Obiskal sem najvišje ležečo gorsko vasico v Evropi

 

Na potovanju po Gruziji in Turčiji sem se odločil, da obiščem tudi pokrajino Svaneti, ki je med bolj priljubljenimi gruzijskimi turističnimi destinacijami. Na tem področju je še posebej znana gorska vasica po imenu Ushguli, ki leži na povprečni nadmorski višini 2150 metrov, v Visokem Kavkazu med dvema grebenoma pod najvišjo gruzijsko goro Šharo (5201 m).

Vasica je še posebej znana po Svanetskih stolpih, to so hiše-stolpi, ki so jih v preteklosti uporabljali kot obrambna stanovanja. Prvi obrambni stolpi so bili zgrajeni v 8. ali 9. stoletju, zadnji pa v 18. stoletju. V povprečju so visoki okrog 20 metrov in imajo štiri do pet nadstropij, pritličja so brez vrat in oken. Pred obleganji so se v stolpe zatekli tako ljudje kot živali. Sicer pa v vasi Ushguli stalno živi približno 200 ljudi, le v poletni sezoni se število prebivalcev poveča za dvakrat. V Ushguliju sneži tudi do šest mesecev na leto, a mene je sneg vseeno presenetil. Sicer pa vasica ni zanimiva samo zaradi obrambnih stolpov, ampak tudi zaradi svoje arhitekture. Večina hiš je še vedno takšnih, kot so jih zgradili pred 100 in več leti.

Pred odhodom v vas sem kolegico, ki je že bila v Ushguliju, vprašal, ali bom s svojim avtom sploh prišel do tja. Odgovorila mi je, da čez prelaz Zagar zagotovo ne, po drugi strani pa brez težav. Res sem se odpravil na to pot, ki pa je bila vse prej kot enostavna. Kaj vse se mi je na poti zgodilo, si lahko preberete v članku Moja divja vožnja do gorske vasi Ushguli v Gruziji.

V Ushguliju sta me presenetila sneg in mraz

Ko sem prišel v vas, je padal sneg. Priznam, da me je presenetil. Namestitev, v kateri sem bival, je stala samo 7,5 evra na noč. Stanovanje mi je bilo všeč, preprosto in pristno, takšno, kot jih imajo domačini. Res, da je bilo stanovanje tudi zelo hladno, a me je razveselila savna, da sem se lahko vsaj malo pogrel.

Že ob prihodu sem se dogovoril za zajtrk naslednje jutro okrog 9. ure. Za zajtrk sem plačal približno 4 evre. Še pred zajtrkom sem se sprehodil po vasici in se povzpel na hribček, kjer je bil tudi obrambni stolp. To je bila zame najlepša lokacija v vasi. Vrnil sem se v stanovanje na zajtrk, potem pa sem se še malo sprehodil po vasi. Vas Ushguli je dolga približno dva kilometra in je razdeljena na tri dele. Na začetku vasi je prvi del, potem kar nekaj časa hodiš do drugega dela, v katerem sem bil nastanjen, potem pa je blizu še tretji del vasi. Čisto na koncu tretjega dela je tudi cerkev, priporočam, da si jo ogledate, če boste kdaj v tej gorski vasici. Po sprehodu po vasi sem šel v restavracijo, da sem nekaj na hitro pojedel.

Kako sem preživel dan in kaj vse sem videl, si lahko ogledate v spodnjem videoposnetku.

Če vam je bil videoposnetek všeč, predlagam, da kliknete https://www.youtube.com/user/tomazgorec/videos in se naročite na moj Youtube kanal. Tam najdete še veliko zanimivih videoposnetkov z različnih lepih krajev.

Potem pa zmanjka še elektrike

Vrnem se v stanovanje, naredim nekaj na računalniku, potem pa želim v savno in – ta ne dela. Zmanjkalo je elektrike, česar pa jaz sploh nisem opazil, saj je bila baterija polna tako na računalniku kot telefonu, tako da sem lahko nemoteno delal. Ker ni bilo elektrike, je bila tudi voda ledeno mrzla. Niti oprhal se nisem. Če bi se stuširal v ledeno mrzli vodi in potem spal v sobi s petimi stopinjami Celzija, bi se zagotovo prehladil. Tako pa sem šel prepoten in večplastno oblečen spat.

Za konec me le pozdravi tudi sonce

Zjutraj se zbudim in, ne boste verjeli, sijalo je sonce. Tako da sem še pred zajtrkom naredil en malo večji krog po vasi, tudi do stolpa na hribčku sem se povzpel. Pogled na delno zasneženo okolico je bil res pravljičen. Preden sem se vrnil v stanovanje, sem si rekel, da ta kraj zagotovo še enkrat obiščem. Vrnem se v stanovanje na zajtrk, potem pa se odpravim v dolino. Moram priznati, da sem bil kar malce živčen, ker nisem vedel, ali bom prišel v dolino ali ne, saj so bile na nekaterih delih ceste res zelo globoke kolesnice. Tisti začetni del, ki se mi je zdel najtežji, sem dokaj enostavno premagal, in sem si mislil, zdaj sem pa na konju. A nekje sredi poti v dolino sem moral pol ure čakati, ker se je na cesto usul plaz. Kljub temu sem srečno prišel v dolino.

Kako je potekala pot v dolino, si poglejte v spodnjem videoposnetku.

Čeprav je bilo v vasi zelo lepo, sem bil srečen, da sem se vrnil v civilizacijo. V vasico Ushguli zagotovo še grem, ampak naslednjič raje s terenskim vozilom.

Ocenite to stran

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja