Šarplaninec reši mi življenje, njegova družina pa je podlegla

šarplaninec

Šarplaninec je pri mednarodni kinološki zvezi (FCI) priznana pasma kot jugoslovanski ovčarski pes, ki mu pravijo tudi srbski ovčar. Ta izjemna žival po vsej verjetnosti izvira, kot skoraj vsi ovčarji, iz Azije, nihče pa ne ve zagotovo. Njegova posebnost je, da ne laja, ampak tuli kot volk. Če ste ga kdaj srečali, veste, da gre za izjemno velikega psa, običajno kovinsko sivih barv, ki ima daljšo in gosto dlako ter oster pogled. Tudi njegov karakter je zelo oster, zna biti napadalen vendar pokroviteljski in zaščitniški do otrok. To je tudi moja osebna izkušnja, ki jo je šarplaninec vtisnil v moja rosna leta, ko sem štela dvanajst let in bom z vami podelila svoj spomin, ki ga nosim v srcu že več kot trideset let. Šarplaninec je kot posebna pasma bil prvič priznan leta 1939 kot ilirski ovčar. Najbolj razširjen je na območju Balkana, še posebej v Srbiji in Makedoniji, zunaj meja teh držav pa ga skoraj ne poznajo. Gre za psa čuvaja, ki ima v genih čuvanje ovac, drobnice, ljudi, otrok in vsega, kar spada na posest. Potrebuje veliko gibanja in veliko odprtega prostora. To ni pasma, ki bi preživela v mestu in še manj v hiši. Potrebuje tudi močnega gospodarja, ki ga zna vzgojiti, vendar kljub dosledni vzgoji se ta pes nikoli povsem ne podredi in ni ubogljiv. Kot čuvaj mora velikokrat razmišljati in se samostojno odločati kar je razlog, da se ga ne da povsem udomačiti.

S Šarplanincem do dvanajstega leta nisem imela nikoli stikov, nisem niti vedela, da takšna pasma obstaja. S šarplanincem sem se prvič srečala v oddaljeni srbski vasici Lipovac pod gorami in med izvirskima, pravljičnima potokoma. Na koncu vasi, kjer se pot konča, je zanimiv kraj za turiste samostan Manastir Sveti Stefan Lipovac ter Lipovaška trdnjava. Če boste obiskali samostan naj opozorim ženske, da morate imeti dolge rokave in dolge hlače, skratka koža mora biti pokrita.

Kot vsako leto sem se veselila počitnic pri babici, ki je živela v kamnito-leseni hišici ometani z blatom. Tla so bila kar iz zemlje, edina soba za goste, kjer sem bivala, pa je bila pokrita z linolejem. Nad hišo in pod hišo je tekla izjemno mrzla in bistra izvirska voda, kamor so vaščani vodili krave napajat. Tudi jaz sem jih, pri tem pa sem morala paziti, da se ne srečam s sosedovimi kravami, ker so se znale stepsti.

Toda, to leto je bilo drugačno. Babica je bila tišja, manj nasmejana, iz ljubečih oči ji je vela skrb. Zbala sem se, da je doma kaj narobe. Vendar ne, ded je kot ponavadi zunaj sekal drva in dajal svinjam ter kokošim jest. Olajšano sem zajela sapo, ko sem slišala cviljenje, gruljenje, kokodajsanje in dedove besede. Med nogami se mi je prerinil domači pes brez imena, ki so mi rekli ker. Ker je bil lovski pes, skoraj enak kot Dalmatinec vendar manjši in črno rjave barve.

Hotela sem steči ven, ko me je babica ustavila rekoč: “Otrok dragi, ne hodi prosti vodenici.” Vodenica je bil vaški mlin na kamne. Starodavni mlin je stal nad vodo, ki je poganjala njegove kolesa in mlinske kamne, ki so domačo pšenico zmlela v belo moko, iz katere je babica v peči spekla izjemen kruh s svežo skuto. Babica je vedela, da bom najprej obiskala sotočje voda, kjer je stal mogočen stari mlin. Začudena sem vprašala, zakaj ne smem tja. Babica me je posedla na trinog nizek stol, neke vrste pručko, s katere sem se vedno zvrnila. No, po nekaj letih pa sem se le navadila, da ima ta reč le tri noge. Samo še ena stvar je bila bolj čudna od tega, to, da babica ni imela spodnjic in da je lulala stoje. Do tal dolgo krilo je seveda skrilo dejanje, za njo je ostala zgolj luža, ki jo je izdala. Babica me je prijela za roki in pogledala v oči. Rekla je: “Tam je šarplaninec.” Seveda nisem razumela. Kaj sploh je šarplaninec in kje, pa zakaj zaboga je nevaren? Ni mi bilo treba izreči vprašanj, saj so bila jasno zabeležena na mojem osuplem licu. Hkrati pa me je skrivnost izjemno zanimala. Daj povej, babica.

Babici so se orosile oči. Povedala je, da sosedovih ni več. Dve hiši naprej so nekoč bivali sosedje. Ta hiša je  bila vedno skrivnost, največkrat je bila prazna. Govorilo se je, da so prebivalci v tujini, resnica pa je bila malo drugačna. No, kaj je v resnici bila resnica, bodo vedeli le oni. Jasno pa je bilo to, doletela jih je velika tragedija. Da so občasno izginili, naj bi bilo zato, ker se je gospa zdravila v psihiatrični bolnišnici, njen moža pa je bil alkoholik, za otroka pa ne vem. Nekega dne je oče v pijani norosti zažgal hišo in družino. Preživel je le šarplaninec, ki je vedno, ko je družina izginila, ostal sam doma in čuval posest. Babica me je opozorila, da je šarplaninec zelo napadalen pes, sploh ta, ki je tako divji, še bolj kot volk. Oh, babica ni vedela, da me je začelo zares zanimati. Kot otrok sem imela izjemno sposobnost, da sem uspela ukrotiti še tako divje živali, pa naj so imele rogove, kremplje, repe, klune ali karkoli drugega. Babici sem obljubila, da se šarplanincu ne bom približevala in odšla proti mlinu.

šarplaninec

Ko sem prišla do zadnje hiše, sem se kar stresla. Hiša, kot sem jo poznala nekoč, bogata in mogočna, ti ljudje so bili namreč premožni, je bila na pol požgana in črna ter porušena. Posest je bila povsem zaraščena. Nekaj časa sem opazovala dvorišče in hišo, gledala sem, kje je šarplaninec, vendar ga nisem videla. Iz žepa sem potegnila kos kruha, ter ga vrgla na dvorišče. Po pol ure se ni zgodilo nič, kot da ni nikogar tam. Stopila sem na dvorišče in počasi korakala proti hiši. Obkrožila sem rušebvine in nič. Razočarana sem odšla do mlina.

Ko sem se vrnila, kosa kruha ni bilo več. To me je razveselilo. Nisem pa vedela, ali ga je pojedel šarplaninec ali kakšna mačka, morda svinja. Vrgla sem še en kos kruha in se skrila za grmovje ter opazovala. Po nekaj urah, ni bilo ničesar. Spet sem razočarana odšla. Po pol ure sem se vrnila, ker mi nekaj ni dalo miru in kruha spet ni bilo. To se je ponovilo večkrat, več dni zapored. Nekako sem bila prepričana, da je skrivnostno izginotje kruha povzročal šarplaninec.

Nekega dne sem ubrala drugačno taktiko. Namesto po makadamskem kolovozu sem se hiši približala s spodnje strani. To je bil res pogumen podvig, saj sem morala sto metrov broditi po mrzli izvirski vodi, ki ni presegala osmih stopinj in so mi noge pomodrele od mraza. Tresla sem se kot šiba na vodi ampak je bilo vredno. Voda je bila tako glasna, da se moji koraki niso slišali, voda pa je tudi odnašala moj vonj stran od pogorele hiše, da me pes ni mogel zavohati. Trud se je splačal. Tam sem izza grmovja na dvorišču zagledala ogromnega sivega šarplaninca. Žival je bila izjemno podobna volku, le da mnogo večja in je gotovo tehtala preko štirideset kilogramov. Spal je in se grel na soncu. Stopila sem na vejo, ki je počila in pes je v trenutku planil kvišku ter se postavil v obrambno držo. Gledala sva se iz oči v oči. Počepnila sem in sklonila glavo. Šarplaninec se je umiril in naježena dlaka se mu je polegla. Vrgla sem mu kruh, ki ga je pojedel tako, da me ni spustil z oči. To sem ponovila še večkrat, več dni zapored, potrpežljivo ure in ure in šarplaninec se ni več skrival pred mano. Nekega dne mi je začel slediti, ko sem pohajkovala po okoliških sadovnjakih. Šarplaninec se mi ni nikoli približal prav blizu. Jaz sem ga ogovarjala in z njim čebljala, kot bi bil človek ter mu prinašala hrano. Čeprav ne bi bilo treba, kasneje sem ugotovila, da si zna sam uloviti karkoli, zajca ali divjo raco na primer. Domačih živali ni lovil nikoli.

Nekega dne sem mu rekla, da bi rada obiskala planine, kamor je hodil moj praded in da me naj spremlja, da me ne bo strah, da bi se izgubila. Šel je z menoj. Takoj, ko sem zavila na potke, ki so vodile v planine pa me je šarplaninec prehitel. Ni več dovolil, da bi hodila pred njim in nisem razumela, dokler ni skočil v grmovje ter ubil neko strupeno kačo, ki sem jo prestrašila in bi me gotovo ugriznila. Se mi zdi, da je bil modras. Kača se sicer boji človeka in zbeži, če ima možnost. Od strahu sem padla na tla. Ker so bile planine strme in potke samo za ovce ter koze, sem skoraj zgrmela v dolino. Šarplaninec je skočil k meni in me zagrabil za obleko ter me zvlekel bližje k steni, da sem bila na varnem. Pobožala sem ga in se zahvalila. Nazaj grede je hodil ob meni, da sem se opira nanj, saj sem si zvila gleženj. Ujela naju je noč, bila sem prepočasna, vendar me je tudi skozi trdo temo, ko nisem ničesar videla pred sabo, pripeljal do vasi, kjer so se že zbirali vaščani, da me gredo iskat. Šarplaninec se je hitro umaknil pred ljudmi domov.

Od takrat naprej sva šla na izlete vsak dan. Ko sva se vrnila, pa je odšel k svoji hiši in jo čuval za svojo tragično preminulo družino, za katero ni razumel, da je ni več. Vsak dan jo je potrpežljivo in zvesto čakal. Tako je bilo še nekaj let. Nato je ostareli šarplaninec nenadoma izginil. Bil je star več kot trinajst let, kar je za to pasmo precej. Naprej pa živi v mojem srcu in tej resnični zgodbi, ki je zdaj tudi del vas.

Ali je šarplaninec velika pasma in primeren za hišo?

Da, šarplaninec je zelo velika pasma in lahko tehta 40 in več kilogramov. Ni primeren za hiše, stanovanja, potrebuje veliko prostora in nekaj, kar bi čuval. Primeren je za kmetije in posestva.

Ali ima šarplaninec blag karakter in je vodljiv?

Ne, šarplaninec ima zelo oster karakter in je težko vodljiv, potrebuje močnega, umirjenega gospodarja, ki ga zdresira vendar še takrat ni povsem ubogljiv.

Ali je šarplaninec nevaren za otroke?

Šarplaninec ima rad otroke, vzame jih kot nekaj, kar je treba čuvati in ni nevaren. Vseeno pa je boljša previdnost, otrokom ne dovolite, da bi se približevali neznanemu šarplanincu.

Kje je domovina šarplaninca?

Domovina šarplaninca je Balkan, največ jih je najti v Srbiji in Makedoniji, izven meja Balkana pa ni preveč pogost.

Ocenite to stran

1 komentar

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.