V zadnjem času v javnosti slišimo različne pozive, kot so: ‘Otrok ne damo, ne bomo dovolili, da se bodo morali naši otroci samotestirati’ in podobno. Če sem povsem iskren, ne razumem, zakaj se je otrokom tako težko samotestirati.
V nadaljevanju bom razložil pogled na celotno situacijo z mojega zornega kota. To seveda ni nikakršno strokovno mnenje, ampak le moje razmišljanje. Če kdo misli drugače, njegovo mnenje absolutno spoštujem. Vesel pa bom, če boste svoje mnenje zaupali v komentarju tega prispevka – zelo me namreč zanimajo tudi pogledi, ki so drugačni od mojih.
Resnično ne razumem, zakaj je samotestiranje nekaj tako zelo groznega. Se sploh zavedate, koliko hujših stvari se bo vašemu otroku v življenju še zgodilo? Imate sina? Ko ga bo zapustila prva punca, to bo tisočkrat hujša bolečina. Govorim iz lastnih izkušenj. Ko me je zapustila prva punca, je bila to zame res težka preizkušnja, bolečina pa taka, kot je do takrat nisem poznal. Raje bi se tisočkrat na dan testiral, kot pa tako trpel. Tako hudo je bilo, da sem mogel zvečer enega kratkega spiti, da sem sploh lahko zaspal. Star sem bil 18 let in pol. Res je, da sem imel prvo punco bolj pozno, kar je bilo mogoče celo dobro. Če bi jo imel pri 15 letih, bi bila ta bolečina še mnogo hujša.
Kdo se odloči in zakaj tako?
Ob vseh teh pozivih, kdo naj se testira in kdo ne, me pa ena stvar precej zanima. Zanima me, kdo se odloči, ali se bo otrok samotestiral ali ne. Se tako odločite vi, starši, ali pa se tako odločijo otroci sami? Če so se tako odločili sami, bi vse skupaj še približno razumel. Če ste se tako odločili starši, pa nikakor ne morem razumeti, zakaj je to tako težko. Takšno početje je samo zavijanje otroka v vato. Kaj se bo zgodilo, ko bo vašega sina pustila punca? Se boste tudi takrat vi šli boriti zanj ali kako? Življenje nas iz dneva v dan utrjuje in zato je danes človek tukaj, kjer je.
Starši, vprašajte se, ali ne gre samo za nek vaš princip ali le iskanje pozornosti. Če imate svojega otroka res radi, potem razmislite, kaj je res najboljše zanj.
Upam si trditi, da me je moja mama imela zelo rada. Še zdaj me ima, mogoče celo malo preveč. Nikoli pa se ni potegnila zame zaradi neke neumnosti. Dvakrat bi se mogoče lahko potegnila zame, ko se mi je res zgodila krivica, ampak se ni. Pustila me je, da sam rešujem svoje probleme. Kar me je zagotovo utrdilo.
Spomnim se nekega dogodka. V četrtem razredu sem bil vprašan pri spoznavanju narave in družbe, vse sem znal in dobil petico. Potem me je pa učiteljica vprašala, ali sem se veliko učil in sem se naredil frajerja, tako da sem rekel, da se sploh nisem. No, potem je pa rekla: ‘Boš dobil pa štiri.’ Veste, kako me je to bolelo? Res se mi je zgodila krivica. Zdaj, ko razmišljam, si mislim pa drugače. Zakaj sem bil tako neumen, da sem to rekel, če ni bilo res? Malo sem se učil, veliko pa res ne. Vse sem seveda povedal mami in rekla je, da bo poklicala učiteljico, če vse povedano res drži. Takrat so bili drugačni časi in vedel sem, da bo vse le še slabše, če bo poklicala učiteljico. To je bil eden redkih primerov, ko sem imel prav. Sicer pa, če sem jih slišal ali bil celo tepen v šoli, je bilo to vedno upravičeno.
Razmišljam tako: če se nekdo na vsak način želi postaviti za svojega otroka, to ni nujno ljubezen. Potem razmišljam tudi tako: mogoče pa imate bolj malo radi svojega otroka, pa hočete potem na takšen način izraziti svojo ljubezen. Veste, tisti, ki je največji lopov, običajno najbolj zagreto trdi, kako zelo je pošten. Tega nisem sam ugotovil, ampak sem prebral v knjigi (Poštena) resnica o nepoštenosti avtorja Dana Arielyja. Ko v vsakdanjem življenju malce testiraš informacije, ki so zapisane v knjigi, vidiš, da je vse to res.
Delajte v dobro otroka
Vsi starši, ki ste na socialnih omrežjih najbolj glasni anticepilci in razlagate neka svoja prepričanja, imate vso pravico do svojega mnenja. Ampak, ste mogoče pomislili, da zaradi vsega tega vašega otroka zafrkavajo v šoli? Danes otroci v šoli pokažejo objave s socialnih omrežij sošolcem in potem se celoten razred smeji otroku, katerega starši pišejo in govorijo tovrstne stvari. Veste, kakšno ponižanje je to za otroka? V osnovni šoli sem bil najmočnejši v razredu in tudi iz najbolj bogate družine, pa so me še vedno take malenkosti prizadele. Spomnim se, kako so se v 3. razredu iz mene norčevali, ker sem imel zašite hlače. Tako sem bil ponižan, da bi koga udaril, a ga nisem mogel, čeprav bi ga lahko, ker sem bil močan oziroma najboljši v pretepih. Torej, če bi imel povsem nasprotna prepričanja od ostalih, tega ne bi nikoli razlagal po socialnih omrežjih samo zaradi tega, da se sošolci ne bi norčevali iz mojega otroka, kljub temu, da bi vedel, da imam prav.
Za konec bi dodal samo še eno stvar. Ali se vam ne zdi to jamranje, kako so vaši otroci ubogi, malo nepošteno do tistih otrok, ki so bolni in morajo narediti nešteto težkih preiskav in res trpijo? Na njih se spomnite in pomislite, če je to samotestiranje res tako hudo.
Dragi starši, to je samo moje razmišljanje, nič ni slabonamerno. Vsak ima svoje mnenje o trenutni situaciji.