Že dolgo časa sem načrtoval izlet v Toskano, o kateri sem na socialnih omrežjih zasledil zelo veliko prekrasnih slik. Večkrat sem si dejal, da Toskano enostavno moram obiskati. Tudi sicer sem zelo malo potoval po Italiji, zato sem si tokrat rekel: ‘Zakaj pa ne,’ vse skupaj zna biti zelo zanimivo, saj je to ena najbolj zaželenih turističnih destinacij na svetu.
Od vseh fotografij, ki sem si jih ogledoval na družabnih omrežjih, so me najbolj navdušile slike toskanskih toplih izvirov – naravnih term. To je bilo videti zelo lepo, ljudje se v teh toplicah na prostem kopajo tudi sredi zime. Slednje tudi sam rad počnem – velikokrat se odpravim v Klevevž, kjer imajo bazenček z vodo, ki ima pozimi kar 25oC. Še raje pa se odpravim v bazen pri Leničevemu domu pri Kostanjevici na Krki. Ker sem torej tudi sam ljubitelj zimskega kopanja, so me fotografije naravnih term v Toskani popolnoma navdušile. Že samo zaradi tega bi šel v Toskano.
Najbolj sem si želel obiskati naravne toplice
Na izlet smo se odpravili na petkovo jutro. Potovanje je organiziralo naše podjetje za svoje zaposlene, čeprav smo na izlet potem odšli le štirje. Izdelavo načrta celotnega potovanja je prevzela sodelavka Karmen, sam pa se v organizacijo nisem kaj dosti vmešaval. Edina želja, ki sem jo res imel, je bil obisk dveh naravnih term, s čimer so se strinjali tudi ostali. In, seveda, res so neverjetne, ne samo na fotografijah. Karmen je izbrala in rezervirala tudi naša prenočišča in že smo se odpravili proti Toskani.
Čudovite Firence in večer ob taroku
Naše potovanje se je začelo v petek okoli 7. ure zjutraj. Najprej smo potovali do Firenc, za kar smo potrebovali približno šest ur, saj smo imeli srečo in na cestah ni bilo zastojev. Tam smo parkirali na predhodno izbranem parkirnem mestu, od koder smo uživali v razgledu na Firence (plačali smo tudi nekaj malega parkirnine). Sledil je sprehod do Firenc, kjer smo si ogledali most, katedralo in Gospodov trg z mestno hišo. Gre za prijetno mesto, ki si ga je bilo prijetno ogledati, vendar jih sam verjetno ne bom več obiskal.
Firence so sicer glavno mesto Toskane. Mesto ima bogato zgodovino, kjer so se v srednjeveških časih stikale evropske trgovske poti. Prav tako so Firence veljale za eno najbogatejših mest srednjeveške dobe. V Firencah se je rodila renesansa, dolga stoletja pa jim je vladala razvpita družina Medičejcev. Zaradi bogate umetniške dediščine in arhitekture jih uvrščamo med ene najlepših mest na svetu, spadajo pa tudi pod Unescovo zaščito. Vsako leto jih obišče milijone turistov, ki želijo za trenutek doživeti utrip starega mesta in njegove kulture.
Iz Firenc smo nato do naše najete hiše potovali še približno dve uri. Lokacija hiše je bila južno od Firenc, v bližini naravnih term Bagni San Filippo. Prispeli smo, ko je že padla noč. Ker je bila hiša bolj na samem, okoli pa je bilo kar nekaj gozda, se je situacija zdela kar malo strašljiva. Hiša je bila fenomenalna – imela je kar dve spalnici, veliko dnevno sobo, kuhinjo … Vse skupaj je bilo zelo lepo dekorirano. Ni čudno, da smo se tam vsi počutili odlično. Cena za 4 osebe na noč je bila 90 evrov. Zvečer smo se sprostili ob igranju taroka in se zabavali. Nato pa smo se počasi, drug za drugim, odpravili spat. Spal sem odlično, vedel pa sem, da nas najboljše šele čaka.
Predlagam, da si ogledate spodnji videoposnetek, da si boste lažje predstavljali, kako smo se imeli prvi dan.
Užival sem kot majhen otrok …
Drugi dan smo vstali okoli 8. ure zjutraj, pozajtrkovali, spakirali in se z avtomobilom odpravili do naravnih term Bagni San Filippo. Na tem neverjetnem mestu je veliko število termalnih izvirov, ki se izlivajo v večji potoček. Tako so nastali tudi razni slapovi in bazenčki, kjer se ljudje kopajo. Temperatura vode se giblje med 25oC in 35oC, odvisno od mesta bazenčka in časa, ki je pretekel od zadnjega izvira termalne vode. Najprej smo se malo razgledali in sprehodili, nato pa smo se odločili, kje se bomo kopali. Najprej smo se odločili za mesto, kjer se nam je voda zdela prehladna, zato smo se pomaknili nekoliko višje proti termalnemu izviru.
Tam nam je bila še posebej všeč velika bela stena, kjer so bili bazenčki. Vzpon do tja ni enostaven, zato se sodelavci za sprehod na to mesto niso odločili, sam pa jih nisem želel siliti, da ne bi prišlo do kakšnih poškodb. Sam sem se želel na tem mestu zadržati nekaj več časa, saj sem bil nad krajem več kot navdušen. Niti v filmih ne morete videti česa takšnega. Predlagam, da pogledate spodnji videoposnetek, ki je v bistvu posnetek drugega dneva.
Če vam je bil videoposnetek všeč, predlagam, da kliknete https://www.youtube.com/user/tomazgorec/videos in se naročite na Tomažev Youtube kanal. Tam najdete še veliko zanimivih videoposnetkov iz različnih lepih krajev.
Seveda sem moral vse okoli sebe obvezno posneti, razen mene pa sta bila tam še en starejši gospod in njegova žena. Drugih tam ni bilo. Najbrž je bil dostop prepovedan, ampak ker sem si to zelo želel posneti, sem se tja gor povzpel tudi sam. Med snemanjem jame, ki se je tam nahajala, pa sta Italijana začela vpiti name, prav zoprno ju je bilo slišati, kar je bila tudi edina neprijetna izkušnja celotnega potovanja po Toskani. Ljudje na splošno pa so tam zelo prijazni.
Med mojim snemanjem so se sodelavci že kopali v bazenu, sam pa sem se jim naknadno pridružil. Voda je imela 36°C. Kmalu smo se odpravili dalje, saj nas je čakalo še veliko znamenitosti.
Naš naslednji cilj so bili zopet termalni vrelci Cascate del Mulino v kraju Saturnia, ki pa so še bolj zanimivi. Ob prihodu smo naleteli na razgledno točko, ki nam je odprla pogled na celoten naravni sistem teh vrelcev – fantastično. Tudi tu je bila parkirnina ugodna – 5 evrov za cel dan. Sam pa enostavno nisem mogel verjeti svojim očem. Res smo uživali kot majhni otroci, sam sem snemal, fotografiral, se kopal … Sodelavec mi je omenil, da naj bi bil nad slapom še en izvir termalne vode, kar sem si moral obvezno ogledati. Voda je bila tam morda še toplejša.
… a ta otrok je bil preveč pogumen
Problem teh term pa je bila prisotnost alg na skalah, zato je zelo drselo. Odpravil sem se v bazen, tok zaradi slapa pa me je nato potegnil v vodo. Nič hujšega, vendar s kamero v roki se pač težko uloviš. Tako je drselo, da se nikamor nisem mogel prijeti in že sem drvel čez naslednji slap, ki je bil večji in bolj deroč. Bal sem se, da ne bi padel na kakšen kamen, kar se sicer ni zgodilo, sem pa z glavo prišel čisto do dna pod vodo. Vse pa sem tudi posnel – oglejte si zgornji posnetek in boste videli, kaj se mi je dogajalo. Vsi okoli mene so bili bolj prestrašeni od mene, vendar je na koncu to postala hudomušna prigoda. Sem pa ugotovil, da sem včasih preveč pogumen oziroma premalo previden. Zadeva me očitno ni streznila, saj sem se nato odločil za plezanje po slapu navzgor, kjer pa mi je nato tudi spodrsnilo. Vendar sem jo na srečo spet odnesel brez poškodb.
Nato nas je ujel dež – sam sem bil še v vodi, zato sem mislil, da so se sodelavci že odpravili proti avtomobilu. Tako sem kar bos, v kopalkah in brez brisače stekel proti avtomobilu – seveda, njih pa nikjer. Niti telefona nisem imel s seboj, seveda. Nato sem se le odpravil nazaj do bazenov in jih tam naposled tudi našel – povzročil pa sem kar nekaj smeha mimoidočim.
Restavracijo odprli na našo željo
Želeli smo si ogledati še nekaj, vendar nismo imeli časa. Naslednja postojanka je bilo tako kosilo, kar je bil za nas kar zanimiv projekt. V Italiji je večina restavracij čez dan zaprtih, odprejo se šele proti večeru. Peljali smo se proti našemu naslednjemu prenočišču, na poti pa poskušali najti kakšno restavracijo. V tem času smo se peljali mimo simpatične italijanske gorske vasice, kjer sem zagledal tablo z napisom ‘restavracija’. Cesta je bila tako ozka, da sem se kar malo bal peljati po njej. Restavracijo so za nas odprli, hrana pa je bila – odlična. Jedli smo testenine po bolonjsko – vsi smo morali naročiti isto vrsto hrane, saj je bila restavracija uradno zaprta. Vidi se, da res znajo kuhati, saj je bila jed res okusna. Ob hrani pa smo spili še liter domačega vina, katerega okus je precej drugačen od slovenskega vina. Če ne bi vozil, bi si ga kar privoščil. Tudi sam ambient restavracije je bil prijeten, v slogu starih italijanskih gostiln. Tudi omenjeno vasico bi še kdaj obiskal, saj si želim začutiti utrip življenja v njej.
Do našega novega prenočišča smo prispeli že po temi – pot po makadamu se je namreč kar vlekla. Na lokaciji pa je bilo vse zaprto, šele po tretjem klicu smo dobili lastnika. Hiška je bila sicer simpatična, vendar ne tako prostorna, kot se je omenjalo na Bookingu. Imeli smo kar nekaj težav s prostorsko organizacijo, kuhinja je bila dokaj zanemarjena. Ampak ne bom se preveč pritoževal, čeprav smo bili nekoliko slabe volje. Večer smo spet namenili igranju kart, kjer sem ponovno zmagal. Tarok mi je všeč in z njim imam tudi zelo veliko izkušenj. Pa tudi spat sem šel ponovno prvi.
Na hitro še v Piso
Ponoči je deževalo. Tretji dan sem po zajtrku najprej posnel hiško in okolico, ki je dejansko bila zelo lepa. Popolno nasprotje lastnikov, ki sta bila precej neprijetna in nepredvidljiva. Lastnik mi je nato pokazal celoten kompleks bazenov, jacuzzijev in savn, knjižnico in prostore za jogo, kar je nekoliko spremenilo moje prvotno mnenje o nastanitvi. Škoda, da tega nismo izkoristili. Da si boste vse skupaj lažje predstavljali, si oglejte spodnji videoposnetek.
Nato smo se odpravili proti domu in na našo srečo se je začelo vreme izboljševati. Zato smo se odločili, da si ogledamo še Piso. Ob nedeljah parkirnine ni, parkiraš pa povsem blizu kompleksa, ki smo ga želeli videti. Ogledali smo si znameniti poševni stolp, cerkev in poslopje.
Pisa je sicer mesto, svetovno znano po poševnem stolpu, ki je samostojni zvonik stolnice sv. Marije Vnebovzete na Piazza del Duomo in Piazza dei Miracoli. Objekt sestoji iz poševnega stolpa, stolnice in krstilnice sv. Janeza Krstnika. Stolp je visok kar 56 metrov, ki se je začel nagibati že med samo gradnjo. Ta lastnost ga je izstrelila med najbolj zaželene svetovne turistične atrakcije. Skupaj z ostalimi zgradbami na Stolničnem trgu (stolnica, krstilnica in pokopališče) je kot mojstrski srednjeveški arhitekturni presežek vpisan v seznam Unescove svetovne dediščine. Sam stolp je simbol mesta Pisa, v svetovnem merilu pa prepoznavni znak države Italija.
Tudi ta ogled se nam je zdel odličen. Tako smo se polni vtisov odpravili proti domu, kamor smo prispeli srečno in brez težav.
Vrnil se bom
Še bom odšel v Toskano. Omenjeni izlet je bil moje prvo pravo srečanje z Italijo. Italija, še posebej pa Toskana, sta mi zelo všeč, zato se bom definitivno še vrnil. Še posebej so mi v spominu ostali termalni izviri. Ogledal bi si jih ponovno sam, ko si bom lahko vzel tudi več časa, vse pa bi želel posneti tudi z dronom. Tja bi se odpravil pozimi in seveda izkoristil priložnost za kopanje v bazenu. V Toskani se še trije ali štirje termalni izviri, ki bi jih tudi obiskal. Toskana zna biti zanimiva v vseh letnih časih. Navdušile so me tudi gorske italijanske vasice. Toskana je sicer večja od Slovenije, nam pa si je seveda uspelo ogledati le majhen del te pokrajine. Toskana me je res navdušila, Italija na splošno pa mi je zelo lepa in zanimiva. Ker nisem ljubitelj velikih mest, me zelo privlači jug Italije, kjer je veliko starih in majhnih mest, ki jih bom z veseljem obiskal. Rad imam naravo, zapuščene zgradbe, na jugu Italije pa najdete celotna zapuščena mesta, da o morju ne govorim. Zelo vesel sem, da se obiskal Toskano, saj so se mi odprla povsem nova obzorja.
Ali se izplača iti v Toskano v lastni režiji?
V Toskano v lastni režiji se zagotovo izplača iti, še posebej, če gre za manjšo, 3 do 4 ljudi veliko skupino ljudi, saj se stroški lepo razporedijo. V lastni režiji in z avtom ste tudi mobilni in lahko potujete, kjer želite, ter niste odvisno od drugih.
Kakšne so cene v Toskani?
Cene v Toskani so nižje kot v Sloveniji, pice stanejo nekje med 6 in 8 evrov. Tudi parkirnine niso drage, povsod jih tudi ni potrebno plačati. Prav tako marsikje ni niti vstopnine. Menim, da je potovanje po Italiji lahko zelo poceni.