Nanos – priljubljena kraška planota

Nanos je gotovo vsem dobro poznan hrib, saj ne verjamem, da ga kdo še ni opazil pri vožnji po avtocesti iz Ljubljane proti Primorski, in obratno.

Ta kraška planota nas s svojo značilno podobo pozdravlja, in ločuje na eni strani Postojnsko kotlino, ter Vipavsko dolino na drugi. Nanos je že od daleč prepoznaven po svoji obliki, od bližje pa tudi po velikih televizijskih oddajnikih, ki se vidijo na vrhu.

Na prvo lepo sončno nedeljo v aprilu, po odpravljenih vseh omejitvah gibanja, smo se odločili, da se povzpnemo na Nanos. To je bilo moje prvo “pravo” srečanje z njim, zato niti nisem vedela, kaj naj pričakujem.

Pred tem sem si ustvarila sliko, da je Nanos nek prazen, monoton hrib, na katerem ni nič, razen velikih anten. Ta moja predstava je bila seveda popolnoma napačna.

Kako do njega?

Pripeljali smo se po avtocesti iz smeri Ljubljane, in pri izvozu Razdrto zavili dol in se držali leve. Kmalu potem smo prišli v vas, kjer so nas table usmerile desno. Po nekaj sto metrih boste opazili veliko brezplačno parkirišče, tik ob mostu, ki prečka avtocesto. Tam boste zagotovo našli parkirno mesto, vsaj mislim tako, saj je parkirišče res ogromno. Ko smo parkirali, sem se še enkrat uzrla proti vrhu Nanosa, in si rekla: “Saj ne izgleda tako daleč.”

Opis poti

Polna zagona in pričakovanj sem se podala na pot, kljub temu, da sem v slabi pohodniški kondiciji. Le nekaj deset metrov od parkirišča so planinske oznake, pri katerih smo zavili levo. Nato smo sledili markacijam za Vojkovo kočo. Ko smo prišli do razcepa, kjer se pot loči na položno in strmo, smo se odločili za desno strmo pot. Nekaj časa smo še hodili po gozdičku, nato pa smo počasi prišli na golo pobočje. Pot je kar precej strma, tako da, če niste ravno najbolj navdušeni nas strmimi tereni, priporočam, da izberete položnejšo pot.

Pot se nato še kar strmo vzpenja, in ko imaš že občutek, da kar ni in ni konca, se počasi začenja videti “vrh”.  Razgledi so vedno lepši in lepši, in naposled smo le prišli na vrh do oddajnika, kjer se odpre razgled še na ostale strani. Nanos sicer ni vrh, ampak je kraška planota, ki ima več vzpetin. Najvišji  vrh je Suhi vrh (1313m), najbolj obiskana in znana naj bi bila pa Pleša (1262m), a je po mojem mnenju najbolj priljubljena točka ravno pri oddajniku.

Vrh in Vojkova koča

Za pot na vrh smo potrebovali skoraj dve uri, ampak smo se vmes veliko ustavljali in fotografirali. Če boste šli z normalnim tempom, brez nekih daljših postankov, mislim, da boste za pot potrebovali cca. eno uro in pol.

Celoten vzpon na Nanos in razgled na vrhu si lahko pogledate v spodnjem videoposnetku.

Če vam je bil videoposnetek všeč, predlagam, da kliknete https://www.youtube.com/user/tomazgorec/videos in se naročite na Tomažev Youtube kanal. Tam najdete še veliko zanimivih videoposnetkov z različnih lepih krajev.

Naredili smo nekaj fotografij, potem pa smo se odpravili še do Vojkove koče, ki se skriva v prijetnem gozdičku za oddajnikom. Zares lep, idiličen ambient, kjer smo si privoščili zasluženo kavico in jabolčni zavitek. Okrog Vojkove koče je veliko miz, tako na soncu kot v senci, kamor se boste lahko usedli.

Nato smo odšli nazaj proti oddajniku, kjer se je nabiralo vedno več ljudi. Kljub temu, da Nanos ni tako nevarna gora na prvi pogled, previdnost ni odveč, saj je na eni stran kar precej visok prepad.

Pot nazaj k izhodišču

Za pot nazaj smo si izbrali položnejšo pot, ki jo vsekakor bolj priporočam za vrnitev do izhodišča. Položnejša pot pelje po travnatem grebenu od oddajnika v smeri Vipave, in se vseskozi rahlo spušča. Hoja po tej poti je res pravi užitek, saj lahko v miru uživaš v razgledih in čudoviti naravi. Po približno pol ure hoje smo pred nami zagledali prikupno malo cerkvico Sv. Hieronima, pred katero označena pot, zavije ostro levo nazaj po pobočju proti izhodišču ? Razdrtem. Pot se nato slabe pol ure počasi spušča po golem pobočju Nanosa. Za tem preide v gozd, kjer sem sama neizmerno uživala v hoji po nezahtevni potki skozi zanimiv in idiličen gozd. Na koncu smo prišli do travnika, kjer smo zavili levo, in že smo bili nazaj na izhodiščni točki v Razdrtem.

Za pot navzdol smo potrebovali približno uro in pol, stalne hoje brez postankov. Celoten čas hoje je bil pri nas dobre tri ure in pol, s pogostimi postanki na poti navzgor.

Nanos je vsekakor hrib, ki ga priporočam vsem, ki ga še niste obiskali, a pot izbirajte glede na svoje zmožnosti in sposobnosti. Primeren je tudi za družine z manjšimi otroci, ki so vešči hoje, saj greste lahko po poti, ki ni tehnično zahtevna. Razgledi na vrhu pa bodo vsekakor zadovoljili vaša pričakovanja. Prav tako pa lahko vzpon na Nanos združite z obiskom Vipave, kjer si lahko ogledate izvir Vipave. Mi smo si ogledali tudi čudovito mesto Vipavski križ, ki je eden lepših zgodovinskih kulturnih spomenikov pri nas. Več o tem zgodovinskem mestecu si lahko preberete na povezavi www.tomazgorec.si/vipavski-kriz/.

Koliko časa se hodi na Nanos?

Na Nanos vodi veliko različnih poti, če izberete strmejšo, boste hodili približno 1.5 ure, po položnejših pa tudi 2 uri in več.

Ali je vzpon na Nanos zahteven?

Vzpon na Nanos ni zahteven, če izberete primerno pot. In je primeren tudi za družine, Lahko pa se povzpnete po strmejši poti, ki je bolj zahtevna.

Kje parkirati, ko greš na Nanos?

Ena od možnosti je, da parkirate pri Razdrtem, kjer je urejeno ogromno parkirišče, ki je brezplačno.

Ali je na Nanosu kakšna koča?

Ja, na vrhu, za oddajnikom, se v gozdičku skriva Vojkova koča, ki nudi hrano ter pijačo.

5/5 - (1 vote)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.