Gola Plješevica je 1.648 metrov visoka vzpetina, ki se nahaja v bližini Plitvičkih jezer. Njen vrh leži na meji med Hrvaško in Bosno in Hercegovino.
Posebnost Gole Plješevice je ta, da je na vrhu včasih kraljeval vojaški radar. To je bil velik vojaški kompleks, ki je še danes zelo zanimiv za ogled. Samega radarja sicer ni več, so pa lepo ohranjeni betonski ostanki, na katerem je včasih stal radar in drugi objekti, ki so spadali zraven tega kompleksa.
Najbolj zanimivi so rovi, ki se nahajajo v v sami gori. S sopotnico Natalijo sva se po njih sprehajala kakšnih 15 minut, vendar mislim, da nisva raziskala niti polovice vsega skupaj. Za podrobno raziskovanje žal nisva imela časa, ker se je že delal mrak, midva pa sva morala priti še do avtomobila v dolini (za katerega nisva niti približno vedela, kako ga bova našla).
Četudi niste ljubitelj zapuščenih vojaških objektov, se vseeno izplača obiskati Golo Plješevico, saj se z vrha razteza čudoviti pogled v dolino. Na eni strani lahko občudujete zeleno Liko, ki svojo s svojo smaragdno barvo obiskovalce navdušuje predvsem spomladi ali poleti. Na drugi strani pa boste videli Bihač ter vzletne in pristajalne steze zapuščenega vojaškega letališča Željava.
Kako je potekala najina pot na pogorje Plješivica in tudi, kako so videti ostanki vojaškega radarja in rovi v notranjosti gore, si lahko pogledate v spodnjem videoposnetku.
Če vam je bil videoposnetek všeč, predlagam, da kliknete https://www.youtube.com/user/tomazgorec/videos in se naročite na moj YouTube kanal. Tam najdete še veliko zanimivih videoposnetkov iz različnih lepih krajev.
Drugače ima pogorje Plješivica več vrhov. Najbolj znani so Gola Plješivica (1.648 m/nv), Ozeblin (1657 m/nv) in Kremen (1591 m/nv). Meni osebno je najbolj zanimiva Gola Plješivica, ki je na hrvaški strani tik pod vrhom “gola” in jo sestavljajo zelo zanimive kamnite tvorbe.
Do vrha Gole Plješivice pelje tudi makadamska cesta, ampak je pot zelo težko najti. Sam sem z avtom hotel priti do vrha že pred dvema letoma, vendar sem po dveh urah iskanju poti s pomočjo Googla obupal, tako da mi na koncu ni uspelo najti poti do vrha. Pogorje Plješivica je namreč gosto prepleteno z makadamskimi in gozdnimi potmi. Takrat se je naše potovanje končalo tako, da smo naleteli na policiste, ki so rekli, da iščejo večjo skupino migrantov in nam ne priporočajo, da gremo gor. Jaz bi sicer šel, vendar moji sopotniki niso bili za.
Tokrat sem se na Plješivico odpravil drugič. Bil sem trdno prepričan, da jo osvojim. Tokrat sicer nisem imel namena priti z avtom do vrha, ker sem menil, da je to nemogoče. Moj načrt je bil, da pridem z avtom čim višje in potem se na vrh odpravim peš. Vrha ni težko najti s prostim očesom. Prepoznamo ga po tem, da je “gol” in že od daleč vidimo objekt, ki ga lahko vidite na sliki spodaj.
Z Natalijo sva kar dolgo časa iskala pot, ki bi vodila do vrh, vendar je nisva našla. Naj povem še to, da vam Google navigacija ne bo v veliko oz. nikakršno pomoč, saj sem skoraj prepričan, da če v Google maps vpišete Plješivica, vam ta ne bo pokazala pravega vrha. Zaradi tega sva se z Natalijo po teh ozkih makadamskih uličicah vozila več kot eno uro.
Ko sva ugotovil, da ne bo šlo do vrha, sva avto parkirala ob cesti na mestu, kjer sva menila, da leži tik pod zgradbo, ki jo vidite na sliki zgoraj. Potem sva se odpravila navkreber po gozdu navzgor. Bilo je kar naporno, ker ni bilo nobene poti. Vseeno sva kmalu prišla do široke makadamske ceste, ki so jo pred kratkim razširili in obnovili. Če bi šel še enkrat, ne vem, če bi našel način, kako priti do te poti oziroma ceste.
Tik pod vrhom sva spet prečkala makadamsko cesto, ki je bila zelo lepa. Vsaj meni se je zdela lepa, za tiste, ki se pa zelo bojite za svoj avto, mogoče ne bi bila najbolj primerna izbira.
Če se boste odpravili na Plješivico, vas moram opozoriti, da so tukaj še mine iz zadnje vojne, tako da bodite zelo previdni. Na dveh mestih sem sicer videl table, ki opozarjajo na mine, vendar to ne pomeni, da so mine samo tam. Lahko so tudi kjerkoli drugje. Res svetujem maksimalno previdnost! Predlagam, da se pred odhodom na goro dobro pozanimate glede min.
Na gori boste verjetno srečali policiste. Lahko vam kaj “težijo”, da je to obmejni pas. Če boste hoteli priti do vrha, boste tudi morali za nekaj časa ilegalno vstopiti v Bosno in Hercegovino, za kar ste lahko kaznovani, če vas v tistem trenutku vidi kakšen policist, ki je malo slabe volje.
Jaz sem vse to pričakoval, zato sem ubral posebno taktiko. Ko sem se peljal z avtom na goro, sem srečal policijski avto, ki je šel z gore. Ko sva se srečala, sem ga ustavil in prijazno vprašal, če ta pot vodi do Plješivice. Rekel je, da ja, vendar je še daleč, da je cesta slaba in da je na vrhu veliko policistov. Pa sem vprašal, če je problem, da so gor policisti. Nasmejal se je, zamahnil z roko in rekel, da ni. Policista sem ustavil zato, da če bi me gor ustavili kakšni drugi policisti, bi jim rekel, da sem se na poti pogovarjal z njihovim kolegom in mi je rekel, da grem lahko grem do vrha. V glavnem, policist je bil izredno prijazen. Super bi bilo, če bi bili vsi taki, ker ti to zelo polepša bivanje na Hrvaškem. Tudi splošno so bili vsi ljudje na najinem tridnevnem izletu zelo prijazni.
Če boste v teh koncih, si morate obvezno ogledati tudi zapuščeno vojaško letalsko bazo Željava, zapuščeno Titovo vilo in seveda Plitvička jezera.
Če ste ljubitelj narave, vam bodo ti kraji zelo všeč!
Plješivico sva z Natalijo obiskala v okviru mojega projekta Potovanja s Tomažem. Če želiš iti z mano na potovanje popolnoma brezplačno si več preberi na www.tomazgorec.si/potovanja-s-tomazem in se prijavi.