Pred leti sem bila v Ljubljani po nakupih in takrat sem prvič videla v živo, skupino, smešnih, v rjuho, oblečenih fantov in nekaj zelo lepo urejenih deklet. Lepo so peli in plesali. Takoj sem vedela, da so ti ljudje iz Hare Krišna, kajti že takrat je bilo zelo veliko slišati o njih. Pritegnila me je njihova dobra volja, nasmejani obrazi in poskočni ritem petja, zato sem se ustavila. Kaj hitro je pristopil rdečelični fant in mi ponudil knjigo. Po kratkem pogovoru z njim sem ugotovila, da niso le srečni, temveč je iz njegovih besed vela tudi izjemna inteligenca, zato sem knjigo, zelo debelo, tudi kupila.
Leta so minevala. Služba, dom, otroci, služba, dom, otroci….in tako dan za dnem. Počasi se je približal tudi čas moje upokojitve in evo, danes sem že leto in pol v pokoju. Od tistega dne, ko sem se upokojila pa do danes pa ni bilo prav nič drugače. Honorarno delo, da preživimo, kajti pokojnina ni visoka, dom in zdaj že odrasli otroci, predvsem pa nobenega časa zame. Vse do “nesrečno-srečne” pojavitve korona virusa.
Dejstvo, da so me zaprli z možem v hišo, je že od vsega začetka nekaj najboljšega, kar se mi je kadarkoli zgodilo. Živiva na deželi in korona virus se je pojavil res v pravem trenutku, ko je potrebno veliko stvari postoriti, če želiš imeti urejen in donosen vrt. Mož kuha in pospravlja, jaz urejam vrt, pa mi ostaja še vedno preveč prostega časa in tako sem se nekega dne ujela, ko sem strmela v debelo in lično knjigo z naslovom Bhagavad Gita kakršna je. Spomnila sem se trenutka, ko sem jo kupila od fanta iz Hare Krišna. Pomislila sem kako lepo je govoril in istočasno se mi je zasvitalo, da je bilo njegovo izbrano govorjenje verjetno posledica tega, da bere prav to knjigo.
Ali sem rekla, da mož pospravlja? Ja sem, vendar prah in pomivanje tal še vedno ostajata na meni. Ko sem knjigo vzela s police, sem morala najprej z nje spihati prah, potem sem jo odprla. Zaželela sem si, da mi knjiga pove kaj, česar še ne vem, jo odprla, kar tako nekje in prebrala: “Kdor se rodi, gotovo tudi umre, kdor umre, pa se zagotovo znova rodi. Zato v vsakem primeru opravi svojo dolžnost in pri tem ne tarnaj.”
Ob teh besedah se mi je v srce prikradlo neko nenavadno upanje in popolna sreča ter veselje. Že od nekdaj mi je izraz reinkarnacija pomenil veliko upanje, da le nismo tu kar tako in samo za to življenje, vendar nikoli nisem našla neke resne podpore temu dejstvu.
Tega dne nisem šla na vrt. Začela sem brati na novo odkrito knjigo, ki je spisana kot pesem in je polna neznanih izrazov. Na mojo veliko srečo so na zadnjih straneh vsi lepo razloženi. Da si ne bi razbijala glavo, kaj mi želi povedati verz, pa so na koncu vsakega, podani tudi komentarji.
Iz prebiranja sem doslej uspela izluščiti nekaj stvari. Predvsem to, da smo večni in da to kar nas obdaja ni vse, kar obstaja. Lastno večnost nekako razumem, če poskušam sprejeti dejstvo, da naše telo poganja oseba, ki je neuničljiva in ji v bistvu pravimo duša.
Brezmejno stvarstvo? Kako si lahko to predstavljam? Ni meja? Nepojmljivo dejstvo, ki ga ne morem vklopiti v svoje dosedanje razmišljanje o življenju. Lahko si predstavljam, da je vesolje ogromno, pa še vseeno ima nekje začetek in se tudi nekje konča. Knjiga pa pravi, da obstaja duhovni svet, ki je brezmejen in materialni svet, v katerem so nebesa, pekel in vice.
Kdo je potemtakem ta virus?
Virus je živo bitje in biva v materialnem svetu, po zgoraj omenjenih teorijah pa obstaja on kot duša že od nekdaj in za vedno. Pomeni to, da se ga zato sploh ne bomo mogli rešiti? Ta ugotovitev res ne bi bila vzpodbudna, če ne bi na moje zelo veliko veselje kmalu ugotovila, da je knjiga, ki jo berem nekako ‘živa’. Kaj kmalu sem na svoje vprašanje dobila odgovor, ki pa je povezan z delovanjem.
Prej omenjena duša, ki sem ‘jaz’, menjam telesa glede na delovanje v starem telesu. Torej glede na to, kako zdaj delujem, si odrejam kakšno telo bom dobila in kje bom živela.
Virus je torej mikroskopsko telo, znotraj katerega živi duša, ki s tem telesom pravzaprav nima nič skupnega, razen to, da je telo dobila na podlagi svojega delovanja v prejšnjem življenju.
Vseprisoten je na Zemlji, kajne? Veliko jih je in trenutno so zelo aktivni. Pobijajo tisoče ljudi in se širijo kot blisk z enega na drugega človeka.
Ko seštejem vsa ta dejstva, ugotovim, da je koronca precej grešno živo bitje. Le kaj ga čaka na koncu življenja?
Ena od dobrih stvari je, da sedaj mnogo bolj skrbimo za čistočo. Ljudje smo se tudi vsaj za trenutek znašli v življenju, kjer smo veliko bolj odgovorni zase in za druge.
Meni osebno pa je dobro to, da mi je priskrbel čas, da ko po celem življenju tekanja in pehanja za denarjem, umirim ‘konje’ in se posvetim tudi temu, da izvem kdo sem, kam grem in od kje pravzaprav sem prišla. Prav tako tudi nimam pojma, če bi kdaj v življenju sedla za računalnik in to spisala. Na koncu koncev je korona virus poskrbel, da sem tu in zdaj, omejena v gibanju, z mnogo preveč časa, prišla na idejo, da se pridružim Virusu idej in zadovoljim lastno željo, da pišem.
Imate tudi vi za sabo kakšno hudo življenjsko preizkušnjo? Bi želeli, da vam jo objavimo? Več o tem si preberite na www.tomazgorec.si/povej-svojo-zgodbo.