V tokratni rubriki intervjujev s pohodniki in popotniki, vam predstavljamo izredno zanimivo osebo, ki se je ob okrogli letnici v letu 2020 odločila, da peš prehodi Slovenijo. Zaposlena ženska, mama najstnika, v svojih najboljših letih, se je odločila, da bo hodila po poti od kraja do kraja, v času, ki ga bo imela na voljo. Njeno podrobno in nadvse zanimivo zgodbo si preberite v spodnjem pogovoru.
Kako to, da ste se odločili za ta korak? Kaj je bil povod, kje ste dobili idejo?
Očitno sem že konec prejšnjega leta slutila, da bo leto 2020 izjemno, sicer niti najmanj v obliki teh korona razsežnostih, sem se pa zato želela bolj posvetiti okrogli letnici in jo na nek način obeležiti. Tako sem med drugim pomislila na idejo o pohodih na dvatisočake ali kolesarskih podvigih do gradov Slovenije, ker pa je bila ideja zame le preveč zdravstveno tvegana in navsezadnje tudi pomanjkanje časa, sem se zaradi nerealiziranega organiziranega večdnevnega pohoda, na katerega sem bila prijavljena, hipoma odločila, da grem po svoje in se preizkusim kar na cesti, se pravi najdem lokacijo začetka pohoda in potem grem kolikor daleč me bodo nesle noge. Najprej me je zanimala sama izvedba ideje v praksi, kot je npr. hoja po robu cestišča, obvladovanje prometa, drugih poti, nadalje preizkus telesne vzdržljivosti in kakšni občutki se mi bodo porajali ob vsem tem. Če bi bil odziv pozitiven, bi verjetno resneje zastavila nek smiseln cilj.
Ali ste tudi prej radi hodili, ali je bila to nenadna odločitev?
Zmeraj sem imela rada gibanje, še posebej v naravi, če to ni bilo mogoče, sem odhajala iz službe peš skozi središče Ljubljane in tako pogosto naredila 10 km ali več. Večkrat sem zato zaradi neprimerne obutve pristokala domov vsa ožuljena. V mlajših letih sem bila redna obiskovalka naših gora, aktivna rekreativna tekačica in tudi nekaj kolesarskih podvigov je za menoj. Težave s hrbtenico in koleni mi te aktivnosti v tej meri preprečujejo, a se vedno najdejo alternative. Tokrat je to hoja. Čeprav imam tudi tu kar precejšnje bolečine, še posebej proti koncu pohoda, ko ne veš več kaj in kje te bolj boli, je vredno truda.
Ste si začrtali pot, naredili točen plan, kam boste šli, ali je vaša pot spontana?
Vedno načrtujem pot, ki je pred menoj, za nadaljnji dve pa si pripravim neko okvirno usmeritev. Vendar, če še tako načrtuješ, so vmesna odstopanja neizogibna, saj že sam teren prinese svoje posebnosti, tu so tudi bližnjice ali domačini predlagajo druge poti oz. ti nekatere celo odsvetujejo. Tako se mi je nekaj km za Črnomljem zgodilo, da sem morala narediti precejšen ovinek proti Starem trgu pri Kolpi in tako spremeniti celotno traso. Namreč po poti, ki sem jo želela prehoditi, je bila bolj nevarna z medvedi, pa tudi ilegalcev naj bi bilo veliko na tistem območju. Se pa včasih zgodijo tudi nepredvidene stvari. Najbolj adrenalinska pot pa je bila izpred gradu Snežnik preko Mašuna in Gašparjevega hriba na vrh Snežnik. Že na poti sva se s kolegico mimogrede dvakrat izgubile in s tem porabile tudi nekaj časa, ravno toliko, da ga je bilo premalo za varno vrnitev. Sicer sva pričakovali kakšen prevoz, a na tistem območju ni bilo niti ljudi, kaj šele kakšen avtomobil. Tako sva na poti nazaj, čeprav po markirani poti, zašle globoko v gozd, z upanjem, da prideva hitreje na varno med ljudi. Uspelo mi je še priklicati prijatelja, da ga povprašam o tem delu poti, potem pa je zmanjkalo signala. Za seboj sva imeli skoraj 30 km in osvojen Snežnik, utrujenost in bolečine so bile prisotne, delal se je mrak, midve pa še brez hrane in le nekaj kapljic vode. Moram priznati, da naju je postalo pošteno strah. K sreči naju je našel lovec, ki je bil ravno takrat z italijanskimi gosti na lovu in naju prijazno odpeljal do lovske koče Padežnica, kasneje pa še do izhodiščne točke, kjer sva imele parkiran avto. Ker se prijatelju nisem več oglasila, je ta sprožil iskalno akcijo in malo je manjkalo, da niso iskanja začeli še s helikopterjem. Policija nas je našla na poti proti izhodišču in nama povedali kakšno srečo sva imeli, saj je gozd, še posebej ponoči, poln zveri, Snežniška planota pa je znana tudi po svojih breznih, ki te lahko mimogrede pogoltnejo. Še kako sva bili hvaležni vsem, ki so nama takrat pomagali ?
Ste se na pot odpravili sami, ali vas kdo spremlja?
Za izhodišče sem izbrala GEOSS, središče oz. težišče Slovenije, simbolično na praznik dneva državnosti, 25.6. 2020. Kot je bila odločitev samostojna, tako sem se tudi odpravila na pot. Sama. Sama s svojimi koraki, navdušenjem in radostjo, v pričakovanju raziskovanja in pustolovščin, kar sem že takoj občutila. Bilo je še zgodaj in kazalo je na lep sončen dan, a se je vreme v minuti spremenilo. Rekla sem si, ni kaj, zdaj sem tu, in začela s pohodom v dežju. No, bil je kar naliv in pralo me je celi dve uri. Preostanek pohoda sem se sušila, a me je pohod vseeno navdušil. Seveda lahko te dogodivščine delim tudi s prijetno družbo in dobro voljo, ki sta vedno dobrodošli. Enkrat se mi je tako na krajši poti pridružil sin, že nekajkrat pa kolegica, ki je prava športnica in jo moram kar pošteno loviti.
Hodite vsak dan, ali poljubno? Koliko prehodite dnevno?
Hodim predvsem takrat, ko so izpolnjeni trije pogoji: čas, dobro počutje in primerno vreme, čeprav to slednje večkrat preseneti. Potem so tu tudi druge obveznosti, služba, tako se največkrat odpravim med vikendom, včasih vzamem dopust in grem med tednom. V dobrih treh mesecih sem tako naredila 12 pohodov in skupno 383 km. Na takšen dan in če imam pred seboj daljšo turo, vstanem precej zgodaj, se z avtom odpeljem na izhodiščno točko, ki je točka prejšnjega zaključka in začnem s hojo pred sedmo uro. Začeti zgodaj je precej pomembno, da imaš pred seboj dovolj časa tudi za nepredvidene dogodke. Večjo logistiko predstavlja pot nazaj. Ko prideš do cilja si na drugem koncu kot je tvoj avto. Takrat si želiš, da bi ga imel ravno obratno, na cilju. Tako pa se moraš dogovoriti, da te pridejo iskat, če je primerna povezava grem na vlak, pa tudi štopala sem že v družbi kolegice. Se mi dogaja, da mi ljudje na poti ustavljajo in ponujajo prevoz, a kaj ko je to v smeri pohoda in se vedno lahko le zahvalim. Lažje je takrat, ko sem v družbi in gremo na pot z dvema avtomobiloma, a je izguba časa, ko se voziš iz en točke na drugo, precejšna. Če je le možnost, hodim ves dan, praktično brez premorov, le toliko, da kaj spijem, spotoma pojem kakšno malenkost, fotografiram, snemam in še kakšen prijeten klepet z domačini.
Kakšni so vaši cilji glede projekta Peš po Sloveniji? Kaj si želite osvojiti, ima ta pot kakšen namen, želite kaj sporočiti?
Najprej je to moj oseben izziv, preizkušnja, potrditev. Srečanje in pogovor s samim seboj. Kot da se odpravljam na celodnevno terapijo s katere vem, da bom prišla pomirjena, bogatejša, bolj zadovoljna. Ja, ta pohod me dejansko osrečuje in daje energijo življenju. Slovenija s to svojo raznolikostjo in barvitostjo v razmeroma majhnem prostoru pa preprosto kliče, da jo spoznaš bolje. In že zdaj, ko sem še na začetku, lahko rečem, da je od bližje še veliko lepša, presenetljiva.
Glede na to, da je v Sloveniji veliko posameznikov in skupin, ki predstavljajo Slovenijo precej uspešno, kakšne revolucije res ne bom naredila, če pa že hodim okrog, pa se mi je zdela zamisel, da poti zabeležim in poslikam, da imajo rep in glavo, dovolj smiselna, pa še zanimive spomine si bom naredila. Če pa s to predstavitvijo z druge perspektive nekomu še približam in delim te lepote Slovenije, pa je toliko lepše.
Imate v prihodnosti ko zaključite s tem projektom, še kakšne druge plane?
V glavi se mi pogosto podijo nore ideje, a moram upoštevati svoje omejitve in so zato marsikatere neizvedljive. A če vztrajaš tudi pri tem, se bo nekaj zagotovo našlo.
Kje vas ljudje lahko spremljajo, ali se vam lahko na poti kdo pridruži?
Trenutno sem prisotna na FB in Instagramu pod Slovenia By Foot. Pridruži se lahko kdorkoli, ki bi ga takšna pot zanimala, lahko tudi le del poti, po želji in dogovoru.
Kdaj oz. kje nameravate pot zaključiti (če to že veste)?
Glede na to, da sem praktično na začetku, je delati zaključke še prezgodaj. Pot je namreč še dolga, če hočete, neskončna, a v neki točki, ko pridem naokrog, jo tudi zaključim. Verjetno na isti lokaciji kot sem začela.
Na našem blogu bomo objavljali zgodbe pohodnikov, hribolazcev, popotnikov, in ostalih, ki obiskujejo Slovenijo, potujejo po svetu in odkrivajo skrite kotičke.
Če mislite, da je tudi vaša zgodba zanimiva, ali pa imate kakšen predlog koga bi lahko predstavili, nam pišite na elektronski naslov: tjasazupan@lepote-slovenije.si