Željava

Ali veste, da se v kraju Željava na Hrvaškem nahaja zapuščena vojaška letalska baza, ki je bila včasih en najbolje opremljenih in domiselnih vojaških letalskih baz na svetu?

Kraj Željava se nahaja v neposredni bližini meje med Hrvaško in Bosno in Hercegovino. Tako Željava kot večji del zapuščene letalske baze se nahajata na ozemlju Hrvaške, manjši del pa na ozemlju Bosne in Hercegovine. Letalska baza je od Bihaća v Bosni in Hercegovini oddaljena 18 kilometrov. Blizu so tudi znamenita Plitvička jezera, ki so oddaljena 19 kilometrov. 

Če boste v teh krajih se vam izplača iti pogledati še zapuščeno Titovo vilo, ki se nahaja blizu izvira potoka Plitvice. Kako je videti Titova vila in tudi zapuščeno vojaško letališče Željava si lahko ogledate v spodnjem videoposnetku.

Če vam je bil moj videoposnetek všeč, vam predlagam, da kliknete https://www.youtube.com/user/tomazgorec/videos in se naročite na moj Youtube kanal. Na mojem kanalu najdete še veliko zanimivih videoposnetkov z različnih lepih krajev.

Letalsko bazo so začeli graditi leta 1956 in jo dokončali leta 1968. Zadnje leto so gradnjo zelo pospešili, ker je leta 1968 vojska takratne Sovjetske zveze vdrla v Češkoslovaško. Vodstvo Jugoslavije je takrat bilo strah, da bodo sovjetske čete vdrle tudi v Jugoslavijo.

Letalska baza se nahaja pod 1657 metrov visoko goro Plješivica, ki omogoča tako imenovano radarsko senco. To pomeni, da radarji sovražnika ne bi mogli zaznati vzlet letal. Zaznali bi jih šele takrat, ki bi ti že bili v popolni bojni pripravljenosti in bi imeli dovolj veliko hitrost in višino.

Zunanji kompleks je imel pet stez. Tri steze so bile vzletne, dve sta bili vzletno-pristajalni. Po teh stezah se lahko danes brez težav zapeljete s svojim avtomobilom ali motorjem. Meni se je zanimivo voziti po letalski stezi.

Veliko bolj fascinanten je notranji del kompleksa, ki se nahaja tako rekoč v gori Plješivica. V gori so namreč izkopali okoli tri in pol kilometra rovov, v katerih je bilo prostora za 58 letal Mig 21 in za vso ostalo infrastrukturo, ki so jo potrebovali. V rovih so imeli celo manjšo kinodvorano.

V rovih pod Plješivico so imeli zalog za vsaj 30 dni. V mislih imam zaloge za življenje in zaloge, kot sta gorivo in orožje za letala.

V podzemni del letalske baze vodijo štirje vhodi. Včasih je bil vsak vhod zaščiten s 100 ton težkimi vrati, ki bi zdržali tudi nuklearni udar.

Ko se je leta 1991 začela vojna v Sloveniji in nato tudi na Hrvaškem, so iz Željave vzletala letala, ki so napadala najprej cilje v Sloveniji in nato na Hrvaškem.

Letalska baza Željava je delovala do 16. maja leta 1992, ko je takratna Jugoslovanska narodna armada zapustila bazo. Iz baze so umaknili vsa letala in jo nato razstrelili z več kot 50 tonami razstreliva. Tako so uničili najdražji objekt na področju bivše Jugoslavije.

Sam sem zapuščeno letalsko bazo Željava prvič obiskal leta 2018 in bil nad njo navdušen. Zato sem jo v letu 2019 obiskal še trikrat. Vsakič, ko sem šel tja, sem odkril nekaj novega in zanimivega. Vsakič, ko sem ponovno obiskal Željavo, sem bil bolje pripravljen za obisk. Ko sem jo obiskal zadnjič, sem imel s seboj dve močni video svetilki na baterije, ki sta v rovih naredili skoraj dan. Imel sem tudi načrt rovov, ki ga lahko vidite na sliki spodaj.

Ko sem prvič obiskal letalsko bazo Željava, je bil vhod v rov številka dve zaprt z velikimi kovinskimi vrati. Kasneje sem odkril vhod v rov številka ena, ki pa ni bil zaprt, vendar je bil pred njega napeljan večji kup zemlje. Najbrž zato, da ne bi kdo šel v rov z avtom. Ko sem obiskal letalsko bazo letos, so bila vrata vhoda številka dve uničena, tako da sem dobil možnost, da sem se v podzemne rove zapeljal kar z avtom. Kako je to bilo videti, si poglejte na spodnjem videoposnetku.

Če boste tudi sami v rov poskusili iti z avtom, bodite pazljivi, da ne zapeljete v kakšen kanal. Načeloma ni nobenega posebnega užitka v tem, da se po rovih vozite z avtom. Veliko bolje bo, če se po njih s pomočjo zemljevida in dobrih luči sprehodite peš. Tako boste lahko videli in doživeli veliko več.

Če se boste sprehodili po rovih, pazite, da slučajno ne bi šli ven pri vhodu številka štiri. Če boste naredili to, boste ilegalno vstopili v Bosno in Hercegovino. Če bi se ravno v tistem trenutku tam zadrževala policija Bosne in Hercegovine, vas bi odpeljali na policijsko postajo v Bihać, vas izročili sodniku za prekrške, ta pa vas bi kaznoval in izgnal iz Bosne in Hercegovine. Sicer obstaja tudi možnost, da se s policijo dogovorite na licu mesta. To pomeni, da jih morate podkupiti. Ne vem sicer, kakšen bi bil znesek podkupnine, ker je ilegalno prečkanje državne meje resen prekršek. To ni prekoračitev hitrosti, kjer lahko policista podkupite z 10 do 20 evri.

Kako je videti notranjost podzemnih rovov, če jih raziskujemo peš, si lahko pogledate na spodnjem videoposnetku.

Malo, preden se z avtom pripeljete do vzletnih stez, najdete edino letalo, ki je še ostalo v letalski bazi Željava. To je letalo Dakota C-47, ki so ga Združene države Amerike kot pomoč Jugoslaviji podarile po končani drugi svetovni vojni.

Kljub temu, da letalo propada in ga zarašča grmovje, se ga izplača pogledati. Kako je videti, lahko vidite na sliki spodaj.

Če se boste na področju letalske baze Željava zadržali malo dlje časa, kar seveda priporočam, imate veliko možnost, da naletite na hrvaško policijo. Jaz sem nanjo naletel trikrat, vendar ni nobene panike. Samo vprašajo te, če si prišel pogledati bazo in s tabo spregovorijo par besed, da se prepričajo, da nisi kakšen tihotapec migrantov.

Radar na gori Plješivica

 V sklopu kompleksa letalske baze je bil tudi zelo zmogljiv radar na gori Plješavica, ki je nadziral zračni prostor skoraj celotne Jugoslavije in dele Italije, Avstrije ter Madžarske.

Sodeč po slikah in videoposnetkih je kraj, kjer se je nahajal radar, še vedno zelo zanimiv. Zato sem se na goro Plješivica odpravil julija lansko leto. Podrobno sem zbral podatke, kako priti na vrh. Na internetu sem našel podatek, da se da do vrha peljati z avtom, vendar da en del poti vodi skozi Bosno in Hercegovino in imel lahko imel v primeru, da naletim na policijo, težave. Ampak to me ni ustavilo, tako da sem se toplega julijskega dne na goro odpravil z avtom.

Cesta, ki je vodila na Plješivico, ni bila slaba makadamska pot, ampak je to bila gozdna pot. Sicer je z mojim golfom in s pomočjo navigacije šlo kar dobro. Prišli smo tudi na tisti del, ko smo za nekaj časa ilegalno vstopili v Bosno in Hercegovino. Ilegalno smo bili v Bosni in Hercegovini samo slabih deset minut.

Naenkrat pa se je pot začela spuščati, čeprav bi se morala dvigovati. Z navigacijo si nisem mogel nič pomagati, ker poti, ni naj bi vodila do vrha gore, ni bilo v navigaciji.

Kmalu za tem, ko smo ugotovili, da nismo na pravi poti in sem se čisto počasi peljal po gozdni poti, sem v daljavi zagledal moškega. Mami in sestri, ki sta bila z mano, sem rekel, da je to zagotovo policist. Mama in sestra sta bili bolj v strahu, da je migrant, namreč, migranti na Hrvaško ilegalno vstopajo ravno preko gore Plješivica.

Ko pridem v bližino moškega, se mi je zdelo, da se nas je človek kar malo prestrašil. Zato sem ga prijazno vprašal, če ve, kako pridem do vrha Plješivice. Možakar je pokazal izkaznico in povedal, da je policist. Dodal je, da iščejo večjo skupino migrantov in če smo jih kje videli. Nato nas je prijazno prosil še za dokumente, da so nas preverili. Lahko bi namreč bili tihotapci migrantov.

Po petih minutah nam policist nazaj prinese dokumente. Vprašam ga, če nam lahko pove, kje lahko pridemo do vrha gore. On odvrne, da ne ve, ker je iz Slavonije in nam odsvetuje, da gremo gor, ker naj bi tu bila večja skupina migrantov. Jaz bi sicer vseeno šel, ampak sta bili mama in sestra proti, tako da smo se odpeljali v dolino, nato na kratek ogled Željave in potem v Kulen Vakuf ob reki Uni, kjer smo prespali in nato nadaljevali naš izlet po Bosni in Hercegovini.

Goro Plješivica bom zagotovo obiskal letos. V mesecu maju si bom vzel en podaljšan vikend in obiskal Plješivico ter Plitvička jezera. Prepričan sem, da bo to čudovit izlet!

Ali je bilo smiselno za ta projekt zapraviti 50 milijard evrov?

Cena izgradnje kompleksa Željava je stala med šest in osem milijard ameriških dolarjev. Če bi upoštevali inflacijo, bi to danes bil realen znesek med 40 in 60 milijardami evrov. Da si boste lažje predstavljali, koliko denarja je to, naj povem, da je to približno petkrat več, kot je letni proračun Republike Slovenije. S tem denarjem bi lahko zgradil na tisoče bolnišnic in šol, zgradili vse potrebne ceste v bivši državi …

Vsak normalen človek najprej pomisli, da je to metanje denarja stran in bi ga bilo veliko bolje porabiti za druge zadeve. Vendar moramo vedeti, da so takrat bili drugačni časi. Grozilo nam je, da nas bo zasedla Sovjetska zveza, kar bi pomenilo še slabše življenje za prebivalce Jugoslavije. Zagotovo bi bilo veliko naših državljanov odpeljanih v taborišča v Sibirijo. Nekateri popolnoma brez razloga. Jaz osebno bi bil raje lačen in žejen, kot da bi moral v tistih časih živeti pod Sovjetsko zvezo.

To je samo moje skromno mnenje. Drugače pa menim, da sem premalo pameten in premalo poznam te stvari, da bi lahko o tem kakorkoli pametoval.

Preberite si tudi moj članek o gori Plješivica na www.tomazgorec.si/pljesivica. Je zelo zanimiv!

Ali moram za ogled zapuščene letalske baze Željava plačati vstopnino?

Ogled zapuščene letalske baze Željava je popolnoma brezplačen. Sam sem Željavo obiskal okoli osemkrat krat in enkrat so me policisti vprašali, če sem svoj obisk prijavil na policijski postaji Korenica. Rekel sem, da nisem vedel, da bi se moral. Pa niso popolnoma nič komplicirali. Boste pa policijo skoraj zagotovo srečali, saj je to mejno območje med Hrvaško ter Bosno in Hercegovino. Policisti te skoraj vedno vprašajo kaj delaš tukaj, tako da te malo ocenijo ali si mogoče prišel po kakšne migrante. So pa vedno zelo prijazni in popolnoma nič žleht. Vsaj jaz imam take izkušnje.

Je ogled Željave varen?

Na območju letalske baze je Jugoslovanska ljudska armada med vojno v devetdesetih letih prejšnjega stoletja letališče zaščitila tako, da je v okolici postavila večje število min. Koliko je teh min ostalo ne vem, vsekakor pa svetujem zelo veliko previdnost. Sam nikoli ne stopim na površino, ki ni asfaltirana ali betonirana. To priporočam tudi vsakemu obiskovalcu.