Kako sem premagal strah pred kačami?

strah pred kačami

Odkar pomnim, me je bilo strah kač. In to zelo strah.

Že od rojstva živim na vasi, kar pomeni, da sem vsake toliko časa videl kačo v živo. Dan, ko sem videl kačo, je zame bil pokvarjen. Celoten dan sem bil zaradi tega namreč povsem prestrašen in sem za vse, kar je bilo vsaj malo podobno kači, mislil, da je kača. Dostikrat me je celo veja na cesti tako prestrašila kot prava kača.

Kač sem se tako zelo bal, ker so me starši, stari starši in preostalo sorodstvo strašili, kako zelo so nevarne. Te stvari so mi govorili zato, ker so se verjetno bali zame, da me res ne bi kje ugriznila kakšna kača, in tudi zato, ker sami o kačah v resnici niso vedeli veliko.

Moj strah pred kačami se ni zmanjšal niti, ko sem odrasel. Spomnim se dneva, ko sem bil star 27 let in sva z bratom sedela ob reki Temenici, ki teče skozi našo vas, ter v njej namakala noge.

V nekem trenutku sem zagledal kačo, kako plava po vodi. V trenutku sem vstal in začel teči proti domu. Vsak, ki se malo boji kač, bi stekel kakšnih 10 metrov stran, jaz pa sem kar tekel in tekel. Niti za seboj si nisem upal pogledati. Ne vem, zakaj. Morda sem se bal, da kača teče za menoj.

Ko sem bil star 28 let, sva šla z bratom na potovanje v Venezuelo. Že na samem začetku sva obiskala čudovit kraj, kjer je bilo kot v pravljici. Sredi džungle sva našla kup slapov in majhnih jezer. Tam je bilo res tako zelo lepo, da težko opišem. V živo se spomnim, kako zelo sem se veselil, da bom plaval, raziskoval … Za ogled te čudovite naravne znamenitosti sva z bratom najela vodnika.

Preden smo se odpravili na ogled slapov in jezer, nama je vodnik rekel, da nama bo prej še nekaj pokazal. Šli smo v neko kolibo, kjer so imeli v velikih steklenih posodah poginule kače. Te so v teh steklenih posodah plavale v neki tekočini, ki je bila takšna, da poginula kača ni razpadla. Spominjam se, da smo nekaj podobnega imeli tudi v osnovni šoli v učilnici za biologijo.

Vodnik nama je z navdušenjem razlagal o kačah, ki so bile v teh steklenih posodah. Vsaka naslednja je bila bolj strupena in nevarna od prejšnje, zadnja je bila, seveda, najbolj strupena in nevarna. Če bi te ugriznila, umreš v manj kot dveh urah. Ta kača naj bi bila tudi precej napadalna. Ne dolgo nazaj so v bližini te vasice našli mrtvega domačina, ki je imel 64 ugrizov te strupene in nevarne kače, nama je govoril.

Danes vem, da je ta vodnik takrat ‘na polno nakladal’, ker se je hotel pred nama postaviti, ni pa se zavedal, da mi je s temi kačami popolnoma pokvaril celoten dan. Ves čas sem namreč napeto opazoval, iz katerega grma ali jezera bo kakšna skočila vame …

Takrat, v Venezueli, sem najbrž prvič v življenju pomislil, da se moram tega strahu pred kačami znebiti, ker mi kvari potovanja in še marsikaj.

Leto kasneje sva šla z bratom na potovanje v Ekvador in Peru. V Ekvadorju sva šla tudi v džunglo, in sicer je to tista prava džungla, kot jih vidite v dokumentarnih filmih. Jaz pa sem seveda videl le džunglo, polno strupenih kač.

Enkrat, ko smo bili v džungli, je nekdo začel kričati, naj pridemo pogledat kačo. Tokrat sem si rekel, da jo preprosto moram videti, da izgubim vsaj malo strahu do nje. Ker je kačo gledalo vsaj kakšnih 7 ljudi, sem si mislil: ‘Če bo že koga napadla, menda ne bo ravno mene, saj se bom držal bolj zadaj.’

Kači sem se približeval čisto počasi. Ko sem jo zagledal, sem obstal, potem pa sem se proti njej pomikal centimeter za centimetrom. Tisti dan sem izgubil kar precej strahu pred kačami. Kača me namreč ni napadla, čeprav sem to vsakič znova pričakoval.

Od takrat naprej sem vedno rad pogledal kakšno kačo od blizu, kjer koli se je ta pojavila. Tako sem strah pred kačami postopoma izgubljal.

Potem pa sem si ogledal še enega od dokumentarnih filmov o kačah in izvedel, da se te živali zelo bojijo človeka. Glede na to, da imajo zelo dobra čutila, se človeku skoraj vedno umaknejo, še preden jo lahko zagledaš. Da je to res, se mi je potem enkrat pokazalo tudi v resničnem življenju. S prijateljem sva šla plezat v Limski kanal. Ko sva pešačila proti plezališču, se je izza vogala kar naenkrat pred menoj pojavila velika kača. Tako zelo se me je ustrašila, da je v delčku sekunde pobegnila. Vse se je zgodilo tako hitro, da ne vem niti, kakšne barve je bila.

Čez nekaj časa sem nekje prebral, da je bila zadnja smrtna žrtev v Sloveniji, ki je bila posledica kačjega ugriza, več kot 50 let nazaj. Ko sem prebral še to, sem strah pred kačami popolnoma izgubil.

In danes? Ko vidim kačo, se je popolnoma nič ne ustrašim. Vsakič pa si jo želim fotografirati, vendar mi to skoraj nikoli ne uspe. Kača se me tako ustraši, da pobegne, še preden bi uspel pritisniti na sprožilec.

Pred nekaj tedni sem bil na nekajdnevnem dopustu na otoku Pag. Ker mi je kamnita pokrajina zelo všeč, sem veliko planinaril. Upal sem, da bom kje vendarle srečal kakšno kačo, da jo fotografiram, vendar te sreče žal nisem imel.

Če se tudi vi bojite kač, vam zato svetujem, da se čim prej soočite z njimi. Če ne drugače, si jo pobližje oglejte v živalskem vrtu ali pri komu, ki jo ima doma ? kot hišnega ljubljenčka. Kačo glejte čim dlje in s čim manjše razdalje.

Tudi ogled kakšnega dokumentarnega filma o kačah bo verjetno zmanjšal vas strah pred kačami. Film mora biti sicer narejen tako, da kačo prikazuje kot ubogo živalco, ki zelo težko preživi v naravi. Sam sem tak dokumentarec gledal o anakondah.

Ko si pogledamo nekaj dokumentarnih filmov, vidimo, da so kače povsem prijazne živalce, ki si samo želijo živeti in nam, ljudem, nočejo nič slabega.

Preberite si tudi dejstva o kačah, zlasti tega, da se kače bojijo človeka in pred njim bežijo oziroma se mu umaknejo.

V komentar napišite, če se tudi vi bojite kač in kako se s tem strahovi soočate.

5.0
02

1 komentar

  1. Jaz se jih tudi zelo bojim, videla sem jih že od blizu, ampak strah zato ni nič manjši… škoda, ker veliko potujeva, ampak jaz nočem v džunglo npr. Vedno oprezam, kje je kakšna, še v puščavi me je strah…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja