Tomaž Gorec

Življenje je zgodba, katere pisci smo sami. Kakor si bomo poslali, kakor pravi slovenski pregovor, tako bomo spali.

To je resnica, vendar je v realnosti to precej težje storiti kot  napisati. Ampak spremembe so stalnica naših življenj in odločitve so njen sestavni del. Če se odločiš so, če se ne, jih pač ni. Včasih nas življenje samo pripelje do odločitve. In tudi mene je. Prišlo je do velike sprememb, na katero sem se dolgo pripravljala da je dozorela. Lahko bi to storila že prej. Pa nisem.

Kot 21 letnica sem spoznala bodočega moža. Imela sva se rada in to se je pokazalo tudi v dokaj zgodnji nosečnosti. Bila sem še zelo mlada za današnje razmere, ko sem se poročila. Rodila sem prvo hčerko, čez dobre 4 leta še drugo. Leta so tekla, punci sta rasli, živeli smo življenje kot povprečna družina. Mož je imel dobro in sigurno službo, jaz povprečno, zato smo si lahko kar veliko privoščili. Kamorkoli sem si želela, bi lahko šla. Če bi si iskreno želela. Pa si nisem.

Renovirala sva stanovanje, večkrat, del hiše njegovih staršev, v katerem bi lahko uživala. Pa nisem. Nikoli ga nisem začutila kot dom. Pa tudi vpliv staršev je bilo čutiti od spodaj, predvsem tašče, ki si nisva bili blizu. Smo se pa kot družinica lepo imeli. Hodili smo na izlete, kasneje sama z možem, imela sva veliko prijateljev, s katerimi smo se družili, hodili na  morje, v gore. Vendar mi je življenje počasi postajalo rutina.

Zelo sem skrbela in me je skrbelo za moji hčerki, saj sta mi pomenili vse na svetu. Nadvse sem želela da sta srečni, se imata lepo. Da dobita vse kar si želita. No skoraj vse. Da smo družina kot sem si jo vedno želela in vse kar bi morala imeti tudi jaz kot otrok….pa nisem. Ljubezen in varnost.

Punci sta odrasli, nista me več rabili kot nekoč in z možem sva imela več časa drug za drugega. Lahko bi ga bolje izkoristila, lahko bi začela uživati življenje, potovala. Vendar nisva, saj je med nama nastalo brezno, katerega sva si ustvarila skozi vsa leta zakona in je postajalo vedno globje. Nisva znala biti več skupaj in se pogovarjati. Odtujila sva se. Lahko bi se mu zopet približala…pa nisem.

Skozi vsa leta sem mu želela povedala veliko stvari, pa sem držala v sebi. Predvsem stvari ki niso bile vsakdanje. Nisem upala, bala sem se njegovega odziva, če bom povedala svoje občutke, želje, bala sem da se bova skregala, ker tega res nisem želela. Ravno tako on. Zato sva raje ostajala tiho in potlačila globoko vase. Lahko bi povedala čisto vse kar čuti vsaka celica mojega telesa…pa nisem.

Imela sem občutek da nisem bila slišana, razumljena, čeprav včasih tudi sebe nisem ravno razumela. Vem samo da je bila v meni praznina, želja po sprejetosti v celoti, z vsemi svojimi ranami, globino in občutljivostjo, ki sem jo imela. Želela sem govoriti o tem, pa nisem vedela komu. On ni bil pravi poslušalec. Želela sem zakričati na glas vse stvari ki so bile v meni, da bi me slišal…pa nisem.

Zadnji dve leti najinega zakona je bilo mučno. Trudila sva se da rešiva potapljajočo ladjo, pa sva bila z glavo komaj nad gladino. Težko sva dihala. Oba. Našla sva se v neprijetni in mučni situaciji, ki je strašila, bolela, vedela sva da tako ne moreva več, kako naprej in kaj je prav za naju in družino, pa tudi nisva vedela. Pojavljalo se milijon vprašanj,  ki so me stiskala za vrat. Pa ne samo vrat, za srce, ki me je zelo bolelo.

Ampak življenje je vedelo kaj zmorem. Vedelo je da sem bila sposobna (od)ločitve, da grem po 23 letih zakona na svoje. Da zaživim novo življenje, zgodbo, ki sem jo sanjala že nekaj časa.  Zgodbo, ki se mi je odvijala v glavi in me je vlekla naprej, v neznano. Želela sem uživati vsak trenutek samostojnosti in svobode, ki sem si jo tako želela. Pa nisem.

Nekaj časa sem bila srečna, kot da sem nekje na dopustu, v nekem apartmaju, kjer imam mir in samoto, kjer sem počela kar sem si želela. Moji punci sta prihajali k meni, vendar je bilo drugače. Zelo drugače. Ni bilo to vsak dan. Ko sta imeli čas. Nisem imela več za nikogar skrbeti, razen zase. In me je začelo lomiti kot steklo na drobne delce. Prepričana sem bila da sem dovolj močna, ampak očitno…nisem bila.

Danes je približno leto in pol, odkar sem bila zadnjič na starem naslovu. Novo stanovanje počasi postaja moj novi dom. Vse sem si uredila po mojem okusu, s pomočjo hčerk smo ga opremili tako da se v njem dobro počutimo. Počasi ga bom vzljubila in vzela za svoje. Skupaj z mojima puncama, ki zelo radi prihajata k meni. Ustvarila sem novo celico, novo obliko družine, novo sebe.

Pot do danes je bila mučna, naporna, težka…na dan so in mi še prihajajo čustva, za katera nisem vedela da obstajajo. Vem samo da so neprijetna in bolijo. Seveda je potreben čas za žalovanje, vsega starega ki sem zapustila in v njem živela pol svojega življenja. In pustiti hčerke pri očetu, to mi je bilo najtežje. Počutila sem se odrinjeno, osamljeno, pozabljeno od vsega in vseh.

Ko odhajaš ne veš kaj te čaka, misliš da bo enostavno, da pač spakiraš kovčke in greš naprej. Misliš da bo pa zdaj vse posuto z rožicami in srčki, da bom zaživela v vsej polnosti in sreči…pa nisem. Ne gre to tako. Pa ne da si nisem želela, nisem imela moči, volje. Lepo sem si poslala, moja nova postelja je krasna, vendar nisem mogla spati v njej. Oči so ostajale odprte.

Veliko stvari v življenju nisem storila, povedala, prepoznala, saj nisem poznala niti sebe. Mogoče če bi, bi bila moja zgodba drugačna. Mogoče oz. sigurno bi bila, vendar je prava taka kot se je zgodila.  Prej sem vedno gledala na druge in predvsem na svoja otroka, kar pomeni da bi se za to pot odločila že prej….pa se nisem.

Ker sem potrebovala odgovore, zakaj nisem želela hoditi okoli z možem, zakaj nisem uživala v svojem domu, zakaj se nisem odprla možu in mu zakričala na glas kaj čutim. In kako da nisem mogla uživati svobode, saj sem bila dovolj močna, da bi se za vse skupaj odločila že prej. Danes vem.

Imate tudi vi za sabo kakšno hudo življenjsko preizkušnjo? Bi želeli, da vam jo objavimo? Več o tem si preberite na www.tomazgorec.si/povej-svojo-zgodbo.