začne. Postalo mi je dolgčas.
Korona virus pa napiše novo zgodbo. Potem, ko res nisem našla več popolnoma nič zanimivega, sem se znašla pred Bhagavad Gito. Že enkrat prej sem napisala, da me je ta knjiga sezula že s prvim stavkom, ki sem ga prebrala. Potem sem začela brati bolj sistematično in priznam… bilo je težko. Nikoli v življenju nisem marala pesmi in brati pesem, joj, to mi je res ‘kar nekaj’. Pa sem vztrajala in po določenem času ugotovila, da je v bistvu isto kot brati prozo, če nimaš predsodkov, da pesmi ne maraš.
Potem pa me sezuje drugič.
Sedaj namreč moram povezati začetek te zgodbe s knjigo, ki jo berem. V njej dobim informacijo, da sem duša, neuničljiva in od vedno pa za zmeraj. Prav. Glede na to, da je izraz duša zelo razširjen po celem svetu, to z lahkoto sprejmem. Izvem pa tudi, da živim jaz, duša, v srcu tega telesa, ki ga kličemo po imenu Tatjana. Na kratko, moje telo je Tatjana, jaz sem pa v srcu tega Tatjana telesa. V bistvu še vedno nič takega, če ne bi izvedela iz knjige, da v srcu Tatjana telesa biva še ena duša, ki je pa… hm… Vrhovna Duša in sem jaz, duša, le delček te Vrhovne Duše. In kaj počne ta Vrhovna Duša? No, tu leži ta bomba. Ta Vrhovna duša me pa gleda in me opazuje in nič ne reče in me še naprej opazuje…. Kaaaaaaj?
Ko sem to prebrala in začela razumeti kaj sem prebrala, sem se naježila in priznam, malce se mi je zavrtelo v možganih. Je torej to res pravi odgovor na zastavljeno vprašanje župniku/kaplanu v mojih otroških letih? Me res opazuje Bog? V Bhagavad Giti Ga kličejo drugače, ampak v vsakem primeru je to ena in ista oseba. Me vsak trenutek, že vse življenje opazuje Gospod, ki ga vsakdo izmed nas imenuje tako kot mu je najbližje in najprimerneje? Pa ne skozi okno, temveč kar preko srca, kjer je shranjeno prav vse… od jeze, veselja, žalosti pa vse do ljubezni.
Če je temu tako potem razumem dejstvo, da me občutek, da sem opazovana, navkljub mnogim selitvam ni nikoli zares zapustil, le z življenjskimi prigodami, je bil malce bolj bled. Danes pa je postal spet enako svetleč kot v otroških letih. Takrat se tega nisem bala in se nisem počutila neprijetno, danes čutim le hvaležnost in upanje, da imam pokazati kaj lepega.